VSRS Sodba I Ips 40318/2013-61

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 120,00 EUR sodne takse.

A.

1D. M. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Sežani I K 40318/2013 z dne 18. 6.

2014 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonik (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 3 (tri) mesece zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil

novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 40318/2013 z dne 6. 11. 2014 pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo. Obe sodišči sta obsojencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

2Obsojenčev zagovornik je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izda oprostilno sodba oziroma zadevo vrne v nov postopek. V obrazložitvi navaja, da je sodišče s spremembo opisa kaznivega dejanja kršilo 354. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), saj med obtožbo in obsodbo ni več podana identiteta, opis kaznivega dejanja pa je postal nerazumljiv. Očitano dejanje izpolnjuje kvečjemu zakonske znake prekrška po določbah Zakona o javnem redu in miru, kar zagovornik utemeljuje s tem, da oškodovanec ni utrpel poškodb. Če bi obsojenec oškodovanca brutalno napadel, bi morale biti poškodbe razvidne iz fotografij in zdravniškega spričevala. Obrazložitev sodišča je nerazumljiva, glede na dejstvo, da v zdravniškem spričevalu poškodbe oškodovanca niso ugotovljene. Nazadnje zagovornik še uveljavlja, da sodišče neobrazloženo verjame oškodovancu in

njegovi družini, čeprav bi v povezavi z drugimi dokazi sodišče moralo podvomiti v izpoved oškodovanca, ki ni podprta z nobenim dokazom. Oškodovanec je imel motiv, da lažno priča, saj je šlo za dolgoletni spor med družinama, sodišče pa ugotavlja le motiv na strani obdolženca, ne upošteva niti možnosti, da je bil oškodovanec poškodovan ob športnem udejstvovanju.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika ocenila, da zahteva ni utemeljena. Sodišče je na podlagi istega historičnega dogodka zaradi neizkazanega zatrjevanja o spravljanju oškodovanca v podrejen položaj, ta del opisa izpustilo iz izreka in dejanje pravno opredelilo kot grožnjo po drugem in prvem odstavku 135. člena KZ-1, kar je za obsojenca ugodnejše in v skladu s pristojnostmi, ki jih sodišču daje procesni zakon. Zagovornik glede očitka o izkazanem nasprotju med obrazložitvijo sodbe in izvedenimi dokazi v resnici podaja svojo dokazno oceno in s tem uveljavlja za zahtevo za varstvo zakonitosti nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Izrek sodbe vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena KZ-1, obstoj telesne poškodbe pa ni zakonski znak tega kaznivega dejanja.

4Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji v odgovoru vztraja pri navedbah zahteve in dodaja, da mora sodišče podatke, ki jih povzema iz zdravniškega spričevala in fotografij, ustrezno obrazložiti, ne glede na to, da nastanek telesnih poškodb ni zakonski znak kaznivega dejanja.

B.

5Zagovornik pravnomočni sodbi očita, da je izrek sodbe v abstraktnem in konkretnem delu opisu nerazumljiv, da s spremembo opisa dejanja, ki jo je napravilo prvostopenjsko sodišče, identiteta med obtožbo in obsodbo ni več podana, iz opisa dejanja in izvedenih dokazov pa ne izhaja, da bi oškodovanec utrpel kakršnekoli poškodbe, zato gre v obravnavanem primeru lahko kvečjemu za prekršek.

6Kaznivo dejanje grožnje po 135. členu KZ-1 v prvem odstavku inkriminira temeljno obliko kaznivega dejanja, ki je storjeno z resno grožnjo, v drugem odstavku pa kvalificirano obliko tega dejanja, storjeno na več alternativnih izvršitvenih načinov, med katerimi je tudi grdo ravnanje. Obsojenec je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, ker je z drugim grdo ravnal, zato da bi ga vznemiril in resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje ali telo, s tem da je dne 16. 9. 2012 ob približno 21. uri v Sežani na K., mld. Ž. B. ustavil tako, da ga je med vožnjo z motorjem prijel najprej za njegovo čelado, katero mu je nameraval

