VSL sodba I Cpg 430/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 172432/2012 z dne 14.11.2012 v prvem in drugem odstavku in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da mora tožnik toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 985,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo in vzdrži v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 172432/2012 z dne 14.11.2012 oziroma, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe pravdni stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Predmet tožbenega zahtevka je plačilo računa št. 005/2012 z dne 07.10.2012 (A2) v višini 9.212,80 EUR za opravljena gradbena dela na objektu R. v L., ki so se izvajala na podlagi izvajalske pogodbe št. 03/2012, sklenjene z M.P. na podlagi ponudbe št. 0147/2012. Vrednost pogodbenih del je znašala 20.212,80 EUR. Tožena stranka je dne 18.06.2012 plačala znesek v višini 6.000,00 EUR z referenco »avans za adaptacijo R.«, M.P. pa dne 11.07.2012 znesek v višini 5.000,00 EUR z referenco »pl. adap. st. v R.«. Navedena dejstva med pravdnima strankama niso bila sporna.

5Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni podana pasivna legitimacija tožene stranke. Sodišče prve stopnje ga je pravilno oprlo na izpovedbo tožnika, ki je povedal, da glede dokončnega plačila ni bil dosežen dokončni dogovor, ali bo obveznosti plačala sama M.P. ali tožena stranka (katere zakonita zastopnica je M.P.) ter na izpovedbo M.P., ki je odločno zanikala, da bi tožniku v imenu tožene stranke karkoli naročila ali se zavezala plačati. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je tožena stranka z izvedenim avansnim plačilom prevzela oziroma pristopila k obveznosti po izvajalski pogodbi št. 03/2012, ker naj bi bil tožnik na podlagi ustnih dogovorov prepričan, da bo opravljena dela plačala tožena stranka, če M.P. ne bo zmogla. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da izvedeno avansno plačilo s strani tožene stranke pomeni le, da je tožnik sprejel izpolnitev svojega dolžnika (M.P.) od tretjega, tj. od tožene stranke (271. člen Obligacijskega zakonika - OZ), ki je bila pripravljena delno izpolniti tuj dolg. Z izvršenim plačilom konkludentno izražena volja tožene stranke, da (delno) plača tuj dolg, pa ne vključuje tudi soglasja za prevzem samostojne obveznosti v razmerju do tožeče stranke. Podlaga (causa) za plačilo tretjega (če tretji nima lastnega pravnega interesa za izpolnitev) je praviloma v notranjem razmerju med dolžnikom in tretjim in se ne izkazuje v vzpostavitvi novega razmerja med tretjim in upnikom. Stališče, da tretji z (delnim) plačilom konkludentno prevzema dolg oz. pristopa k njemu, je pretirano obremenjujoče za morebitne plačnike, saj se razlogi, zaradi katerih nekdo plača tuj dolg, upnika običajno ne tičejo in niso v zvezi z njegovo terjatvijo. Tožeča stranka bi morala s potrebno prepričljivostjo dokazati, da je M.P. kot zakonita zastopnica tožene stranke sprejemala obveznosti v imenu in za račun tožene stranke in ne samo pristala na to, da bo tožena stranka tožeči stranki plačala del obveznosti M.P., kar v pravnem oziru pomeni prevzem izpolnitve (434. člen OZ), kot je to pravilno ocenilo prvostopenjsko sodišče.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Ker tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika skladno s 368. členom ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške; tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi pritožb (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).