VSL sodba in sklep I Cp 2379/2014

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba zoper sklep se zavrže.

Glede pritožbe zoper sklep

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvedencu prim. D. T., dr. med. za opravljeno izvedensko delo odmerilo nagrado in stroške v bruto znesku 556,00 EUR ter odločilo o načinu plačila nagrade, stroškov in prispevka za PIZ.

2Zoper tak sklep se pritožuje tretja tožnika. Višje sodišče zaradi narave odločitve vsebine pritožbe ne povzema.

3Pritožba je prepozna.

4Izpodbijani sklep je tretja tožnica prejela 19. 8. 2013. Petnajstdnevni pritožbeni rok je iztekel 3. 9. 2013. Pritožba zoper sklep je bila vložena 4. 9. 2013, kar je po izteku pritožbenega roka, zato je prepozna.

5V skladu z določbo 1. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 352. členom ZPP je višje sodišče prepozno pritožbo zavrglo.

Glede pritožbe zoper sodbo

6Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, na podlagi katerega naj bi razveljavilo sodno oporoko zapustnika A. A. s 16. 4. 2004, s katero je svoje nepremično in premično premoženje zapustil S. O. Sodišče prve stopnje je tožnikom naložilo, da morajo osmi toženki v 15 dneh plačati 2.272,08 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka.

7Zoper takšno sodbo se v dveh ločenih vlogah pravočasno pritožuje tretja tožnica.

8V pritožbi, ki jo je sestavil odvetnik, navaja, da se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da sodba ne vsebuje jasnih in določnih razlogov o odločilnih dejstvih in obrazložitve, zakaj in kako je sodišče ugotovilo ta dejstva.

Poudarja, da se domnevni oporočni priči L. Š. (sedaj Š.) in E. R. ne spominjata, da bi kdaj sodelovali kot oporočni priči pri sestavi oporoke na sodišču. Sodišče bi ob tem moralo jasno obrazložiti, zakaj šteje, da s sporno oporoko ni nič narobe. Čeprav sta obe priči potrdili, da sta podpisa na oporoki njuna, ni mogoče kar tako izključiti možnosti, da na naroku nista sodelovali, ampak sta oporoko podpisali naknadno, če gre res za njuna podpisa.

J. O. je izpovedal, da v času, ko je bil pokojni zapustnik v sodni dvorani zaradi sestave oporoke, nihče ni šel v sodno dvorano niti ni izstopil iz nje. Zato se zastavlja vprašanje, kdaj sta priči pristopili na narok. Neverjetno je, da bi bili poklicani že pred prihodom zapustnika v sodno dvorano. Datum sestave zapisnika je 16. 4. 2004, to pa je bil petek, ko nobeno sodišče ni sprejemalo nevabljenih strank in sestavljalo listine, kot je oporoka. Nenavadno je tudi, da je podpis ene od prič neverjetno podoben tistemu pri zapisu zapustnikove oporoke s 30. 12. 1999.

Zelo pomembno pa je to, da je iz zapisnika o sestavi ustne oporoke jasno razvidno, da vrstni red dejanj v zvezi s sestavo sodne oporoke ni bil tak, kot to predpisuje 66. člen Zakona o dedovanju (ZD), ker je oporočitelj baje najprej podpisal zapis oporoke in šele nato izjavil, da je to njegova oporoka, čeprav bi moral biti vrstni red teh dejanj ravno obraten. Glede na vse opisano obstaja resen dvom v verodostojnost sporne oporoke.

9V pritožbi, ki jo je sestavila sama tretja tožnica pa ta navaja, da je oporočitelj sodno oporoko najprej podpisal, šele ko se mu je prebrala, pa je izjavil, da je to njegova oporoka. Tak vrstni red predstavlja psihološki pritisk na zapustnika, saj potem, ko je oporoko že podpisal, ni mogel več izjaviti, da to ni njegova oporoka. Izpostavlja tudi izpoved prič E. R. in L. Š., ki se nista spominjali sodelovanja pri podpisu oporoke in tudi ne oporočitelja ter izpoved sodnice N. P. Nihče se ne spominja oporočitelja, oporoke, sodnica se ne spominja razgovora z oporočiteljem.

