VSL sklep I Cp 3310/2014

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin predlog za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred prvostopenjskim sodiščem prve stopnje, a dovolilo obročno plačilo sodne takse.

2Tožnica v pravočasni pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da z (obročnim) plačilom sodne takse ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnica in njen mož preživljata, napačna. Sodna taksa, ki jo je dolžna plačati, zanjo predstavlja tako visok strošek, da ga ob svojih mesečnih prihodkih ne zmore plačati. Ob plačilu polovice tega zneska (kot prvega obroka) bi prišlo do popolnega pomanjkanja sredstev za lastno preživljanje. Navaja, da imata z možem visoke mesečne tekoče stroške ter precejšnje dodatne stroške v zvezi z zdravstvenimi težavami, ki jima nastajajo zaradi starosti in bolezni. Meni, da so izpolnjeni pogoji vsaj za delno oprostitev plačila sodne takse. Predlaga ustrezno spremembo.

3Pritožba ni utemeljena.

4V skladu s prvim odstavkom 11. člena ZST-1, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča U-I-85/14 z dne 10. 7. 2014, sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, če stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, oziroma stranko, ki denarne socialne pomoči ne prejema, bi pa bila do nje upravičena, če bi vlogo za uveljavljanje denarne socialne pomoči podala(1). Po drugem odstavku 11. člena ZST-1 sodišče stranko, ki ni prejemnik denarne socialne pomoči, delno oprosti plačila sodnih taks, če bi bila s plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali pa se preživljajo njeni družinski člani. Pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje se skladno z ustaljeno sodno prakso(2) presoja na podlagi kriterijev, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa ZBPP, in kriterijev, ki jih za dodelitev denarne socialne pomoči določa ZSVarPre, ob upoštevanju ZUJF in sklepa o usklajeni višini minimalnega dohodka, ki določa, da osnovni znesek minimalnega dohodka znaša 269,20 EUR.

5Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da tožnica prejema reden dohodek v povprečnem mesečnem znesku 753,45 EUR, kar presega osnovni znesek minimalnega dohodka, ki znaša 269,20 EUR, kot to določa 8. člen ZSVarPre, ki se uporablja pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči, kot tudi 2-kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka (538,40 EUR), ki je potreben za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Ob upoštevanju pred sodiščem prve stopnje ugotovljenega premoženjskega stanja, ki ga tožnica v pritožbi ne izpodbija, pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da s plačilom sodne takse v višini 621,00 EUR ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljata tožnica in njen mož, zaradi česar je njen predlog tako za popolno kot tudi za delno oprostitev plačila sodne takse pravilno zavrnilo.

6Tožnica v pritožbi pavšalno navaja, da sodne takse v odmerjenem znesku ne zmore plačati, tudi v dveh obrokih ne, saj bi bilo s tem ogroženo njeno in moževo preživljanje. Za svoje trditve (da imata visoke mesečne in zdravstvene stroške) ne predloži nobenih dokazov, zato teh navedb pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Ne glede na to pa, kot že obrazloženo, pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje v konkretnem primeru ni izkazan, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tudi delna oprostitev plačila sodne takse ni utemeljena.

7Kljub temu tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bila s takojšnjim plačilom sodne takse v celotnem znesku v višini 621,00 EUR občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljata tožnica in njen mož, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožnici omogočilo plačilo sodne takse v dveh zaporednih mesečnih obrokih po 310,50 EUR (tretji odstavek 11. člena ZST-1). Tožničina sredstva za preživljanje s tako dovoljenim obročnim plačilom ne bodo zmanjšana do te mere, da bi bilo ogroženo njeno in moževo preživljanje.

8Pritožbeno sodišče drugih pomanjkljivosti, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni odkrilo, zato je pritožbo skladno z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

------

(1) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-85/14-13 z dne 10. 7. 2014.

(2) Glej npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 10. 2. 2010, opr. št. II Cp 4070/2010, in sklep Vrhovnega sodišča z dne 11. 10. 2012, opr. št. I Up 318/2012.