VSL sodba I Cp 2428/2014

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna v roku 15 dni tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plačati nadomestilo za nezmožnost uporabe in upravljanja denacionaliziranih nepremičnin v objektu A., parc. št. ... k. o. X, ki stoji vzporedno z objektom B., v skupnem znesku 146.755,00 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve te tožbe dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku, za plačilo 692.130,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in kar zahteva tožnik več ali drugače (plačilo nadomestila za parc. št. ... k. o. X, dvorišče 1.204 m2), je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2Zoper II. točko sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine s parc. št. ..., k. o. X, zavrnilo na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca in cenilca gradbene stroke R., da navedene nepremičnine ni mogoče oddajati za poslovno rabo, ker gre za funkcionalno zemljišče. Vprašanja, ali je navedena nepremičnina funkcionalno zemljišče, mu ni postavilo. Naložilo mu je le, naj izračuna višino najemnine, pri čemer mu ni naložilo, naj jo izračuna po vrsti rabe, to je za odprto skladišče ali parkirišče. Njegovo izvedensko mnenje je tudi sicer v nasprotju z izvedenskima mnenjema sodnih izvedencev geodetske stroke C. in M., ki jima je sodišče prve stopnje naložilo, da podata mnenje, ali je možno omenjeno nepremičnino smatrati kot funkcionalno zemljišče k objektu na nepremičnini s parc. št. .... Oba sodna izvedenca, ki imata strokovno znanje za odgovor na to vprašanje, sta pojasnila, da nepremičnina s parc. št. ... ni funkcionalno zemljišče. Odločba o odmeri funkcionalnega zemljišča ni bila nikoli izdana, prav tako ni bil vložen predlog za določitev funkcionalnega zemljišča po sodni poti. Odločitev o zavrnitvi zgoraj navedenega tožbenega zahtevka je v nasprotju z dejanskim in pravnim stanjem zemljišča in v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče prve stopnje je v 62. točki obrazložitve najprej pojasnilo, da so se glede namembnosti spornega zemljišča izrekli trije izvedenci in da njihove ugotovitve niso popolnoma skladne, v 68. točki obrazložitve pa ugotavlja, da iz vseh mnenj smiselno in celo izrecno izhaja, da kakršnakoli poslovna oziroma komercialna raba parcele zaradi njene osnovne namembnosti, dejanskega stanja in umeščenosti v prostor ne bi bila možna, zato tožnik ne more biti upravičen do nikakršne odmene iz tega naslova. To pojasnilo je v nasprotju z ugotovitvami sodnih izvedencev in v nasprotju s prostorskimi akti, ki so veljali v obdobju od 7. 12. 1991 do 17. 10. 2008. Prav tako je navedena ugotovitev v nasprotju z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca gradbene stroke, da je na zemljišču mogoče izvajati omejeno dejavnost (dopolnitev cenitvenega poročila z dne 19.11.2013). Za trženje zemljišča kot odprtega skladišča ni ovir, saj je odprto skladišče namenjeno skladiščenju blaga, ki je odporno na vremenske vplive, če pa takšna uporaba ne bi bila možna, bi ga bilo mogoče oddajati za parkiranje. Sodni izvedenec gradbene stroke je namreč dne 19.11.2013 pojasnil, da planski dokumenti opredeljujejo območje kot območje centralnih dejavnosti, ki je namenjeno za stanovanjsko in poslovno rabo. Tudi po sedaj veljavnem Odloku o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana je na navedenem zemljišču, ki se nahaja v območju CU (osrednja območja centralnih dejavnosti), dovoljena gradnja nizkih prostostoječih stavb, dovoljeni pa so tudi naslednji objekti in posegi v prostor: parkirne površine. Sodni izvedenec gradbene stroke je v dopolnitvi z dne 19. 11. 2013 podal izračun najemnine za omenjeno zemljišče (omejena dejavnost: mesečni zakup prostora za namen parkiranja vozil), pri čemer jo je ocenil v skupni vrednosti 24.651,38 EUR. Izračunal jo je le za osem parkirnih mest, ker je neutemeljeno štel, da je treba zagotoviti parkirišča za uporabnike objektov na zemljišču s parc. št. .... Izračun v višini 24.651,38 EUR je v nasprotju s pojasnilom omenjenega sodnega izvedenca z dne 19.11.2013, da znaša mesečna najemnina 30,00 EUR/mesec, kar pomeni, da znaša najemnina za osem parkirnih mest 48.720,00 EUR. Pojasnilo sodišča prve stopnje, da odprto skladišče ne sodi med poslovno rabo, ni utemeljeno, pojasnilo, da se predmetno zemljišče ni nikoli uporabljalo za poslovni namen (kot odprto skladišče ali parkirišče), pa ni relevantno, saj se odmena določi v višini hipotetične najemnine, ki bi jo upravičenec lahko dosegel. Sodni izvedenec in cenilec gradbene stroke in sodišče prve stopnje nista upoštevala, da je predmetno zemljišče v izključni lasti tožnika, da s tem zemljiščem ni povezana nobena zemljiškoknjižna zadeva, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno in da ni vpisana nobena pravica ali pravno dejstvo, ki omejuje lastninsko pravico na zemljišču, da so zemljišče s parc. št. ... ter stavbe na zemljišču s parc. št. … v izključni lasti tožnika, da na zemljišču s parc. št. ... ni objektov oziroma delov stavb, vsi objekti so na parc. št. ..., ..., ..., ... in ... (navedba sodnega izvedenca gradbene stroke, da del površine prekriva objekt je v nasprotju z dejanskim stanjem) in da zemljišče s parc. št. … ni funkcionalno zemljišče. Priglaša pritožbene stroške.