V preostalem delu pritožbe pa se izjemno natančno ukvarja z vprašanjem oporočiteljeve oporočne sposobnosti oziroma sposobnosti za razsojanje. Graja izvedensko mnenje izvedenca dr. D. T. in izpostavlja izvedensko mnenje invalidske komisije pri S. s 30. 10. 1986 in zapise osebne zdravnice zapustnika dr. M. P., da je zapustnik vedno bolj in bolj pozabljiv. Izpostavlja grafološko ekspertizo z analizo podpisa sporne oporoke, ki naj bi izkazovala vinjenost zapustnika ob podpisu sodne oporoke. Meni, da izvedenec ni upošteval vse oporočiteljeve zdravstvene dokumentacije. Prepričana je, da so tožniki dokazali dopustnikovo neizobraženost, nepismenost, neurejeno življenje, ki ga je izkrivljal alkoholizem, nesposobnost urejati vsakdanje življenjske zadeve, kupljeno vozniško dovoljenje. Ne drži, kar meni izvedenec dr. T., da o alkoholizmu oporočitelja pričata le dve diagnozi iz leta 1986, tudi kasneje se pojavlja ta diagnoza. Napačno so povzeti podatki iz psihološkega testa s 4. 3. 1986. Izvedenec spregleda zapis klinične psihologinje M. K., da ima A. A. IQ po WB II 65 ter 30 % mentalno deterioracijo, zaradi česar dejansko funkcionira na nivoju subnormalnosti blažje stopnje. Pritožnica se sprašuje, ali je oseba z umskimi sposobnostmi, kakršne je imel zapustnik, res sposobna tako natančno izjaviti oporočno voljo, kot je ta zapisana v sporni oporoki, še posebej ob upoštevanju izpovedi J. O., da zapustnik ni imel s seboj zemljiškoknjižnih izpiskov, ko je vstopil v sodno dvorano. Ne drži zaključek sodišča, da zapustnik ni potreboval psihiatričnega zdravljenja, saj je dr. P., njegova lečeča zdravnica, izpovedala, da ga je tja večkrat napotila, pa ni šel. Izvedenec je izpustil vse zapise zdravnice v evidenci bolezni in vsa obvestila zdravnika s kliničnega oddelka za kirurške infekcije v času podpisa sodne oporoke, izpustil določene ugotovitve klinične psihologinje M. K., napačno povzel zapis invalidske komisije iz leta 1986, namerno izpustil rezultat testa IQ po WB 65 in 30 % mentalno deterioracijo. Stališče izvedenca, da je dr. M. diagnoze subnormalitas (debilitas), neurosis, alkoholizem v kronični fazi ter spondiloza, hipertenzija in diabetes postavil le zaradi potreb upokojitve, je čista domneva. Dr. M. je zapustnika večkrat pregledal, psihološko testiral. Poudarja, da je bil zapustnik vse življenje nepismen in nešolan, da se na mnogih ravneh ni znašel, ker jih ni razumel, da je veljal za vaškega posebneža, ki je živel v svojem svetu (tako njegova lečeča zdravnica) in da je ves čas potreboval podporo ljudi, da so mu urejali tudi povsem preproste, vsakdanje zadeve, kot je na primer plačevanje z denarjem. Pritožnica natančno povzema, kako je potekalo zapustnikovo zdravljenje od 1. 4. 2004 do 28. 6. 2004, povzema, kolikokrat je v zapustnikovi medicinski dokumentaciji navedena diagnoza subnormalitas debilitas in našteva, kje (izvedensko mnenje invalidske komisije s 30. 10. 1986, predlog prof. dr. V. M. s 13. 3. 1986, psihološko poročilo klinične psihologinje M. K. s 4. 3. 1986, obvestila dr. V. M. osebnemu zdravniku s 15. 4. 1986 in 20. 5. 1986, poročilo z izvidom in mnenjem zdravnice dr. J. P. z 9. 6. 1986).

Pritožnica meni, da številni dokazi v spisu potrjujejo, da je oporočna dedinja z mentalno manj razvito osebo manipulirala zaradi svojih koristi, saj je skoraj slepega in duševno manj razvitega brata namerno odtujevala bratu in sestram ter socialni službi, še pred njegovo smrtjo pa začela prodajati njegove parcele. Pritožnica povzema in ocenjuje izpoved priče I. L. in pojasnjuje svoje videnje vloge priče in njenih interesov v zvezi z izpovedjo.

10Pritožba je bila vročena tožencem, ki nanjo nista odgovorili.

11Pritožba ni utemeljena.

12Izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus; vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si ne nasprotujejo. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

13Kadar oporočitelj ne zna ali ne more prebrati oporoke, ki mu jo je sestavil sodnik, se sodna oporoka sestavi tako, da jo sodnik prebere oporočitelju v navzočnosti dveh prič, nato pa jo oporočitelj v navzočnosti istih prič podpiše ali napravi na njej ročno znamenje, potem, ko izjavi, da je to njegova oporoka (prvi odstavek 66. člena ZD). Priči se podpišeta na oporoki (drugi odstavek 66. člena ZD).

14Iz zapisnika o sestavi sporne sodne oporoke po ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja, da je sodnica oporoko v navzočnosti dveh prič najprej prebrala, nato jo je oporočitelj podpisal, potem pa izjavil, da je to njegova oporoka.

