VDSS sodba Pdp 599/2002

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožečih strank, ki se glasi:
"Razveljavi se sklep direktorja tožene stranke B., d.o.o., z dne 20.2.2001 o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja tožnika A. A. in dokončni sklep komisije za varstvo pravic delavcev tožene stranke z dne 18.4.2001 št. 1/2001.

Ugotovi se, da tožniku A. A. delovno razmerje ni prenehalo pri toženi stranki dne 21.4.2001 in mu še traja, zato mora tožena stranka B., d.o.o. tožnika pozvati nazaj na delo in mu čas od 21.4.2001 dalje do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico in mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, plačati prispevke in davke ter mu izplačati neto zneske plače, kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Razveljavi se sklep direktorja tožene stranke B., d.o.o. z dne 20.2.2001 o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja tožnice C. C. in sklep komisije za varstvo pravic delavcev tožene stranke z dne 18.4.2001, št. 1/2001.

Ugotovi se, da tožnici C. C. delovno razmerje ni prenehalo pri toženi stranki dne 24.4.2001, zato ji je tožena stranka B., d.o.o. dolžna za čas od 24.4.2001 do 18.6.2001 vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestilo plače in plačati prispevke in davke ter ji izplačati neto zneske plače, kot če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 168.814,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od I.3.2002 dalje, v 8 dneh, da ne bo izvršbe",
zavrne.

Tožeči stranki sami trpita svoje stroške pravdnega postopka.

II. Tožeči stranki sami trpita stroške odgovora na pritožbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa direktorja tožene stranke z dne 20.2.2001 in sklepa komisije za varstvo pravic delavcev tožene stranke z dne 18.4.2001 o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja tožnikov pri toženi stranki, ugotovilo da tožniku A. A. delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 21.4.2001 in da mu še traja, tožnici C.C. pa delovno razmerje ni prenehalo 24.4.2001 temveč ji je še trajalo do 18.6.2001, da je dolžna tožena stranka tožnika A. A. pozvati nazaj na delo, obema pa vpisati manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico in jima za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestilo plače, plačati prispevke in davke ter jima izplačati neto zneske plač, kot če bi delala, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti dalje do plačila v 8 dneh in pod izvršbo, poleg tega pa odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnikoma povrniti njune stroške postopka v znesku 168.814,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2002 v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in Tožbeni zahtevek tožnikov zavrne oz. podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na napačno presojo postopka razgovora delavcev tožene stranke s tožnikoma v zvezi z manjki, ki so se pojavili v Poslovni enoti ... Ker mesečno zapusti toženo stranko tudi po 40 delavcev, vsaj toliko pa se jih tudi zaposli, imajo delavci vodstvenega kadra, ki pokrivajo širše področje Slovenije, vedno s seboj določeno število bianco obrazcev, kot so prošnje za sprejem v delovno razmerje, prošnje za koriščenje letnega dopusta, odpoved delovnega razmerja in podobno. To pojasnjuje dejstvo, da je imel g. E, vodja maloprodaje tožene stranke, v kritičnem času s seboj sedaj sporne obrazce. Dejstvo je, da sta tožnika izpolnila obrazec s svojimi podatki prostovoljno in svojeročno. Z ozirom na pogosto odtujevanje proizvodov tožene stranke s strani njenih delavcev, kar povzroča precejšnje inventurne manjke, je bil pogovor, ki so ga delavci tožene stranke izvedli s tožnikoma, nujno dejstvo. Prisotnost petih predstavnikov tožene stranke je bila logična, saj sta bila varnostnika navzoča kot priči, potrebna pa je bila tudi navzočnost vodje enote in področnega vodje. Tožena stranka v pritožbi še navaja, da seznanitev delavca s tem, da bo delodajalec, ki pri ravnanju delavca ugotovi posamezne elemente kaznivega dejanja, te ugotovitve prijavil pristojnim organom, ne pomeni takšne grožnje, da bi delavec v stresu podpisal nekaj, kar bi bilo v nasprotju z njegovo voljo. To potrjuje tudi sklep VS RS opr. št. VIII Ips 102/96 z dne 11.3.1997.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. 1. RS, št. 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo, da je popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je na tako ugotovljeno stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da sta pisni prošnji tožnikov za prekinitev delovnega razmerja (A 26, A 28) predstavljali pisni izjavi tožnikov po 1. tč. 1. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. 1. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) in da sta navedeni prošnji tožnika podpisala v takšnih okoliščinah, ki jih je potrebno opredeliti kot nedopustno grožnjo s strani tožene stranke, ki je povzročila pri tožnikih utemeljen strah. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje izjava volje obeh tožnikov ni bila svobodna in resna, kot to določa 2. odst. 28. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. 1. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS). To ugotovitev je oprlo na dejstvo, da je dal tožnikoma obrazec v podpis nadrejeni delavec E. E., da so jima delavci tožene stranke očitali, da sta kradla in jima grozili, da bodo poklicali policijo, da bosta dobila črno piko in da ne bosta nikjer dobila dela. Tožniku A. A. je bilo sicer očitano, da je popil pivo, ne da bi ga plačal, tožnica C. C. pa je pojedla skuto, katere prav tako ni plačala. V postopku je bilo ugotovljeno, da je E. E. dal tožnikoma prošnjo za prekinitev delovnega razmerja potem, ko jima je bilo predočeno, kaj se jima očita, da bo uveden disciplinski postopek in da bodo poklicali policijo. Z ozirom na navedeno je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da grožnja s policijo in črno piko ter prenehanjem delovnega razmerja in da tožnika ne bosta dobila dela presega pravno dopustno grožnjo glede na zgoraj navedeni nepravilnosti, ki naj bi ju zagrešila tožnik in tožnica. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo, vendar pa je napačno uporabilo materialno pravo. Na podlagi 341. čl. ZPP je napačna oz. zmotna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ne uporabi določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti ali če jih ne uporabi pravilno.

