VSM sodba I Cpg 552/2014

1. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točki I in III izreka spremeni, tako da izrek v tem delu sedaj v celoti glasi:

„Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 201144/2010 z dne 1. 1. 2011 se v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo plačilo glavnice v znesku 202.787,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2010 dalje, razveljavi in tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 2.470,00 EUR in stroške pravdnega postopka v znesku 26.123,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.“

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 5.612,00 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da ostane sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 2091144/2010 z dne 1. 1. 2011 v veljavi do zneska glavnice 202.787,38 EUR, kar je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2010 dalje. V točki II izreka je odločilo, da se sklep o izvršbi v presežku, do višine celotne glavnice, ki znaša 1,184.000,00 EUR, razveljavi in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne. V točki III izreka je odločilo o stroških izvršilnega in pravdnega postopka. Tožnica je dolžna toženki povrniti izvršilne stroške v znesku 1.831,74 EUR in pravdne stroške v znesku 26.895,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2Toženka se pritožuje zoper točko I in III izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pojasnjuje, da je vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku 202.787,38 EUR.

Uvodoma izpodbija razloge izpodbijane sodbe v točkah 43 do 50 obrazložitve, iz katerih izhaja, da je tožnica po izdanih računih upravičena do plačila 202.787,38 EUR. Poudarja, da je sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage odločilo, da je tožnica upravičena tudi do plačila računa št. 080000032-2 z dne 18. 8. 2008. Tega računa v spis ni predložila nobena pravdna stranka, niti se nobena nanj ni sklicevala. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z navedbami in dokaznimi predlogi strank ugotavljalo dejstva, s tem pa kršilo 7. člen ZPP. Četudi bi se navedeni račun nahajal med prilogami, to ne spreminja dejstva, da nobena od pravdnih strank navedb v zvezi s tem računom ni podala. Glede na navedeno je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi toženka po računih dolgovala 202.787,38 EUR z obrestmi, saj seštevek računov za obdobje od 1. 7. 2008 do 31. 12. 2008 predstavlja znesek 201.781,86 EUR.

V nadaljevanju graja zaključek izpodbijane sodbe v točki 39 obrazložitve sodbe, da zaradi domnevno manjkajočih sklicev na številke računov, ni s stopnjo prepričanja dokazala, da je račune, na katere se je sklicevala, dejansko plačala. Takšni zaključki sodišča prve stopnje niso pravilni, saj tožnica zatrjevanj toženke v ugovoru zoper sklep o izvršbi, da je račune poravnala s kompenzacijami in nakazili, ni prerekala. Glede na to bi moralo sodišče v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP navedbe toženke o plačilu računov šteti za priznane. V skladu s prvim odstavkom 214. člena ZPP bi lahko odredilo dokazovanje priznanih dejstev le, v kolikor bi menilo, da gre za nedovoljeno razpolaganje tožnice (primerjaj tretji odstavek 3. člena ZPP). Ker v obravnavani zadevi ni šlo za takšno situacijo, je sodišče prve stopnje toženki nepravilno naložilo breme dokazovanja priznanih dejstev.

Zmotna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je dokaz z izvedencem nepotreben, zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga pa je bila toženki odvzeta pravica obravnavanja pred sodiščem (procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz previdnosti, če bo pritožbeno sodišče menilo, da je treba trditveno podlago v zvezi s plačili dopolniti in ponuditi dokazila, toženka v nadaljevanju pritožbe pojasnjuje, kako so se poravnavali posamezni računi. V zvezi s plačili se sklicuje tudi na izpovedbo zakonitega zastopnika tožnice, M. S., ki je pojasnil, da so se terjatve v času, ko je še obstajala družba L. d.d., med seboj kompenzirale. Graja tudi odločitev o plačilu zakonskih zamudnih obresti, ki sploh ni obrazložena (procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in opozarja, da je bil sklep o izvršbi glede plačila 524.941,15 EUR (že) razveljavljen in v tem delu tožbeni zahtevek (že) pravnomočno zavrnjen. Pravilna tudi ni odmera stroškov pravdnega postopka, ki jih je priglasila tožnica.

Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da sklep o izvršbi glede plačila 202.787,38 EUR razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži plačilo izvršilnih in pravdnih stroškov, vključno s pritožbenimi.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je zadevo (v izpodbijanem delu) preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri sprejemu odločitve ni uporabilo (ni upoštevalo) določb 7. in 212. ter drugega odstavka 214. člena ZPP, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločbe v izpodbijanem delu. Storilo je torej procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo je mogoče odpraviti pred sodiščem druge stopnje, in to brez oprave procesnih dejanj (brez razpisa glavne obravnave), tako da sodbe (v izpodbijanem delu) ni (bilo) treba razveljaviti in jo (v tem delu) vrniti v novo sojenje.