3V odgovoru na pritožbo toženka predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zmanjša prisojeni znesek in spremeni začetek teka zakonskih zamudnih obresti. Navaja, da bi morala biti za stanovanje, ki ga je uporabljal Z., tožniku priznana odmena le v višini neprofitne najemnine. Toženka ni bila pravdna stranka v pravdi, ki je tekla zoper Z. zaradi izselitve iz stanovanja, zato ni mogla sodelovati v postopku in navajati dejstev, ki bi mu omogočila, da bi v stanovanju ostal. Poleg tega o tožbenem zahtevku ni bilo meritorno odločeno, saj je Z. prostovoljno izpraznil stanovanje, glede denarnega zahtevka pa je prišlo do poravnave. Bistveno je, da je postal imetnik stanovanjske pravice na predmetnem stanovanju (vanj se je vselil na podlagi soglasja za zamenjavo stanovanj) in je kot tak imel pravico do sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas za neprofitno najemnino v skladu z določbami Stanovanjskega zakona (SZ). Zato bi lahko tožnik od dneva uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) prejemal le neprofitno najemnino. Pri izračunu najemnine bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati višje stroške upravljanja in vzdrževanja (40% odbitek) in ne stroške upravljanja in vzdrževanja, ki jih je sodni izvedenec izračunal na podlagi podzakonskih predpisov, ki urejajo neprofitno najemnino. V nasprotnem primeru pride do situacije, ko se kombinira tržna najemnina s stroški za neprofitna stanovanja. Sodišče bi moralo upoštevati, da je pričakovan nivo vzdrževanja v tržnih stanovanjih višji kot v neprofitnih stanovanjih, saj je tudi tržna najemnina lahko nekajkrat višja od neprofitne najemnine. V skladu z najnovejšo sodno prakso (sodba VS RS II Ips 114/2010, VSL sodba in sklep I Cp 1471/2008) je tožnik upravičen do zamudnih obresti šele od dneva, ko je sodišče prejelo zadnjo dopolnitev izvedenskega mnenja, na podlagi katerega je ugotovljena višina koristi. Tako je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od 19. 11. 2013 dalje. Priglaša pritožbene stroške.

5V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožnika:

7Odmena iz drugega odstavka 72. člena ZDen mora temeljiti na določenih dejanskih okoliščinah, ki izkazujejo, da bi upravičenec konkretno opredeljeno in določeno korist dejansko tudi imel. Navedena dejstva (kako bi nepremičnino dejansko uporabljal oziroma ekonomsko izkoriščal) je dolžan zatrjevati in dokazati upravičenec(1). V obravnavanem primeru bi moral torej tožnik dokazati svoje trditve, da bi nepremičnino s parc. št. ... lahko uporabljal za poslovni namen – kot odprto skladišče (kar bi ga upravičevalo do odmene v znesku najemnine za odprto skladišče), sicer pa kot parkirišče(2) (kar bi ga upravičevalo do odmene v znesku najemnine za parkirišče)(3).

