UPRS sodba I U 596/2015

Tožba se zavrne.

Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev izredne BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi s tožbo zoper sklep in odločbo Finančnega urada Kranj št. DT-42914-10007/2013-6 (07-4101-02) z dne 17. 2. 2014, v zvezi z odločbo Ministrstva za finance št. DT 499-29-400/2014-4 z dne 19. 1. 2015. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ pri odločanju o tožnikovi prošnji na podlagi prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) upošteval kriterij razumnosti zadeve. Pri tem pa je presodil, da temu kriteriju ni zadoščeno, saj tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh s tožbo zoper odločbo in sklep Finančnega urada. Sklep o zavrženju tožnikovega predloga, da se za ničnega izreče sklep o prisilni izterjavi z dne 30. 3. 2001, je glede na drugi odstavek 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mogel biti izdan. Prav tako je organ z odločbo mogel zavrniti tožnikov zahtevek za vračilo prisilno izterjanih denarnih sredstev v višini 742.310,48 SIT, ker za vračilo ni bilo podlage. V takem primeru pa bi sodišče tožbo v upravnem sporu zoper navedena sklep in odločbo zavrnilo. Glede na to je organ tožnikovo prošnjo za BPP zavrnil.

Tožnik navaja, da vlaga tožbo zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravni spis v zadevi.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je bila tožniku zavrnjena prošnja za BPP za tožbo (in zastopanje) v upravnem sporu zoper dokončna odločbo in sklep Finančnega urada Kranj z dne 17. 2. 2014, iz razloga po prvem odstavku 24. člena ZBPP. Glede na izkazani povprečni mesečni dohodek 638,15 EUR za tožnika, ki živi sam (kot lastni dohodek – 20. člen ZSVarPre), ter izkazano izplačano preživnino v povprečni mesečni višini 120,00 EUR (zmanjšanje lastnega dohodka – 14. člen ZSVarPre), pa je organ za tožnika štel, da glede na svoj finančni položaj (saj tožnikov lastni dohodek ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka v smislu 13. člena ZBPP) izpolnjuje pogoje za BPP. Vendar se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP upoštevajo vsi predpisani pogoji (tretji odstavek 11. člena ZBPP).

Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

Sodišče pritrjuje zaključku organa za BPP, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh s tožbo v upravnem sporu zoper sklep o zavrženju tožnikovega predloga, da za ničnega izreče tožniku izdan sklep o prisilni izterjavi z dne 30. 3. 2001. Po drugem odstavku 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se namreč za ničnega izreče lahko le sklep, s katerim je bilo odločeno o vsebinskih vprašanjih. S sklepom o prisilni izterjavi pa se tudi po tedanjih predpisih o vsebinskih vprašanjih ni odločalo, pač pa le o prisilni izterjavi obveznosti, kot izhaja iz izvršljivega izvršilnega naslova (43. člen ZDavP), ki je (bil) lahko tudi overjen seznam zaostalih obveznosti (44. člen ZDavP), izvirajočih iz različnih (izvršljivih) izvršilnih naslovov.

Prav tako se sodišče strinja, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh s tožbo v upravnem sporu zoper odločbo finančnega urada z dne 17. 2. 2014, s katero je ta tožniku zavrnil 9. 12. 2013 vloženi zahtevek za vračilo prisilno izterjanih denarnih sredstev v višini 742.310,48 SIT. V odločbi je ta organ pregledno prikazal tožnikov zahtevek za vračilo denarnih sredstev po podlagah, na katere se je opiral, in za vsak del prepričljivo utemeljil, zakaj vračilo ni mogoče: v primeru zneskov 64.005,20 SIT in 203.920,00 SIT po sklepih o prisilni izterjavi z dne 10. 1. 2000, ker obveznosti po teh niso bile ne prisilno izterjane ne prostovoljno plačane; v primeru zneskov 432.544,45 SIT (v zvezi s sklepom z dne 30. 3. 2001), 2.167,83 SIT (iz naslova preplačila na kontu 1601 v letu 1999) in 39.673,00 SIT (iz naslova preplačila na kontu 2601 v letu 2000) pa zaradi nastopa absolutnega zastaranja pravice do vračila davka, ker je do vložitve zahteve za vračilo preteklo več kot 10 let (126. člena ZDavP-2). Drugostopenjski organ, ki je odločitvi finančnega urada pritrdil, pa je še dodal, da bi za vračilo morala sploh obstajati kakšna od podlag iz 97. člena ZDavP-2, da bi tožniku šla pravica do vračila davka, pa te ni bilo. Tožnik v pritožbi zoper odločbo finančnega urada ni podal navedb, s katerim bi omajal zaključke in odločitev finančnega urada, v tožbi zoper izpodbijano odločbo o zavrnitvi BPP pa navedb, zakaj meni, da ni pravilen zaključek organa za BPP, da nima verjetnih izgledov za uspeh s tožbo oziroma zakaj meni, da bi s tožbo lahko uspel, sploh ni podal. Zato je po presoji sodišča organ za BPP pravilno ocenil, da gre v primeru izpodbijanja odločbe finančnega urada z dne 17. 2. 2014 za očitno nerazumno zadevo, v kateri tožnik ne izkazuje verjetnih izgledov za uspeh.

Glede na navedeno pa tudi po presoji sodišča tožnik za dodelitev BPP ne izpolnjuje pogoja po prvem odstavku 24. člena ZBPP.

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.