VSL sodba II Cpg 594/2014

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II., IV. in VI. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 161307/2011 z dne 28. 10. 2011 razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku osem dni od prejema sodbe 2.518,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: zneska 596,24 EUR, ki tečejo od 9. 1. 2011 do plačila, zneska 960,96 EUR, ki tečejo od 9. 2. 2011 do plačila, zneska 960,96 EUR, ki tečejo od 9. 3. 2011 do plačila (II. točka izreka), ter da se postopek zaradi plačila 364,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 960,96 EUR od 9. 1. 2011 do plačila ustavi (III. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti izvršilne stroške v višini 94,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2011 dalje (IV. izreka), višji zahtevek na povračilo izvršilnih stroškov v višini 11,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 85,84 EUR od 7. 11. 2011 dalje pa je zavrnilo (V. izreka). Tožena stranka je nadalje dolžna tožeči stranki v roku osem dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje povrniti še nadaljnje pravdne stroške v višini 493,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka roka za plačilo dalje do plačila (VI. Izreka).

2Zoper II., IV. in VI. točko sodbe se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožena stranka iz razloga napačne uporabe materialnega prava ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa v plačilo naloži stroške tožene stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka paricijskega roka dalje do plačila. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6Tožeča stranka v predmetni zadevi zoper toženo stranko vtožuje plačilo mesečnih najemnin za skladiščenje blaga na podlagi sklenjene Pogodbe o skladiščenju z dne 10. 1. 2008 (v nadaljevanju Pogodba, list. št. 21-22) po računih št. 29 z dne 1. 1. 2011, št. 202 z dne 1. 2. 2011 ter št. 376 z dne 1. 3. 2011. Med strankama ni bilo sporno, da sta bili v poslovnem razmerju na podlagi Pogodbe, da sta se dne 21. 3. 2011 dogovorili za odpis dela terjatve v znesku 3.268,16 EUR (od skupnega dolga 7.768,16 EUR), če tožena stranka v dogovorjenem roku, t. j. do 31. 3. 2011 plača tožeči stranki 4.500,00 EUR, da tožena stranka v tem roku ni plačala dogovorjenega zneska, temveč je 29. 4. 2011 poravnala le 3.000,00 EUR, in da je tožena stranka od 4. 3. 2011 do 11. 7. 2011 v tej zadevi plačala skupaj 5.250,00 EUR. Sporno pa je bilo, ali sta se pravdni stranki naknadno dogovorili, da kljub temu, da je tožena stranka od dogovorjenih 4.500,00 EUR z zamudo plačala 3.000,00 EUR, še vedno velja dogovor o odpisu dela dolga v višini 3.268,16 EUR. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka presodilo, da do delnega odpusta dolga v višini 3.268,16 EUR ni prišlo, kakor tudi ne do dogovora o podaljšanju roka za plačilo 1.500,00 EUR. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je svojo odločitev oprlo na določbi prvega in tretjega odstavka 59. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določata, da je pogodba sklenjena pod pogojem, če sta njen nastanek ali prenehanje odvisna od negotovega dejstva, in da če je pogodba sklenjena pod razveznim pogojem, pogodba neha veljati, če se pogoj izpolni, ter na tej podlagi ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

7Tožena stranka pritožbeno uveljavlja zgolj, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 190. člena ZPP (odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda). Svoj očitek utemeljuje s tem, da je dne 9. 12. 2013 prejela obvestilo tožeče stranke o odstopu terjatve z dne 2. 12. 2013. Tudi na naroku naj bi bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka z obvestilom toženo stranko seznanila, da je sporno terjatev v celoti cedirala družbi L. d. o. o. Meni, da je razpravljajoča sodnica na naroku pravilno ugotovila, da je treba v obravnavanem primeru zaradi odtujitve terjatve, o kateri teče pravda, odločiti po določbi 190. člena ZPP, iz izpodbijane sodbe pa izhaja, da naj bi navedeno določbo sodišče prve stopnje napačno uporabilo. Pritožnica nadalje pojasnjuje, da naj bi iz pravne teorije izhajalo, da „če do odsvojitve pride na strani tožnika, je tožnik, po prevladujočem stališču, dolžan zahtevati prilagoditev tako, da zahteva izpolnitev v korist pridobitelja“. V pravni teoriji naj bi se tudi pojasnjevala smotrnost relevančne teorije, po kateri mora tožnik spremeniti tožbeni zahtevek tako, da ga prilagodi nastali odsvojitvi. Trdi, da navedeno izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse. To naj bi pomenilo, da mora tožnik zahtevati izpolnitev obveznosti v korist cesionarja, sicer naj bi bil tožbeni zahtevek neutemeljen. Pri tem se sklicuje na pravno literaturo A. Galič v. Ude, A. Galič: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 234 - 235 ter na sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 698/2000 z dne 28. 11. 2000, iz katere naj bi izhajalo, da če tožeča stranka po nastopu litispendence cedira terjatev tretji osebi, ima po določbi prvega odstavka 190. člena ZPP pravico dokončati pravdo, tožbeni zahtevek pa lahko prilagodi novi situaciji tako, da predlaga, da sodišče obveže toženo stranko na plačilo tretji osebi, singularnemu nasledniku v materialnem razmerju, s tem pa ni pravni položaj tožene stranke ne v procesnem in ne v materialnem pogledu v ničemer poslabšan. Očita, da izpodbijana sodba temelji na napačni uporabi materialnega prava. Ker se s postavljenim tožbenim zahtevkom uveljavlja izpolnitev denarnega zahtevka v korist tožeče stranke, kateri naj bi z obvestilom toženi stranki o odstopu terjatve prenehala aktivna materialna legitimacija, tožena stranka pritožbeno uveljavlja, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.

8Pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da 190. člen ZPP določa, da če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča (prvi odstavek). Tisti, ki je pridobil stvar ali pravico, o kateri teče pravda, more stopiti v pravdo namesto tožeče stranke oziroma tožene stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki (drugi odstavek).

9Pregled objavljene sodne prakse kaže, da se sicer tudi v sodni praksi stališča o uporabi ene in druge teorije razlikujejo (relevančna oziroma irelevančna teorija), da pa se je vendar v večini primerov (včasih le posredno) izrekla za irelevančno teorijo. Tako na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 252/2003, II Ips 198/2003, II Ips 518/2001 in II Ips 397/2002. Enako stališče je mogoče razumeti iz sodb Višjega sodišča v Kopru I Cp 698/2000 in I Cp 624/2003, drugačno pa iz sodb Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1261/2001 in I Cp 1582/2003. Le v zadnjih dveh navedenih primerih se je višje sodišče postavilo na izrecno stališče, da mora tožeča stranka, ki med pravdo odtuji svojo denarno terjatev, tožbeni zahtevek prilagoditi (objavljena sodna praksa je zbrana v prispevku vrhovnega sodnika Vladimira Balažica v Pravosodnem biltenu 2/2004). Večina sodne prakse (in enako avtor omenjenega prispevka V. B.) zagovarja uporabo irelevančne teorije, da torej tožniku v primeru odtujitve stvari oziroma pravice ni treba tej spremenjeni materialnopravni situaciji prilagoditi tožbenega zahtevka (kar pa ne pomeni, da ga ne sme spremeniti). Tako stališče se je izoblikovalo tudi zaradi tega, ker v postopkih največkrat pride do situacije, ko cesionar skuša vstopiti v pravdo kot novi tožnik, a se dolžnik kot tožena stranka temu upre (misleč, da cedent s tožbenim zahtevkom proti njemu ne more uspeti). Zato je cedent praktično prisiljen še naprej voditi pravdo, čeprav za tujo korist. V taki situaciji se torej toženec sam spravi v položaj, ko bo morda moral na podlagi izvršilnega naslova izpolniti svojo obveznost cedentu (kasneje pa ga bo morebiti terjal še cesionar). Ne glede na to pa ima v vsakem primeru cesionar kot singularni pravni naslednik tudi s tako sodbo, s katero je terjatev prisojena cedentu, v rokah pravnomočni izvršilni naslov.(1)

10Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je že večkrat izreklo, da v takem primeru sprejema irelevančno teorijo, saj za to, da bi bil tožnik dolžan prilagoditi tožbeni zahtevek, v zakonu ni podlage. Zato je tudi v predmetni zadevi zavzelo enako stališče kot sodišče prve stopnje, ki je na naroku za glavno obravnavo dne 18. 12. 2013 sklenilo, da bo skladno z določbo 190. člena ZPP ter irelevančno teorijo v postopku odločilo s tožečo stranko in ne s cesionarjem kot (novo) tožečo stranko (list. št. 72 predmetnega spisa).

11Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II., IV. in VI. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

12Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, in tako ni bil potreben za postopek, krije tožeča stranka sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

------------------------

(1) Sklep VSK I Cp 723/2005 z dne 5. 7. 2006, sklep VSL I Cpg 1085/2003 z dne 24. 3. 2005.