5Pritožba utemeljeno graja zaključke v točki 39 razlogov izpodbijane sodbe, da je toženka sicer predložila račune, ki jih je izdal pravni prednik tožnice, družba L. d.o.o. (l. št. 27 - 34), in dokazila o plačilih (l. št. 35 - 36 in 37 - 41), vendar pa sodišča ni prepričala, da je izdane račune tudi dejansko poravnala. S strani toženke predložene listine (dokazila o plačilih) je štelo za nepopolne v smislu (ne)ustrezno substancirane trditvene in dokazne podlage in zaključilo, da je toženka z zatrjevanimi transakcijami sicer plačevala obveznosti, ki jih je imela v razmerju do tožnice, ni pa dokazala, da je poravnala prav terjatve, ki so predmet izdanih računov.

6Utemeljena je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje v tem kontekstu ni uporabilo oziroma ni upoštevalo določb 212. v zvezi s 5. členom ZPP in drugega odstavka 214. člena ZPP.

7Toženka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi pojasnila, da je bila tožnica ustanovljena 31. 12. 2007 kot hčerinska družba pravnega prednika toženke na podlagi potrjenega načrta prisilne poravnave iz leta 2007. Le-ta je predvideval, da naj bi se del dejavnosti pravnega prednika toženke prenesel na hčerinske družbe. S 1. 7. 2008 se je tako tisti del delavcev, ki so se pri pravnem predniku toženke ukvarjali s prašičerejo in poljedelstvom, prenesel na tožnico, tako da je slednja s sredstvi pravnega prednika toženke začela opravljati storitve zanj. Za te storitve so bili za obdobje od 1. 7. 2008 in 31. 12. 2008 (od 1. 1. 2009 naprej je tožnica začela opravljati storitve v svojem imenu in na svoj račun) že izstavljeni računi (kateri, je toženka izrecno navedla in jih priložila), ki jih je toženka oziroma pred njo družba L. d.d., že poravnala.

8Tožnica se je v svoji prvi vlogi z dne 22. 4. 2011, s katero je tožbo dopolnila, in nadaljnjih vlogah sklicevala predvsem na Pogodbo o poslovnem sodelovanju (priloga A2), ki ni datirana in s katero sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo slednja prevzela prašičerejska in poljedelska dela, toženka pa se je zavezala za opravljene storitve plačevati mesečni pavšalni znesek v višini 50.000,00 EUR. Dokončni obračun pa naj bi se opravil ob koncu leta. Ker je tožnica za toženko opravljala vsa opisana dela od 1. 7. 2008 do 22. 2. 2010, ji je dolžna plačati 1,184.000,00 EUR, in sicer po računu št. 1000000077-2 z dne 21. 12. 2010. O navedbah toženke, ki se je plačilu „upirala“ s trditvami, da je račune, ki jih je tožnica v zvezi z opravljenimi storitvami izdala v letu 2008, že poravnala (za svoje trditve je predložila tudi dokaze), pa se sploh ni izjavila oziroma jih ni zanikala, pa čeprav bi v okviru trditvenega (in dokaznega) bremena to morala storiti. Pri tem ni odveč opozoriti, da je toženka svoje trditve, tudi tiste o izdanih in poravnanih računih, ustrezno konkretizirala.

9Utemeljeni so torej pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje toženki „neutemeljeno ponovno naložilo dokazno breme“ v zvezi s plačili zatrjevanih računov, pa čeprav tožnica dejstev v zvezi s temi trditvami ni zanikala oziroma ni zadostila zahtevi, da se o navedbah nasprotne stranke izjavi. Iz drugega odstavka 214. člena ZPP pa med drugim izhaja, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, štejejo za priznana.

10Ker sodišče prve stopnje glede na trditve pravdnih strank (212. člen ZPP), predvsem tiste, s katerimi se je toženka „upirala“ tožbenemu zahtevku, ni uporabilo določbe drugega odstavka 214. člena ZPP, pa bi jo moralo uporabiti, je storilo procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Pritožbeno sodišče to kršitev odpravlja in upoštevajoč trditve toženke, da so bili računi za opravljene storitve, izdani v letu 2008, poravnani, o katerih se tožnica sploh ni izjavila, ugotavlja, da je tožbeni zahtevek (iz tega razloga) neutemeljen tudi v delu, v katerem mu je sodišče druge stopnje ugodilo, in sicer glede plačila 201.781,86 EUR. Ta znesek je nekoliko nižji od tistega, ki ga vsebuje točka I izreka, in sicer za 1.005,52 EUR, saj je sodišče prve stopnje nepravilno, v breme toženke, upoštevalo tudi račun št. 080000032-2 z dne 18. 8. 2008 v znesku 1.005,52 EUR, na katerega se toženka v svojih navedbah sploh ni sklicevala. Pritožba utemeljeno opozarja, da je v tem delu odločilo mimo trditvene podlage, ki jo je podala toženka, na ta način pa kršilo 212. v zvezi s 7. členom ZPP. Tudi to procesno kršitev je mogoče odpraviti pred sodiščem druge stopnje brez razpisa glavne obravnave, tako da se dejstva, ki niso bila zatrjevana (plačilo računa št. 080000032-2 z dne 18. 8. 2008 v znesku 1.005,52 EUR), enostavno ne upoštevajo, kar je pritožbeno sodišče storilo in zahtevek zavrnilo tudi glede plačila 1.005,52 EUR.