8Tožnikov zahtevek za plačilo odmene zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine s parc. št. ... je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, ker tožnik, na katerem je bilo dokazno breme, ni dokazal zatrjevane možnosti uporabe predmetne nepremičnine v komercialne namene. O tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno prepričalo na podlagi izvedenskih mnenj sodnih izvedencev, iz katerih tudi po presoji pritožbenega sodišča neposredno ali posredno izhaja, da kakršnakoli poslovna oziroma komercialna raba nepremičnine zaradi njene osnovne namembnosti, dejanskega stanja in umeščenosti v prostor ne bi bila možna. Ne drži torej pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločitev o zavrnitvi odmene zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine utemeljilo (le) z okoliščino, da je ni mogoče oddajati za poslovno rabo, ker je funkcionalno zemljišče. V zvezi s pritožbeno navedbo, da slednje izhaja le iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca in cenilca gradbene stroke R., velja pojasniti, da je po mnenju tega izvedenca predmetna nepremičnina res funkcionalno zemljišče k objektu, medtem ko iz izvedenskih mnenj sodnih izvedencev geodetske stroke C. in M.(4) izhaja, da omenjena nepremičnina ni funkcionalno zemljišče za stavbo B.(5), iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke M. pa celo izhaja, da omenjena nepremičnina ni funkcionalno zemljišče niti za stavbo A.(6). Naloga sodnega izvedenca gradbene stroke je bila izračun najemnine ob upoštevanju (med drugim) namembnosti nepremičnin, pri čemer se je moral opredeliti tudi do drugih vprašanj svoje stroke, ki bi se pokazala za pomembne. Ne da bi se sodni izvedenec opredelil, če in za kakšen namen so se nepremičnine lahko oddajale, najemnine ni mogel izračunati. Omenjena razlika v izvedenskih mnenjih, do katere je prišlo, ker sta sodna izvedenca geodetske stroke upoštevala le lastninsko stanje omenjene nepremičnine (ki je v izključni lasti tožnika) oziroma dejstvo, da omenjena nepremičnina ni bila nikoli določena kot funkcionalno zemljišče z odločbo in da tudi ni v teku postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, sodni izvedenec gradbene stroke pa je upošteval zlasti njeno umeščenost v prostor in s tem povezan način njene uporabe, ni bistvena. Posledično pritožba tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami o pravnem (da je tožnik njen izključni lastnik in da njegova lastninska pravica ni omejena, da ni bila določena kot funkcionalno zemljišče in da niso v teku nobeni postopki) in dejanskem (da na njej ni nobenih objektov) stanju nepremičnine s parc. št. ..., ki po mnenju pritožbe utemeljuje zaključek, da ne gre za funkcionalno zemljišče. Sodni izvedenci so si bili enotni, da trženje nepremičnine s parc. št. ... v smislu oddajanja nepremičnine za odprto skladišče ali za parkiranje nestanovalcev ni mogoče, čeprav so pri tem izhajali iz deloma različnih predpostavk. Zaključek, da možnosti izrabe predmetne nepremičnine v komercialne namene (bodisi kot odprto skladišče, bodisi kot plačljivo parkirišče za nestanovalce) v relevantnem obdobju ni bilo, je utemeljen že zato, ker po tedanjih predpisih na območju, na katerem se nahaja nepremičnina s parc. št. ..., takšna dejanska uporaba ni bila predvidena (navedeno velja glede uporabe za odprto skladišče in za parkirišče)(7) in ker zaradi umeščenosti v prostor in bližine stanovanjskih objektov tudi ne bi bila mogoča (navedeno velja glede uporabe za odprto skladišče)(8). Glede na vse pojasnjeno pa tudi ni mogoče pritrditi pritožbenim očitkom o nasprotju med razlogi sodišča prve stopnje v 62. in 68. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

9Pritožbeno vztrajanje, da bi bilo predmetno nepremičnino vendarle mogoče uporabljati kot odprto skladišče, ni utemeljeno. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tovrstna raba obravnavane nepremičnine zaradi omejitev dejanske (umeščenost v prostor – stanovanjski objekti v okolici) in pravne narave (normativi) ni mogoča, da se v relevantnem obdobju ni nikoli izvajala in da se tudi sedaj, ko je v lasti tožnika, ne uporablja za takšen namen, zato ni mogoče slediti tožnikovim navedbam, da je mogoča uporaba predmetne nepremičnine za odprto skladišče. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo sodnemu izvedencu gradbene stroke, ki je strokovno in obširno pojasnil, zakaj v obravnavanem primeru ni pogojev za trženje omenjene nepremičnine v smislu odprtega skladišča. Navedena pojasnila je sodišče prve stopnje povzelo v 70. točki obrazložitve, zato jih pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo. Na tem mestu zgolj pojasnjuje, da se pojasnila sodnega izvedenca gradbene stroke o relevantnem območju kot območju centralnih dejavnosti, ki je namenjeno za stanovanjsko in poslovno rabo (ki jih tožnik v pritožbi izpostavlja), nanašajo na stanje po sedaj veljavnih planskih dokumentih. Slednjih pa, kolikor odstopajo od predpisov, veljavnih v relevantnem obdobju(9), ni mogoče upoštevati. Tudi sicer je povsem prepričljivo pojasnilo sodnega izvedenca in cenilca gradbene stroke, da te poslovne rabe ne predstavlja odprto skladišče, ker problematika, ki jo prinaša takšna uporaba, ni združljiva z bližino stanovanj, temveč storitvene obrtne dejavnosti. Po njegovih pojasnilih je glede na predpise pomemben tudi morebiten negativen vpliv te dejavnosti na sosednje nepremičnine, zato zgolj dejstvo, da se v odprtem skladišču hrani blago, ki je odporno na vremenske vplive, ne utemeljuje drugačnega zaključka – to je, da za trženje relevantne nepremičnine kot odprtega skladišča ni ovir.

