VSL sodba I Cp 1291/2015

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v I. in III. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani or. št. VL 6590/2013 z dne 18.1.2013 razveljavi tudi v 3. odstavku izreka ter v 1. odstavku izreka glede glavnice 1.191,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.1010 dalje do plačila ter se zahtevek tudi v tem delu zavrne.

II. Tožeča stranka je v roku 15. dni od prejema te odločbe dolžna toženi stranki plačati 454,91 EUR stroškov postopka.

1Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 6590/2013 z dne 18.1.1013 vzdržalo v veljavi za glavnico 1.191,25 EUR z obrestmi in glede izvršilnih stroškov z obrestmi (I. točka izreka). Del zahtevka za plačilo obresti je zavrnilo (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 92,12 EUR (III. točka izreka).

2Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je toženec svoje podatke (telefonsko številko) napisal na list papirja in položil na armaturno ploščo poškodovanega vozila ter deset minut voznika poškodovanega vozila celo čakal. Takoj nato je šel k tožeči stranki na ocenitev škode na svojem vozilu. Iz zapisnika zahtevka je razvidno, da se je pri tožeči stranki oglasil ob 14.30 uri, torej le 45 minut po škodnem dogodku. Vozilo je bilo fotografirano. Če bi agent štel, da je potrebno opraviti preizkus alkoholiziranosti, bi pozval pristojno policijo. Tožeča stranka bi morala posredovati naslov uslužbenca, ki je sprejel zahtevek in ocenil škodo ter vozilo fotografiral. Sodišče bi moralo to osebo zaslišati. Ker tega ni storilo, je bila storjena bistvena kršitev postopka. Opozarja na dejstvo, da je bil zoper toženca voden postopek o prekršku ustavljen. Iz odločbe je razvidno, da se ni izognil preizkusu alkoholiziranosti in da je oškodovancu posredoval telefonsko številko ter na kraju dogodka čakal deset minut. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, ker ta dokaz ni upoštevan.

3Pritožba je utemeljena.

4Obravnavani spor je spor majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. čl. ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. V sporu majhne vrednosti izdana sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. čl. ZPP). Tako je bil pritožnik s pravnim poukom tudi poučen. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz 1. odstavka 339. čl. ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

5Pritožbeno sodišče soglaša, da dokaza z zaslišanjem cenilca oz. uslužbenca zavarovalnice, ki je sprejel zahtevek ter ocenil in s fotografiranjem evidentiral škodo, sodišče ni bilo dolžno izvajati. Trditev, naj bi toženca ta oseba poučila, da policije ni treba obveščati, je toženec podal šele na naroku, kar je prepozno. Ker morata stranki v sporu majhne vrednosti pravno odločilna dejstva zatrjevati v prvi vlogi, tožnik pa v vlogah tega dejstva ni zatrjeval, ga sodišču ni bilo treba ugotavljati.

6Odločba o prekršku ne izkazuje v tem postopku spornih pravno odločilnih dejstev, zato se sodišču prve stopnje nanjo ni bilo treba sklicevati. Iz odločbe je razvidno, da je toženec z vozilom VW Transporter pri vzvratni vožnji trčil v tovorno vozilo Peugeot Boxer, kar je med strankama nesporno in zato tega dejstva ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. čl. ZPP). Ali je toženec po nesreči na armaturi poškodovanega vozila pustil svoje podatke, je v tem pravdnem postopku pravno nepomembno dejstvo(1).

7Pritožbena trditev, da bi v 5. točki te obrazložitve navedeni uslužbenec tožeče stranke lahko pozval pristojno policijsko postajo, da opravi preizkus alkoholiziranosti in da bi bil to dolžan storiti, če bi to štel za potrebno, meri na ugotovljeno dejansko stanje, ki je zaradi omejenosti pritožbenih razlogov za pritožbeno sodišče danost. Pritožbeno sodišče je vezano na ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec neposredno po nesreči o škodnem dogodku ni obvestil policije. Ali je s tem ravnal v nasprotju s Splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-1/09 (v nadaljevanju splošni pogoji), pa je vprašanje pravilnosti uporabe materialnega prava, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. čl. ZPP).

8Ker je bila zavarovalnina zavarovancu izplačana na podlagi pogodbenega kasko zavarovanja, so materialna podlaga za odločitev določila zavarovalne pogodbe (njen sestavni del so splošni pogoji) in 963. čl. Obligacijskega zakonika. Četrti odstavek 963 čl. izključuje prehod zavarovančevih pravic na zavarovalnico, če je škodo pod povzročil delavec zavarovanca. Z 2. točko tretjega odstavka 11. čl. splošnih pogojev sta pogodbenika to vprašanje – za primer, da je bila škoda povzročena pod vplivom alkohola ali mamil na službeni vožnji – drugače uredila. V takem primeru zavarovalnica škodo zavarovancu izplača, delavec pa mora zavarovalnici povrniti celotno izplačano zavarovalnino. Ker obveznost zavarovalnice temelji na zavarovalni pogodbi, je tudi pri ugotavljanju, ali je bil delavec pod vplivom alkohola (ali je do izgube zavarovalnih pravic prišlo), treba uporabiti določila pogodbe; ne glede na to, da toženec ni pogodbenik te pogodbe. Konkretno pogodbeno pravo je za toženca objektivna danost. On je končni plačnik škode v primeru, ko njegovo ravnanje ni bilo takšno, kakršno sta pogodbenika zavarovalne pogodbe predvidela za obveznost zavarovalnice, da krije škodo.