na silo sneti z glave, nato pa ga je z roko večkrat udaril po čeladi, ga grabil po rokah in ga z nogo brcnil v stegno leve noge in mu prizadel tudi udarec v levo zapestje in v levo stegno, v katero ga je brcnil, zaradi česar se je navedeni zbal za svoje telo. Iz konkretnega opisa dejanja izhaja, da obsojenec

oškodovancu ni le resno zagrozil, da bo napadel njegovo telo, ampak je svojo grožnjo uresničil in ga tudi napadel (udarjanje po čeladi, brcanje, grabljenje po rokah). Grožnja je bila torej vsebovana že v samem napadu, zato je prvostopenjsko sodišče dejanje pravilno pravno opredelilo po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Ker je obsojenec svojo grožnjo z napadom na oškodovančevo telo že uresničil, bi sodišče v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja očitek o resni grožnji lahko tudi izpustilo. Nikakor pa ni mogoče pritrditi zahtevi, da je sodba zaradi tega obremenjena s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv. Kot je pojasnilo že pritožbeno sodišče, je ta kršitev lahko podana le, kadar je konkretni del izreka sodbe nerazumljiv. V obravnavanem primeru iz konkretnega opisa kaznivega dejanja jasno izhaja, da je obsojenec z namenom vznemirjenja z oškodovancem grdo ravnal, na način, da ga je udarjal po čeladi, brcal in grabil za roki. Tudi na očitek, da s spremembo opisa kaznivega dejanja, identiteta med obtožbo in obsodbo ni več podana, je v 4. točki obrazložitve pravilno odgovorilo pritožbeno sodišče. Prvostopenjsko sodišče v konkretni opis kaznivega dejanja ni poseglo, iz abstraktnega dela opisa je izpustilo le očitek spravljanja v

podrejeni položaj, kar je imelo za posledico spremembo pravne opredelitve iz kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 v kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Po določbi drugega odstavka 354. člena ZKP namreč sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja. Glede navedb zagovornika, da se obsojencu lahko očita kvečjemu storitev prekrška, saj oškodovanec ni utrpel nobenih poškodb, gre najprej pojasniti, da nastanek lahke telesne poškodbe ni zakonski znak kaznivega dejanja grožnje, ki je storjeno z izvršitveno obliko grdega ravnanja. Značilnost te izvršitvene oblike je, da storilec oškodovancu poleg strahu oziroma občutka ogroženosti, povzroči še fizične bolečine, kot so na primer udarci, praske, odrgnine, ki pa ne dosegajo praga lahke telesne poškodbe(1). V četrti točki obrazložitve prvostopenjsko sodišče pojasni, da je iz fotografij in obvestila o telesnih poškodbah Bolnišnice Izola ugotovilo, kakšne poškodbe je utrpel oškodovanec, in sicer praske, odrgnine, lise in udarce. Gre torej za poškodbe, ki ne dosegajo stopnje lahkih telesnih poškodb, so pa tipične za grdo ravnanje. Zagovornik tako tudi v tem delu zahteve neutemeljeno navaja, da bi obsojenčevo ravnanje lahko izpolnjevalo kvečjemu zakonske znake prekrška. Z navedbami, da je obrazložitev sodišča nerazumljiva, ker v zdravniškem spričevalu naj ne bi bile izkazane nikakršne poškodbe, skuša zagovornik pod videzom kršitve iz 11. točke

prvega odstavka 371. člena ZKP utemeljiti nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik v preostalem delu zahteve ne uveljavlja kršitev materialnega ali procesnega prava, temveč z navedbami, da dejanje ni bilo storjeno med vožnjo, da oškodovanca ni grabil, da sodišče slepo

sledi zgodbi oškodovančeve družine, da je oškodovanec poškodbe utrpel pri športnem udejstvovanju, ponuja lastno dokazno presojo, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

8Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, v pretežnem delu pa je vložena zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

9Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenčev

zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

----

(1) Glej npr. sodbi VS RS I Ips 196/2009 z dne 8. 10. 2009, I Ips 224/2002 z dne 9. 12. 2004.