10V zvezi z zatrjevano možnostjo uporabe predmetne nepremičnine kot parkirišča (ki se oddaja v najem), se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožnik ni dokazal. Dokazni postopek namreč ni potrdil njegovih navedb, da se je za parkiranje na omenjeni nepremičnini v določenem obdobju znotraj relevantnega časovnega okvira pobirala parkirnina. Te nepremičnine tožnik tudi sedaj, ko je v njegovi lasti (in ko relevantni predpisi po pritožbenih navedbah takšno uporabo dovoljujejo), ne uporablja za ta namen(10). Poleg tega je za zavrnitev odmene, določene ob upoštevanju njene uporabe kot parkirišča, ki se oddaja v najem, zlasti odločilno, da so na območju, na katerem se nahaja omenjena nepremičnina, tedaj veljavni predpis dopuščali parkiranje, če je šlo za funkcionalno zemljišče, sicer pa ne. Vprašanje, ali je omenjena nepremičnina funkcionalno zemljišče stavb na sosednjih zemljiščih ali ne, tako ni odločilnega pomena, saj tudi v primeru, če omenjeno zemljišče ni funkcionalno zemljišče, njegovo trženje v smislu oddajanja parkirnih prostorov v najem tretjim, ni bilo mogoče. Dejanska možnost izvajanja omejene dejavnosti na predmetni nepremičnini (v smislu oddajanja prostora za namen parkiranja vozil), ki izhaja iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca in cenilca gradbene stroke in na katero se sklicuje pritožba, ne zadostuje in ni relevantna. Bistveno je, da je tedaj veljavni predpisi niso omogočali in ni pomembno, ali je komercialno parkiranje dovoljeno po sedaj veljavnih predpisih. Iz pojasnjenega tudi izhaja, da pritožbene navedbe v zvezi z izračunom najemnine za parkirna mesta na nepremičnini s parc. št. ... niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. Pritožbeno sodišče se zato do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi toženke:

11Sodišče prve stopnje je odmeno za stanovanje, ki ga je uporabljal Z., pravilno izračunalo na podlagi tržne najemnine. V sodni praksi je utrjeno stališče, da korist, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi z nepremičnino sam razpolagal, izkazuje najemnina, ki bi jo lahko upravičenec ob normalnem teku stvari iztržil na trgu, zmanjšana za stroške zvezane z nepremičnino in davščine, ki bremenijo nepremičnino. Pritožba neutemeljeno vztraja pri izračunu odmene na podlagi neprofitne najemnine. Svojo trditev, da bi tožnik lahko v obravnavanem primeru iztržil le neprofitno najemnino, je utemeljevala z okoliščino, da je Z. na podlagi soglasja za zamenjavo stanovanj z dne 11. 10. 1985 postal imetnik stanovanjske pravice na obravnavanem stanovanju. Navedena okoliščina v razmerju do tožnika ni relevantna. Ni namreč odločilno, za kakšno najemnino bi morala predmetno stanovanje oddajati toženka, temveč za kakšno najemnino bi ga lahko oddajal tožnik (kot lastnik stanovanja v zasebni lasti), če bi z njim tedaj že razpolagal. Poleg tega iz prepričljivih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, v katere pritožbeno sodišče nima pomisleka, izhaja, da najemno razmerje, ki bi uporabnika tega stanovanja, upravičevalo le do plačila neprofitne najemnine, ni obstajalo. Da bi takšno razmerje obstajalo, ni toženka niti zatrjevala. Kot že navedeno se je sklicevala le na pridobljeno stanovanjsko pravico, ki pa glede na ugotovljeno dejansko stanje (neobstoj najemnega razmerja) ne more biti (več) relevantna. Brez pomena so pritožbene navedbe, da v pravdi za izselitev iz predmetnega stanovanja, ki jo je tožnik vložil zoper omenjenega uporabnika stanovanja, toženka ni sodelovala in posledično ni mogla navajati dejstev, ki bi bila v njegovo korist. Enako velja glede pritožbenih navedb o tem, da se je uporabnik prostovoljno izselil in da je glede zahtevka za plačilo tržne najemnine prišlo do poravnave.

