VSL sklep I Cpg 89/2015

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljenega zavrnilo predlog tožene stranke za razveljavitev potrdila pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani IX Pg 167/2002 z dne 19. 6. 2008 in toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki stroške v znesku 1.515,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2Zoper sklep se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti razveljavi. Navaja, da v primeru preselitve toženca osebna vročitev na naslovu, s katerim je razpolagalo sodišče, ni bila možna, hkrati tudi ni bila možna fiktivna vročitev na takem naslovu, saj se je toženec s tega naslova dejansko že izselil. Iz vročilnice o poskusu vročitve sodbe IX Pg 167/2002 z dne 19. 6. 2008 ne izhaja, da je vročevalec poskusil zagotoviti osebno vročitev tako, da bi poizvedoval pri odraslem članu gospodinjstva, sosedu ali hišniku, kakor tudi ni zapisan vzrok za ravnanje po 141. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ampak je vročevalec obvestilo o prispeli pošiljki prosto pustil v hišnem predalčniku. Zaradi prodaje stanovanja 12. 10. 2007 toženec sploh ni imel dostopa do hišnega predalčnika in obvestila o prispelih sodnih pošiljkah tožencu niso mogle biti znane. Iz istega razloga ne more vzdržati niti zaključek sodišča prve stopnje, da je med tožencem in pričo T. obstajal dogovor, da ga ta obvešča o prispelih pisanjih zanj. S sodbo se je toženec seznanil šele s prejemom sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu. Napačno je sklepanje sodišča, da bi moral toženec o svoji preselitvi obvestiti pošto. Upoštevati je okoliščino, da je toženec sodišče s svojim opravičilom na naroku 15. 5. 2008 seznanil z novim naslovom v Izoli. Toženec je dokazal, da mu je bila sodba vročena na napačni naslov oziroma na naslov, kjer v času vročanja dejansko ni živel. Ni pomembno, ali je bilo sodišče v času vročanja seznanjeno z dejanskim bivališčem naslovnika, ker je pomembno le, da se toženec zaradi napak pri formalnostih vročanja ni seznanil s sodnim pisanjem, zaradi česar je prišlo do kršitve pravice do izjavljanja po 22. členu Ustave.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče prve stopnje gradi svojo odločitev v izpodbijanem sklepu na dejstvu, da sodišče ni imelo razloga za to, da bi lahko upravičeno sklepalo, da se je tožnik z naslova v M. odselil in da mu na ta naslov ni mogoče pravilno (uspešno) vročiti sodnih pisanj, posledično čemur tožencu ni mogoče slediti, da mu je bila sodba IX Pg 167/2002 z dne 16. 9. 2008, ki mu je bila vročena z fikcijo, vročena nepravilno. Kot pravilno opozarja pritožba, fikcija vročitve sodnega pisanja v smislu 142. člena ZPP stranki ni mogoča na naslov, kjer se ta stranka dejansko ne nahaja, in za pravilnost fikcije vročitve ne zadostuje zgolj nemožnost sklepanja sodišča, da se je stranka z danega naslova odselila. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje v tu obravnavanem primeru ugotavljati s strani toženca zatrjevano dejstvo, da se v času vročanja mu sodbe v tej pravdi ni več dejansko nahajal na danem naslovu v M., glede česar je dokazno breme na tožencu. Da je temu tako, posredno izhaja tudi iz odločbe ustavnega sodišča U-I 279/08 z dne 9. 7. 2009 in sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 72/2002 z dne 27. 6. 2002, po katerih za pravilno vročanje ni odločujoče prijavljeno prebivališče, ampak dejansko bivališče stranke, torej kje se ta dejansko nahaja.

5Ker je sodišče prve stopnje zaradi svojega zmotnega materialnopravnega stališča dejansko stanje ugotovilo nepopolno, je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in z njo izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Ob ponovnem odločanju naj ima sodišče prve stopnje v vidu zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča, v nakazani smeri dodatno razišče dejansko stanje in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja materialnopravno pravilno odloči.

6Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh stranke v postopku.