VSL sodba II Cpg 613/2014

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. in 3. odstavku izreka obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 18392/2012 z dne 13. 2. 2012 (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo 143,35 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Neutemeljeni so očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in zagrešilo kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ni pojasnilo na kakšen način naj bi bil pravni posel med pravdnima strankama sklenjen (na podlagi telefonskega naročila, kot podaljšanje obstoječe naročnine ali kot kup na pokušino). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka pristala na podaljšanje naročniškega razmerja med telefonskim pogovorom s komercialistom tožeče stranke (dne 11. 4. 2011). Pozneje (23. 5. 2011) je naročene storitve tudi aktivirala (s prijavo v sistem). Gre za ugotovitve dejanskega stanja, ki ne pomenijo zmotne uporabe materialnega prava. Prav tako ne pomenijo kršitve 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ključno pri citirani kršitvi je, da ima sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. V obravnavanem primeru ta pogoj ni izpolnjen. Celotna obrazložitev prvostopenjske sodbe je jasna, argumentirana, razumljiva in višjemu sodišče nedvomno omogoča preizkus.

6Kršitev 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost) je podana le, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki ali prepisi. Gre za to, da sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo to dejansko ima (nepravilno prenese podatke iz listinskega gradiva v sodbo). To je napaka tehnične narave (napačen postopek prenosa), o čemer v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti. Sodišče prve stopnje je dokaze pravilno povzelo, sledila pa je njihova dokazna ocena. Njeno izpodbijanje ne more pomeniti opisane postopkovne kršitve. Pomeni lahko zgolj pritožbeni razlog nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ker obravnavani spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti (1. odstavek 443. v zvezi s 1. odstavkom 495. člena ZPP) to ni dovoljen pritožbeni razlog. V tovrstnih sporih se namreč prvostopenjska sodba lahko izpodbija le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Izpodbijanje s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče.

7Obširne pritožbene navedbe v zvezi s tem, da:

- je sodišče prve stopnje do zaključka, da je bilo naročilo podaljšano, prišlo zgolj na podlagi izpovedi U. K., da se je tožena stranka v sistem prijavila 23. 5. 2011,

- je dejstvo telefonskega naročila tožeča stranka dokazovala le z izpovedjo U. K., ki ni nikoli govoril z direktorjem tožeče stranke,

- je direktor tožene stranke jasno povedal, da na sklenitev ali podaljšanje prodajne pogodbe (naročila) ni pristal,

- listina, naslovljena „Izpis telefonskega naročila“, ne dokazuje, da je tožena stranka pristala na nakup ali podaljšanje naročniškega razmerja,

- so trditve tožene stranke, da je 20. 6. 2011 zavrnila račun tožeče stranke, izkazane z izpisom telefonskega naročila, ki ga je predložila tožeča stranka;

pomenijo grajo dokazne ocene, podane s strani sodišča prve stopnje. Glede na zgoraj navedeno to pomeni uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višje sodišče se zato do njih ni vsebinsko opredeljevalo.

8Navedbe povzete v zadnji alineji prejšnje točke bi bilo sicer mogoče razumeti tudi kot uveljavljanje kršitve pravice do izjave (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč napačno zapisalo, da bi tožena stranka dejstvo, da je račun zavrnila 20. 6. 2011 morala dokazati, saj je tožeča stranka takšne navedbe izrecno priznala. Vprašanje, ali je bilo takšno grajanje pravočasno, za odločitev v obravnavani zadevi ni relevantno. Ker obveznost plačila izhaja iz obligacijskega razmerja, ne pa iz računa, je glede na ugotovljeno dejansko stanje (da je tožena stranka storitev naročila in aktivirala) neizogiben zaključek, da jo mora tudi plačati.

9S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi so tako delno nedopustni in delno neutemeljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev, na katere skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).