Po 2. odst. 28. čl. ZOR mora biti izjava volje za sklenitev pogodbe svobodna in resna, izjava mora odražati dejansko voljo strank v času podajanja te izjave. Nesvobodna izjava volje lahko pomeni napako volje, ki ima za posledico izpodbojnost pravnega posla. Po 60. čl. ZOR pride do napake volje (ki ima ob upoštevanju 111. čl. ZOR za posledico izpodbojnost) zaradi nedopustne grožnje pogodbene stranke ali tretjega, ki povzroči pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega

sklenila pogodbo oz. v konkretnem primeru podala izjavo. Strah se šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. Iz navedenega izhaja, da je grožnja, ki po 1. odst. 60. čl. ZOR lahko vpliva na napako volje, le takšna grožnja, katero je mogoče opredeliti kot nedopustno in da prav ta nedopustna grožnja povzroči pri drugi stranki utemeljen strah, zaradi katerega stranka poda izjavo volje, ki ne izkazuje njene prave in svobodne volje. Med nedopustne grožnje se ne uvršča zakonita grožnja, to je grožnja z uvedbo določenega postopka, katerega ima predlagatelj pravico oz.

dolžnost uvesti. Omenjanje možnosti o obveščanju pristojnega organa - policije in o uvedbi disciplinskega postopka zaradi suma tega tudi opozorilo, da bosta tožnik in tožnica dobila črno piko

in da ne bosta nikjer dobila dela, ni šteti za takšno nedopustno grožnjo, ki bi jima povzročila utemeljen strah, kot ga opredeljuje 60. čl. ZOR. Ker je kljub navedenemu sodišče prve stopnje zaključilo, da sta bili izjavi volje obeh tožnikov obremenjeni z napako volje, kot je opredeljena v 60. čl. ZOR, je zmotno uporabilo citirano določbo in posledično nepravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in tožnice za razveljavitev sklepov tožene stranke, temelječih na spornih izjavah in na priznanje vtoževanih pravic iz delovnega razmerja. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo.

Ker tožnika z zahtevkom nista uspela sama trpita svoje pravdne stroške in pravdne stroške odgovora na pritožbo, saj le-ti niso bistveno pripomogli k rešitvi predmetnega individualnega delovnega spora (1. odst. 154. čl. ZPP, 1. odst. 165. čl. ZPP).