VSL sodba I Cpg 270/2015

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno zamudno sodbo razsodilo, da sta toženi stranki solidarno in nerazdelno dolžni tožeči stranki plačati znesek 14.384,05 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21.2.2014 dalje do plačila, in da sta toženi stranki solidarno in nerazdelno dolžni izročiti priklopno in vlečno vozilo, prazni oseb in stvari, v neposredno in izključno last in posest tožeči stranki.

2Zoper sodbo sta se pritožili obe toženi stranki (v nadaljevanju pritožnica). Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Tožeča stranka, ki ji je bila pritožba vročena, nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz razlogov zamudne sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku zoper prvo toženo stranko na podlagi pravnih posledic odpovedi najemnih pogodb (zaradi neplačevanja najemnin), zahtevku zoper drugo toženo stranko pa na podlagi njene solidarne poroštvene zaveze.

6Kot edini razlog pritožnica izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, vendar neutemeljeno.

7V zvezi s pritožbenim očitkom, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je pravni posel bil najem, čeprav iz razpoložljive dokumentacije izhaja, da gre za lizing pogodbo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Iz navedb tožeče stranke in iz priloženih dokazov (najemnih pogodb) izhaja, da sta tožeča in prvotožena stranka sklenili pogodbi (A2 in A3), ki imata vse elemente najemne pogodbe. Pogodbeni stranki pa sta v skladu z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij s pogodbama tudi natančneje dogovorili svoje obveznosti. Pritožbeno sodišče pripominja, da tudi v primeru, da bi šlo pri sklenjenem pravnem poslu za lizing pogodbo, to na pravilnost sodbe ne bi imelo vpliva, saj je lizing pogodba po svoji naravi najemna pogodba z odkupom in bi imela v primeru neizpolnitve obveznosti ene od pogodbenih strank, bistveno enake posledice kot predmetna pogodba.

8Po stališču pritožnice pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker bi pri sojenju moralo uporabiti avstrijsko pravo in ne prava Republike Slovenije. Tako stališče je napačno, sicer pa pritožnica ne navede, v čem se ureditvi glede pravnih vprašanj v tem sporu sploh razlikujeta. V obravnavanem primeru se sodišče prve stopnje pri sojenju pravilno ni sklicevalo na določbe avstrijskega zakona. Tak zaključek izhaja tako iz pravil ZMZPP kot tudi iz Uredbe (ES) št. 593/2008, ki jo omenja pritožba. ZMZPP v 19. členu določa, da se za pogodbo uporabi pravo, ki ga izberejo stranke. Če pa takšnega dogovora ni, se v skladu z 20. členom ZMZPP uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano, pri čemer se šteje, da je najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, stalno prebivališče oziroma sedež, če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo. ZMZPP se v omenjenih določbah ne razlikuje od Uredbe, in tako 20. člen ZMZPP predstavlja pravno podlago za presojo izbire prava v tem sporu.

9Pri najemni pogodbi kot dvostranski pogodbi gre tako za dvoje značilnih (karakterističnih) izpolnitev oziroma obveznosti, ena bremeni najemodajalca, ki stvar da v uporabo, druga pa bremeni najemnika, ki mora za uporabo plačevati najemnino. Obe obveznosti pa sta enakovredni, kar posledično pomeni, da je kriterij karakteristične izpolnitve uravnotežen in sorazmerno porazdeljen med obe pogodbeni stranki, in tako v tej smeri nobena od pogodbenih strank tudi nima tesnejše zveze s svojim pravom od druge. Nedvomno pa je glede na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča in priložene dokaze (okoliščine, da sta vozili, ki sta predmet najema registrirani v Sloveniji s slovenskim prometnim dovoljenjem, da sta najemni pogodbi sklenjeni v slovenskem jeziku z navedbo kraja sklenitve pogodbe L., da sta se pogodbeni stranki z najemnima pogodbama dogovorili, da je za vse spore v zvezi s pogodbama pristojno slovensko sodišče, da ima ena od pogodbenih strank (najemojemalec), ki je dolžna opraviti značilno izpolnitev, v Sloveniji sedež), pogodbeno razmerje pravdnih strank najtesneje povezano s slovenskim pravom. Naštete okoliščine kot navezovalni element na pravo so relevantnejše od tistih, ki jih izpostavlja pritožba. Okoliščina, da je v splošnih pogojih pogodbe določeno, da se upoštevajo obrestne mere, kot jih določa avstrijska banka X, ni taka, da bi nakazovala tesnejšo vez z avstrijskim pravom kot s slovenskim in s tem uporabo avstrijskega prava. Poleg tega je v teoriji in sodni praksi kot posebna okoliščina uveljavljena tudi izražena volja pogodbenih strank, in sicer skozi načelo – qui elegit iudicem elegit ius. Takšna okoliščina pa je v konkretnem primeru izkazana na podlagi dejstva, da sta pogodbeni stranki za reševanje medsebojnih sporov določili pristojnost slovenskega sodišča in je tožnik z vložitvijo tožbe izbral slovensko pravo, tožena stranka pa vse do izdaje sodbe v tej zadevi izbranemu pravu ni nasprotovala. Več okoliščin torej izkazuje, da razmerje nima pomembnejše zveze z avstrijskim pravom, temveč ima tesnejšo vez s slovenskim pravom.

10Ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).