9V 3. točki prvega odstavka 33. čl. splošnih pogojev, ki obravnava zavarovančeve dolžnosti po nastopu zavarovalnega primera, je dolžnost obveščanja policije predvidena v skladu z določili veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1). Ta zakon v drugem odstavku 135. čl. predvideva, da udeležencu prometne nesreče policije o nesreči ni treba obvestiti v primeru prometne nesreče I. kategorije. Prometna nesreča I. kategorije je nesreča, v kateri je nastala samo materialna škoda (prva alineja drugega odstavka 134. čl. ZVCP-1).

10V obravnavni prometni nesreči je nastala zgolj materialna škoda. Za tak primer, upoštevajoč gornja določila splošnih pogojev, policije o nesreči ni treba obveščati. Ker ta dolžnost ni predvidena, na podlagi šeste alineje drugega odstavka 11 . čl. splošnih pogojev ni mogoče domnevati, da se je toženec, ki policije o nesreči ni obvestil, s tem izognil ugotavljanju alkoholiziranosti. Taka domneva bi bila možna, če bi bil toženec o nesreči policijo dolžan obvestiti. Pravilna razlaga šeste alineje splošnih pogojev torej privede do zaključka, da se toženec s tem, da o nesreči ni obvestil policije, ni izmaknil možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti.

11Okoliščine, ki bi kazale na toženčevo alkoholiziranost, niso bile zatrjevane. Da bi se toženec s tem, da vozniku poškodovanega vozila ni posredoval svojih podatkov, izognil tudi preizkusu alkoholiziranosti, tožeča stranka ni zatrjevala. Navaja sicer, da preizkus alkoholiziranosti toženca zaradi njegovega odhoda s kraja dohodka ni bil mogoč, ne pa tudi, da je toženec kraj dogodka zapustil zaradi izogibanja ugotavljanja alkoholiziranosti. Da je kraj nesreče lahko zapustil, ne da bi o nesreči obveščal policijo, je pojasnjeno v prejšnji točki te obrazložitve. S tem, ko tožeča stranka navaja, da toženec oškodovanca s svojimi podatki ni seznanil, torej ne zatrjuje, da se je izognil (izmaknil) možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti (peta alineja drugega odstavka 11. čl. splošnih pogojev).

12Ugotovljene dejanske okoliščine torej ne omogočajo zaključka, da se toženčeva alkoholiziranost domneva, ker o nesreči ni obvestil policije. Da bi se izmaknil možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranost, ni bilo zatrjevano. Ker je delavec, ki delodajalcu povzroči škodo na službeni vožnji, izplačano zavarovalnino dolžan zavarovalnici povrniti le v primeru, da jo je povzročil pod vplivom alkohola ali mamil (2. točka tretjega odstavka 11. čl. splošnih pogojev), to pa v obravnavnem primeru ni bilo ugotovljeno, je zahtevek treba zavrniti. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je zato prvostopenjska odločitev spremenjena tako, da je zahtevek zavrnjen (358. čl. ZPP).

13Kadar pritožbeno sodišče odločitev spremeni, odloči o stroških celotnega postopka. Ker se je toženec uspel ubraniti zahtevka, je upravičen do povrnitve potrebnih pravdnih stroškov, ki so mu nastali v sledeči višini: nagrada za postopek pred sodiščem prve stopnje (tar. št. 3100 Odvetniške tarife) 72,80 EUR, nagrada za narok (tar. št. 3102) 67,20 EUR, materialni stroški (tar. št. 6002) 20,00 EUR, nagrada za postopek s pritožbo (tar. št. 3210) 89,60 EUR, materialni stroški 20,00 EUR, DDV 59,31 EUR, sodna taksa za pritožbo 126, 00 EUR, skupaj 454,91 EUR. Odločitev o stroških postopka temelji na drugem odstavku 165. čl. ZPP in prvem odstavku 154. čl. ZPP.

14Sodnica posameznica odloča na podlagi petega odstavka 458. čl. ZPP.

--------

Op. št. (1): V Odločbi o prekršku je ugotovljeno, da je toženec vozil v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi in mu je bila za ta prekršek izrečena globa. Ker ni bilo ugotovljeno, da je toženec po nesreči zapustil mesto prometne nesreče, ne da bi posedoval osebne podatke in podatek o obveznem zavarovanju ali izpolnil Evropsko poročilo, je bil postopek o prekršku, ki se je vodil zaradi tega očitka, ustavljen.