15Pritožbene navedbe ne vzbudijo dvoma v dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da sta bili priči ob sestavi oporoke prisotni. To potrjujeta podpisa na oporoki, glede katerih sta obe priči potrdili, da sta njuna. Tudi priča N. P. je izpovedala, da sta bili ob podpisu nedvomno prisotni obe priči. Kako in kdaj sta prišli v sodno dvorano, ni odločilno.

16Funkcija oporočnih prič je v tem, da vesta in lahko potrdita, da je bila oporoka oporočitelju prebrana, da je avtentična njegova izjava, da gre za njegovo oporoko in da jo je podpisal oziroma napravil ročno znamenje. To sta oporočni priči (pa tudi sodnica) potrdili ob podpisu same oporoke. Dejstva, da se po devetih letih od sestave oporoke sodnica in priči primera, oporočitelja, vsebine oporoke in okoliščin, kako je prišlo do podpisa, ne spominjajo, niso nič nenavadnega. Prav zato je ureditev sodne oporoke pred pričama takšna, da se že v zapisniku o sestavi sodne oporoke potrdi in zapiše, kako je sestavljanje potekalo. Pogosto pride do situacij, ko priče iz takšnih ali drugačnih razlogov sploh ne bodo mogle biti zaslišane o okoliščinah podpisa oporoke (npr. smrt prič) ali se sestavljanja ne bodo (natančno) spominjale (npr. zaradi časovne oddaljenost). Če bi obveljalo stališče pritožbe, da je z oporoko v tem primeru nekaj narobe, v takšnih (pogostih) primerih sploh ne bi prišlo do sestave veljavne oporoke.

17Pritožbena trditev, da je bila oporoka najprej podpisana in šele nato prebrana, glede na zgoraj (v 14. točki obrazložitve) povzete ugotovitve, ne ustreza resnici. Na kaj takšnega ne kaže nobeden od izvedenih dokazov.

18Višje sodišče sicer soglaša s stališčem, da bi v takšni situaciji (torej ob vnaprej podpisani in šele kasneje prebrani oporoki), oporočitelj lahko čutil pritisk glede izjave, da je to njegova oporočna volja. Vendar do takšne zamenjave posameznih dejanj ni prišlo. To, da je oporočitelj oporoko najprej podpisal, potem pa izjavil, da je to njegova oporoka in ne obratno, kakor se dobesedno glasi besedilo prvega odstavka 66. člena ZD, pa je dejansko nebistveno. Sodišče prve stopnje popolnoma pravilno analizira namen te določbe, da je bistveno, da je šlo za enotno pravno dejanje (unitas actus). Zakon na primer pri pismeni oporoki pred pričama v prvem odstavku 64. člena ZD uporablja izraz „podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njim ...“ Nemogoče je zahtevati, da je podpisovanje hkratno ustnemu izjavljanju; bistveno je, da gre za enotno pravno dejanje (takšno stališče je bilo v sodni praksi že večkrat obrazloženo). Namen določbe 66. člena ZD je torej sodišče prve stopnje razumelo pravilno in razlagalo pravilno.

19Tudi za sodišče prve stopnje (tako kot za pritožnico) ni bilo nobenega dvoma, da zapustnik ni bil povprečen človek. Vsakdo, ki ni povsem povprečna oseba pa še ni oporočno nesposoben. Zapustnik je nesposoben za razsojanje glede izjave poslednje volje, če je v takem duševnem stanju, da ne more bodisi pravilno doumeti oziroma razumeti pomena te izjave in njenih posledic, bodisi ne more ravnati v skladu s sicer pravilnim dojemanjem. Na tem mestu višje sodišče poudarja, da tožniki sploh niso konkretno trdili, da zapustnik ne bi mogel razumeti ali ravnati v skladu s svojim pravilnim dojemanjem glede vprašanja pomena dedne izjave – torej tega, da želi ob svoji smrti določeni osebi zapustiti svoje premoženje. Trditve, da naj ne bi bil sposoben urejati svojih pravnih, finančnih, administrativnih in drugih življenjsko potrebnih zadev so po eni strani splošne, po drugi strani pa takšne narave, da bi utegnile vplivati na poslovno sposobnost, ne pa na oporočno sposobnost.

