VSRS Sodba II Ips 508/2009

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se odločba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Dosedanji potek postopka:

1Tožnica je 11. 11. 2005 proti toženki vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, s katerim je uveljavljala plačilo 19 računov za odvoz smeti, ki se nanašajo na obdobje od 31. 1. 2004 do 16. 8. 2005. Izvršilno sodišče je izdalo sklep o izvršbi v skladu s predlogom.

2Zaradi pravočasnega ugovora dolžnice (toženke) je bil sklep o izvršbi razveljavljen v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba.

3V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi, zavrnilo tožbeni zahtevek in naložilo tožnici povrnitev stroškov toženki v znesku 169,35 EUR. Svojo odločitev je sodišče med drugim oprlo na 3. in 28. člen Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki v Mestni občini Celje (Ur. l. RS, št. 67/1999, v nadaljevanju Odlok). 3. člen Odloka določa, da so subjekti ravnanja z odpadki občina, izvajalci in povzročitelji odpadkov. Povzročitelji odpadkov so vse pravne in fizične osebe, ki na območju Mestne občine Celje stalno, začasno ali občasno povzročajo komunalne odpadke s tem, da bivajo v svojih ali najetih nepremičninah, opravljajo dejavnost, uporabljajo javne površine, organizirajo športne, kulturne in druge javne prireditve ali uporabljajo javne in zasebne površine ali druge nepremičnine v namen, ki odstopa od njihove običajne javne ali zasebne rabe. 28. člen Odloka pa določa, da je povzročitelj odpadkov oziroma upravljavec zgradbe dolžan dati pooblaščenemu izvajalcu točne podatke o stanovanjskih, poslovnih ali proizvodnih površinah, ter takoj obvestiti izvajalca tudi o vseh spremembah glede stanovanjskih, poslovnih ali proizvodnih površin, ki vplivajo na obseg odvoza smeti in odpadkov ali na obveznost njihovega plačevanja. Če zaradi netočnih podatkov ali opuščanja obveščanja o nastalih spremembah izvajalec utrpi škodo, mu jo je upravljavec zgradbe ali povzročitelj odpadkov dolžan povrniti. Za obračunavanja stroškov ravnanja z odpadki sporočajo povzročitelji izvajalcem podatke in njihove spremembe najkasneje v roku 30 dni, v nasprotnem primeru pa si izvajalec sam pridobi podatke iz razpoložljivih uradnih evidenc na stroške povzročitelja.

4Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila toženka „povzročiteljica odpadkov“ v najetem stanovanju od 8. 10. 2001 do konca septembra 2002, kolikor je trajala najemna pogodba, ki jo je sklenila z A. d.o.o. V navedenem obdobju je tudi plačevala odvoz odpadkov. Septembra 2002 se je toženka odselila na drug naslov. Stališče prvostopenjskega sodišča je, da toženka ni dolžna plačati vtoževanih stroškov odvoza smeti, ker se ti ne nanašajo na obdobje, ko je bila uporabnica storitev tožnice. Dejstvo, da toženka tožnice ni obvestila o svoji izselitvi iz stanovanja ima tako lahko za posledico le odškodninske zahtevke, ki jih pa tožnica ni uveljavljala.

5Pritožbeno sodišče je ugodilo tožničini pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ostal v veljavi sklep o izvršbi. Stališče pritožbenega sodišča je, da je prvostopenjsko sodišče napačno zaključilo, da toženka od odselitve dalje ni več „povzročiteljica odpadkov“. Nosilni argument sodbe se skriva v aksiomu: „Dokler uporabnik storitev ne javi spremembe ali ne odpove naročila, je izvajalec storitev upravičen zahtevati plačilo opravljenih storitev od toženke“ (četrti odstavek na 3. strani sodbe pritožbenega sodišča).

Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva):