11Ob koncu pritožbeno sodišče (le) dodaja, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo znesek 202.787,38 EUR na podlagi listin (računov), ki jih je predložila toženka, (izjema je znesek 1.005,52 EUR pa računu št. 080000032-2 z dne 18. 8. 2008, na katerega se toženka v navedbah ni sklicevala), in ne na podlagi Pogodbe o medsebojnem sodelovanju in računa št. 1000000077-2 z dne 21. 12. 2010, torej listin, ki jih je predložila tožnica. Na drugi strani pa je toženki očitalo, da predloženim računom pred pravdo in v tem postopku ni ugovarjala (točka 43 obrazložitve), pa čeprav je zatrjevala, da jih je plačala, tožnica pa se o tem ni izjavila.

12Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu v skladu s 358. členom ZPP spremenilo, kar natančneje izhaja iz izreka odločbe. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP se je opredelilo predvsem do tistih navedb, ki so za sprejeto odločitev bistvenega pomena.

13Ker je toženka v postopku (tako na prvi kot tudi na drugi stopnji) uspela, ji je tožnica dolžna povrniti nastale stroške (drugi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje ji je priznalo stroške, potrebne za pravdo (155. člen ZPP), in jih odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in Tarifo, ki je njegov sestavni del.

14Glede odmere stroškov na prvi stopnji je sodišče druge stopnje v okviru pravilne uporabe materialnega prava upoštevalo pritožbene pomisleke, ki jih je sicer toženka izrazila v zvezi z odmero stroškov tožnice, so pa utemeljeni tudi v razmerju do nje.

15Toženka utemeljeno opozarja na določbo drugega odstavka 14. člena ZOdvT(1) in Tarifo, kjer je v 3. delu (Upravni spor, postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči, pravdni, nepravdni in posebni postopki, Opomba 3/(4)) določeno, da se v primeru, če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z njo že ukvarjalo (to velja tudi za konkretni primer), že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v novem postopku. To pa pomeni, da lahko tožnica v isti zadevi nagrado za postopek po tar. št. 3100 prejme le enkrat, kar je pritožbeno sodišče pri odmeri ustrezno upoštevalo (v novem sojenju Odvetniški družbi J.P. d.n.o.- o.p nagrade za postopek v znesku 4.387,50 EUR ni priznalo).

16V zvezi s pravilno uporabo 7. člena ZOdvT, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, pa velja poudariti, da določba na prvi pogled res zahteva, da vsak odvetnik za svoje delo dobi celotno plačilo, kar nadalje pomeni, da ima vsaka stranka lahko več odvetnikov in v primeru neuspeha breme njihovega plačila prevali na nasprotno stranko. Vendar pa je treba pri odločanju o stroških postopka, ki jih je dolžna plačati nasprotna stranka, v vsakem primeru upoštevati tudi načelo potrebnosti, ki izhaja iz 155. člena ZPP. O tem, kateri stroški so potrebni za pravdo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Iz navedenega izhaja, da stranka sicer ima pravico do več pooblaščencev v postopku, vendar pa mora v zvezi s povračilom pravdnih stroškov spoštovati temeljno načelo, da mora obseg stroškov, ki jih uveljavljajo od nasprotne stranke, skrčiti na tisto (najmanjšo) mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo njenih lastnih interesov. V primeru, da stranko istočasno zastopata dva odvetnika, so potrebni stroški le za enega, ne glede na to, da je v zadevi bilo morda potrebno določeno specialistično znanje (Nina Betetto: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 36). To izhaja tudi iz odločb VSL I Cpg 236/2011 z dne 10. 7. 2012 in VSL I Cpg 464/2014 z dne 28. 5. 2014. Na takšni podlagi je sodišče druge stopnje v novem sojenju, v katerem sta toženko zastopala dva pooblaščenca, slednji priznalo nagrado za narok po tar. št. 3102 le enkrat (1 x 4.050,00 EUR), potne stroške na relaciji Ljubljana - Murska Sobota - Ljubljana le enkrat (1 x 358 km po ceni 0,37 EUR za 1 km) in le enkrat pavšalni znesek za PTT storitve po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR. V odmero ostalih stroškov toženke ni posegalo. Toženki tako za postopek na prvi stopnje pripadajo stroški v znesku 26.123,00 EUR.

15Glede na uspeh v pritožbenem postopku (sporna vrednost 202.787,35 EUR) je toženka upravičena še do nagrade za postopek po tar. št. 3210 v znesku 2.036,80 EUR, do plačila pavšalnega zneska za PTT storitve v višini 20, 00 EUR po tar. št. 6002 in do povrnitve takse za pritožbo v znesku 3.555,00 EUR, kar skupaj znese 5.612,00 EUR.

---.---

Op. št.(1) : Odvetnik lahko prejme nagrade v isti zadevi le enkrat. V sodnem postopku lahko prejme nagrade na vsaki stopnji.