Razsodnost, ki se zahteva za oporočno sposobno, se ocenjuje z blažjimi merili, kot razsodnost, ki je potrebna za poslovno sposobnost. Zapustniku pa niti poslovna sposobnost nikdar ni bila odvzeta oz. se dvomi vanjo niso vzpostavili. V letu 1986 je bil res invalidsko upokojen zaradi številnih diagnoz, med drugim diagnoze, ki se je tedaj uporabljala – debilitas. Sodišče prve stopnje pa je s pomočjo izvedenca dr. D. T. in z izvedbo ostalih predlaganih dokazov (višje sodišče še posebej izpostavlja izpoved dr. M. P., zapustnikove osebne zdravnice, ki jo je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo v 16. točki izpodbijane sodbe) skrbno in natančno ugotovilo, kakšno je bilo zapustnikovo stanje. Šlo je za preprostega človeka, ki je funkcioniral na bolj konkretnem nivoju, po drugi strani pa je vsa leta živel sam in brez družine (izpoved osebne zdravnice dr. M. P.). Zelo pomembna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je osebna zdravnica povedala, da zapustnik v ambulanto nikoli ni prišel v vinjenem stanju, da je bil urejen, nikoli umazan in da je bilo njegovo psihično zdravstveno stanje v letu 2004 brez posebnosti. Iz česa bi torej sodišče prve stopnje naj sklepalo, da zapustnik ne bi bil sposoben razumeti pomena oporoke oz. da bi bil v vinjenem stanju tedaj, ko se je na sodišču zglasil zaradi sestave oporoke, ni jasno.

20Očitki, da izvedenec ni pregledal vse medicinske dokumentacije, so neutemeljeni. Naloga izvedenca pa ni, da v mnenju povzame (prepiše) medicinsko dokumentacijo in potek zdravljenja v zvezi z vsemi zdravstvenimi težavami. Prav tako so neutemeljeni očitki, da je izvedenec medicinsko dokumentacijo razumel selektivno. Takšno je pritožničino razumevanje ugotovitev izvedenca in medicinskih izvidov pokojnega zapustnika. Tako višje sodišče zgolj primeroma odgovarja na eno od (sicer povsem nepomembnih) konkretnih pritožbenih navedb, da izvedenec govori o klavdikacijskih bolečinah, ki da iz zapustnikove zdravstvene dokumentacije nikjer niso razvidne. Opis takšnih bolečin pa izhaja iz izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje z 21. 7. 2009 (A7), kjer je navedeno, da je bil februarja 2007 zapustnik zdravljen zaradi klavdikacijskih bolečin v spodnjih okončinah. Podobno kot glede tega vprašanja pritožnica razume vso medicinsko dokumentacijo zapustnika in ugotovitve izvedenca v izvedenskem mnenju. Njeno razumevanje pa je napačno in je očitno posledica nestrinjanja z ugotovitvami izvedenca.

21Dejstvo, da je zapustnik funkcioniral pod povprečjem in na konkretnem nivoju nikakor ne utemeljuje zaključka, da ni imel oporočne sposobnosti. Dejstvo, da je bila zanj v letu 1986 postavljena diagnoza alkoholizem, celo če bi bil alkoholik tudi še kasneje (česar tožniki niso dokazali), neveljavnosti oporoke prav tako ne povzroča, če ni šlo za situacijo, ko zapustnik zaradi vinjenosti ob izjavi oporočne volje ne bi mogel razumeti pomena te oziroma oblikovati prave volje. Kaj takšnega pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo dokazano1. Izvedensko mnenje, pridobljeno izven postopka, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo le kot navedbe strank in ne kot dokaz(1).

22Nazadnje višje sodišče odgovarja še na pritožničine navedbe o tem, da bi oseba z umskim funkcioniranjem zapustnika težko oblikovala poslednjo voljo, kakor je zapisana v sporni oporoki. Tudi ta pritožbeni pomislek je neutemeljen oz. ni odločilen. Jasno je, da vsebino poslednje volje ob sestavi sodne oporoke lahko pomaga oblikovati sodnik (priča N. P. je izpovedala, da se z oporočiteljem vselej najprej pogovori, nato pa oporoko zapišejo). Način izražanja v sodni oporoki je torej posledica opisanega (torej tega, da sodnik praviloma s pravnimi izrazi zapiše tisto, kar mu zapustnik pogosto pove na preprost način) in ne kaže na neveljavnost oporoke. Tudi ni nič narobe, če kdo drug pomaga zapustniku pri zbiranju podatkov o obsegu premoženja, tudi če sam zapustnik česa takšnega sploh ne bi zmogel.

23Trditev o grožnji, sili ali prevari (v smislu neveljavnosti oporoke po 60. členu ZD) niti tožniki v svojih izpovedih niso potrdili. Dokazne ocene sodišča prve stopnje o tem, vsebovane v 14. in 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pa pritožnica ne izpodbija razen z golim vztrajanjem pri svojih trditvah.

24Na ostale obsežne pritožbene navedbe, ki pretežno predstavljajo ugibanje o dejstvih, višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev niso bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

25Pritožba torej ni utemeljena, podani tudi niso razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

26Ker pritožnica s pritožbama ni uspela, sama krije stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožb.

----------

(1) Izvedensko mnenje, pridobljeno izven postopka, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo le kot navedbe strank in ne kot dokaz.