6Pritožbeno sodišče je nepravilno uporabilo 245. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 28. člen Odloka. V četrtem odstavku 3. člena navedenega odloka je določeno, da mora povzročitelj z izvajalcem dejavnosti ravnanja z odpadki skleniti posebno pogodbo o odvozu odpadkov. Toženka je skupaj z B. V. dne 8. 10. 2001 sklenila najemno pogodbo za stanovanje na naslovu ..., in sicer za čas od 8. 10. 2001 do 8. 10. 2002, posebne pogodbe s tožnico pa ni sklenila. Toženka je (skupaj z B. V.) bivala v navedenem obdobju in skupaj s stanovalko pridobila status povzročiteljice odpadkov. Po prenehanju bivanja v najetem stanovanju, toženka tam ni več povzročala odpadkov in je tudi zato njena obveznost plačila stroškov odvoza smeti prenehala. Sodišči nista ugotovili, da bi toženka naročila odvoz smeti (ali prijavila tožnici svoj najem). Ugotovili tudi nista, da bi tožnica kot izvajalec javne gospodarske službe zbiranja, odvoza in deponiranja komunalnih odpadkov, toženki ponudila v sklenitev posebno pogodbo o odvozu odpadkov, ki bi določila vse sestavine njunega poslovnega razmerja – tudi rok trajanja. Taka pogodba bi lahko bila sklenjena le za določen čas, za enako obdobje kot najemna pogodba. Po 8. 10. 2002 bi tožnica morala, če ne bi od upravljavca zgradbe ali od lastnika stanovanja (drugi odstavek 3. člena Odloka) prejela podatkov o novih povzročiteljih odpadkov, po roku 30 dni pridobiti te sama iz razpoložljivih uradnih evidenc (tretji odstavek 28. člena Odloka). Odlok v 28. členu res določa, da je povzročitelj odpadkov oziroma upravljavec zgradbe dolžan dati pooblaščenemu izvajalcu točne podatke o stanovanjskih površinah ter takoj obvestiti izvajalca tudi o vseh spremembah, ki vplivajo na obseg odvoza smeti ali na obveznost njihovega plačila. Če zaradi netočnih podatkov ali opuščanja obveščanja o nastalih spremembah izvajalec utrpi škodo, mu je upravljavec zgradbe ali povzročitelj odpadkov dolžan povrniti. Tudi OZ v 245. členu določa, da je pogodbena stranka, ki je dolžna obvestiti drugo stranko o dejstvih, ki vplivajo na njuno medsebojno razmerje, odgovorna za škodo, ki nastane drugi stranki zato, ker ni bila pravočasno obveščena. Navedeno zakonsko določilo in določilo Odloka, dajeta podlago za odškodninski zahtevek proti odgovornemu za obveščanje tožnice. Tožeča stranka pa v tej pravdi ni uveljavljala povračila škode in te tudi ni zatrjevala, za izterjavo stroškov odvoza smeti od toženke pa po prenehanju njenega bivanja v stanovanju ni imela več podlage.

Odgovor na zahtevo:

7Tožnica v odgovoru na zahtevo poudarja, da toženka ni izgubila svojstva „povzročiteljice odpadkov“, saj v skladu z Odlokom te spremembe ni nikomur javila. Tožnica ni bila dolžna preverjati podatkov glede povzročiteljev odpadkov v smislu kdo vse živi v bloku, v stanovanju, ali stanovanje uporablja lastnik, najemnik in podobno, ampak je ta dolžnost prevaljena na same povzročitelje iz same logičnosti celotnega sistema ravnanja s komunalnimi odpadki. V nasprotnem primeru ne bi nihče plačeval odvoza smeti, tožnica kot izvajalka bi propadla, nihče ne bi odvažal smeti, zaredile bi se podgane in nastale bi epidemije.

Presoja utemeljenosti zahteve:

8Reden in učinkovit odvoz smeti je nedvomno v javnem interesu. Zato je praviloma urejen v okviru tako imenovanih javnih obligacij, ki jih urejajo splošni akti lokalnih skupnosti. Težišče tovrstnega urejanja je na vzpostavitvi pravnega razmerja med komunalnim podjetjem in uporabnikom njegovih storitev, pri čemer pa ne more biti dvoma, da gre za obligacijsko razmerje in je zato pri razlagi vsebine razmerja treba upoštevati splošne določbe OZ (npr. 245. člen OZ) in zlasti načela obligacijskega prava (v našem primeru še posebej načelo enake vrednosti dajatev – 8. člen OZ in zahtevo, da morajo udeleženci v obligacijskem razmerju ravnati s potrebno skrbnostjo – 6. člen OZ).

9Ob takšni percepciji spornega pravnega razmerja pravdnih strank postane očitno, da toženka po izselitvi iz najetega stanovanja ni bila več uporabnica tožničinih storitev in zato tožnica tudi ni imela podlage za zaračunavanje „odvoza“ smeti. Tožnica tudi nedvomno ni uveljavljala odškodninskih zahtevkov v skladu z 245. členom OZ in 28. členom navedenega občinskega Odloka. V vsakem primeru pa bi tožnica (s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika) po prenehanju toženkinega plačevanja računov v letu 2002 lahko pri upravljavcu zgradbe preverila kdo je aktualni uporabnik njenih storitev in se tako izognila neuspešnim izterjavam za leti 2004 in 2005. Zato tudi niso utemeljeni pomisleki, ki jih tožnica uveljavlja v odgovoru na zahtevo.

10Odločitev o zahtevi ima podlago v 391. členu Zakona o pravdnem postopku.