VSL sklep Cst 546/2014

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom za zavarovanje terjatve upnika izdalo začasno odredbo, s katero je za čas 30 dni po pravnomočnosti sklepa o začetku postopka osebnega stečaja nad dolžnikom, le-temu prepovedalo odtujiti in obremeniti v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa navedene nepremičnine, zaznambo prepovedi zaznamovalo v zemljiški knjigi ter dolžniku naložilo, da pred sklenitvijo posameznega pravnega posla, ki je pravni temelj za razpolaganje s premoženjem, pridobi soglasje sodišča.

2Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je na predlog upnika izdalo začasno odredbo po 240. členu ZFPPIPP po tem, ko je ugotovilo, da je upnikova terjatev izkazana s stopnjo verjetnosti in je upnik izkazal tudi, da bo dolžnik s predlagano začasno odredbo utrpel le neznatno škodo. Zaradi tega upniku (subjektivne) nevarnosti ni bilo potrebno izkazovati (prim. tretji odstavek 270. člena ZIZ).

5Dolžnik sklep o začasni odredbi izpodbija s ponavljanjem dotedanjih navedb, in sicer, da upnik nima upravičenja (pravnega interesa) do sodnega varstva, ker bi svojo pravico lahko uveljavil na drug, ustreznejši način (z individualno izvršbo). Pri tem se tudi v pritožbi nepravilno sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, Cst 236/2012.

6Višje sodišče se v celoti pridružuje stališču sodišča prve stopnje glede aktivne legitimacije za začetek stečajnega postopka, kot je obrazloženo v izpodbijanem sklepu, in ki ne potrebuje dodatne obrazložitve. Pri tem še dodaja, da višje sodišče na predhodno sprejete odločitve ni vezano, tudi sicer pa citirana odločba ne pomeni ustaljene sodne prakse, saj je bilo o istem vprašanju kasneje odločeno drugače (primerjaj Cst 184/2013, Cst 272/2013, Cst 287/2013).

7Dolžnik se predlogu za začasno odredbo upira tudi z ugovorom, da upnikova terjatev ne obstaja (prim. drugi odstavek 235. člena ZFPPIPP), ker naj bi poroštvena izjava ne vsebovala vseh potrebnih elementov iz 1012. v zvezi s 1013. členom OZ. Več od navedenega (posplošenega) ugovora v zvezi s poroštvom, pritožnik ni navedel. Zaradi tega sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno s stopnjo verjetnosti ugotavljati drugega kot to, ali je dolžnik kreditne pogodbe podpisal kot solidarni porok in plačnik, torej, ali je dal pisno poroštveno izjavo, s katero se je zavezal k plačilu zapadlih, neplačanih dolgovanih zneskov, v kolikor glavni dolžnik dolga ne bi plačal. Dolžnik ni zanikal, da se je zavezal kot porok in plačnik, prav tako ne, da je bil pozvan k izpolnitvi obveznosti iz kreditnih pogodb, v katerih je nastopal kot porok. Zaradi tega ne more uspeti zgolj s sklicevanjem na to, da sodišče prve stopnje ni presodilo, ali poroštvena izjava vsebuje vse potrebne elemente, pri čemer niti ni pojasnil, katerih konkretnih elementov ne vsebuje, pa bi jih morala. Dolžnik je imel možnost, da se o terjatvah in prevzetem poroštvu določno izjavi, česar pa ni storil.

8Drži pritožbena navedba, da poseg v tujo lastnino lahko predpostavlja za lastnika škodo, vendar pritožnik spregleda, da je sodišče prve stopnje v zvezi z začasno prepovedjo razpolaganja z nepremičninami opravilo presojo o tem, kateri od ustavno zagotovljenih pravic (razpolagalni pravici lastnika ali pravici upnika do učinkovitega sodnega varstva) dati prednost. Pri tem je po zaključku višjega sodišča pravilno presodilo, da ima v konkretnem primeru prednost upnikova pravica do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave RS), ki bi bila v tem primeru brez izdane začasne odredbe lahko ogrožena. Tudi sicer je neznatna škoda pravni standard, ki je odvisen od okoliščin konkretnega primera, zaradi česar vsakega začasnega posega v sicer ustavno zagotovljeno lastninsko pravico dolžnika ni mogoče šteti kot nesorazmernega. Poseg v premoženjsko sfero dolžnika je utemeljen v toliko, v kolikor je sorazmeren upnikovemu prikrajšanju, ki izvira iz obstoja dolga.

9V konkretnem primeru je upnik izkazal verjetnost terjatve do dolžnika v višini preko 4,000.000,00 EUR, z začasno odredbo pa se dolžniku prepoveduje odtujitev in obremenitev zgolj ½ treh nepremičnin. Višje sodišče soglaša s stališčem izpodbijanega sklepa, da je v konkretnem primeru, ko je dolžnik na vseh nepremičninah v Sloveniji vpisal zemljiški dolg v korist neznanih imetnikov, potrebno dati prednost upnikovi pravici do učinkovitega sodnega varstva. Zemljiški dolg ni odvisen od obstoja terjatve, za katero je bil ustanovljen, in njegove prenosljivosti ni mogoče slediti, zaradi česar je predlagana začasna odredba edini način za preprečitev ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena, to pa je, da bi bila upnikova terjatev v stečajnem postopku vsaj delno poplačana. V kolikor dolžnik navedenih nepremičnin nima namena odtujiti in / ali obremeniti, pa mu tudi sicer ne more nastati nikakršna (niti neznatna) škoda, če za časa veljavnosti začasne odredbe (to je 30 dni po pravnomočnosti sklepa o začetku postopka osebnega stečaja) z nepremičninami ne bo mogel razpolagati oziroma jih obremeniti.

10V zvezi s 3. točko izreka izpodbijanega sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje dolžniku naložilo, da pred sklenitvijo posameznega pravnega posla, ki je pravni temelj za razpolaganje s premoženjem dolžnika, predhodno pridobi soglasje sodišča, pritožnik navaja, da takšno razpolaganje preprečuje še prepoved odtujitve in obremenitve (iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa). S pritožbenim stališčem ni mogoče soglašati, saj se začasna odredba s prepovedjo odtujitve ali obremenitve v 1. točki izreka nanaša zgolj na nepremičnine, in to izrecno le na v izreku sklepa navedene, ne pa tudi na drugo morebitno dolžnikovo premoženje, zaradi česar tudi ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da upnik za takšno začasno odredbo nima pravnega interesa.

11Dolžnik s pritožbenimi razlogi ne more uspeti. Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).