12Toženka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za odbitje vlaganj oziroma stroškov v višini 40% (kolikor znaša v postopku odmere davka od najemnin višina normiranih stroškov). Pavšalno sklicevanje na avtomatizem iz davčnega postopka ne zadošča, da bi sodišče konkretno neizkazane stroške upoštevalo in odštelo od ugotovljenega zneska prejetih koristi(11). Glede na neizpodbijano dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo vzdrževanje obravnavane nepremičnine minimalno, je primerno upoštevanje nizke stopnje stroškov vzdrževanja. Z navedbami o nezdružljivosti upoštevanja (višje) tržne najemnine in hkratnega upoštevanja (nizkih) stroškov vzdrževanja, izračunanih na podlagi podzakonskih predpisov o neprofitni najemnini, zato pritožba ne more uspeti.

13Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju načelnega pravnega mnenja Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 26.6.2002(12) pravilno odločilo, da toženka dolguje tožniku zakonske zamudne obresti od dolgovanega zneska že od vložitve tožbe dalje. Zamudne obresti dolžnik dolguje, kadar je v zamudi z izpolnitvijo denarnega zahtevka. V zamudo v primeru neposlovnih obveznosti, pri katerih izpolnitveni rok ni določen, dolžnik pride, ko upnik naslovi nanj zahtevo za izpolnitev obveznosti(13). Tožnik je to storil že z vložitvijo tožbe. Od izdaje omenjenega načelnega pravnega mnenja Občne seje Vrhovnega sodišča se sodna praksa glede obrestovanja na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen prisojenih terjatev v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni spreminjala. Pritožba zato neutemeljeno vztraja, da gredo po novejši sodni praksi tožniku zamudne obresti šele od izdelave dopolnitve izvedenskega mnenja, ko je postala znana višina najemnine.

14Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pravdni stranki sami krijeta tudi stroške svojih odgovorov na pritožbo, saj nista pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča in tako nista bila potrebna za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

---------

(1) Primerjaj VSL sodba I Cp 288/2014 z dne 6.5.2014.

(2) Nadomestilo v višini tržne najemnine za nepremičnino B. je določeno na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca in cenilca R., ki je za stanovanja upošteval tudi možnost parkiranja vozil na dvorišču pred objektom.

(3) Navajal je, da obravnavana nepremičnina ni namenjena rabi okoliških stavb, kot je to trdila toženka, saj se je uporabljala kot divje parkirišče, za parkiranje pa se je v določenem obdobju pobirala tudi najemnina.

(4) Glede funkcije omenjene nepremičnine za stanovalce stavb na nepremičninah s parc. št. ... in ….

(5) Ki stoji na sosednji nepremičnini s parc. št. ....

(6) Ki stoji na sosednji nepremičnini s parc. št. ....

(7) Sodišče prve stopnje je sledilo pojasnilom sodne izvedenke geodetske stroke, da je bilo po Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih, ki je veljal v relevantnem obdobju, območje, na katerem se nahaja omenjena nepremičnina namenjeno za stanovanja in spremljajoče dejavnosti, parkiranje je bilo dopustno na funkcionalnih zemljiščih, komercialno parkiranje pa ni obstajalo.

(8) O tem se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca in cenilca gradbene stroke.

(9) Glej 8. točko obrazložitve predmetne sodbe.

(10) Gre za neizpodbijano dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje.

(11) Primerjaj sodbo VS RS II Ips 354/2011 z dne 4.9.2014, sodba II Ips 172/2011 z dne 5.12.2013.

(12) Po katerem zamudne obresti od denarne odškodnine za povrnitev premoženjske škode, odmerjene po cenah na dan sodne odločbe, pripadajo oškodovancu od uveljavitve Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) dalje, če zamuda ni nastala pozneje (299. člen OZ).

(13) Primerjaj sodbo VS RS II Ips 354/2014 z dne 4.9.2014, sodbo VS RS II Ips 313/2009 z dne 3.11.2011.