134. člen ZVCP-1-UPB4

Ker tožnik ni dokazal nastanka zatrjevane prometne nesreče, ki pomeni zavarovalni primer, mu toženka ni dolžna na podlagi 943. člena OZ izplačati vtoževane zavarovalnine.

Opustitev dolžnosti prijaviti prometno nesrečo policiji, nima avtomatično za posledico izgube zavarovalnih pravic.

Pri ugotavljanju, ali je pri tem, ko je delavec prometno nesrečo povzročil s službenim vozilom, prišlo do izgube pravic iz kasko zavarovanja, je treba uporabiti določila zavarovalne pogodbe; ne glede na to, da toženec (delavec) ni pogodbenik te pogodbe. Konkretno pogodbeno pravo je za toženca objektivna danost in je on končni plačnik škode v primeru, ko njegovo ravnanje ni bilo takšno, kakršno sta pogodbenika zavarovalne pogodbe predvidela za obveznost zavarovalnice, da je končni plačnik škode.

Zavarovanec lahko dokaže, da je do zavarovalnega primera prišlo, četudi ni obvestil policije v skladu z določili ZVCP.

Revizija je bila dopuščena v smeri materialnopravnega preizkusa stališča v pravnomočni sodbi o obstoju obveznosti toženca (odgovorne osebe), da tožnici (zavarovalnici) povrne odškodnino, ki jo je ta plačala oškodovancu na podlagi obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti.

Na makadamskem izogibališču stoječe vozilo kolesarju v trenutku, ko ga je zagledal, ni predstavljalo ovire, ampak je to postala šele, ko je voznik nenadoma nepričakovano zapeljal na glavno cesto in polkrožno obrnil, zaradi česar je kolesar tudi reagiral z zaviranjem, tako da je do njegovega padca nedvomno prišlo zaradi nepravilnega vključevanja obdolženca v promet na regionalni cesti. Ker se v skladu z 2. odstavkom 2. člena ZP-1 v primeru, če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe tega zakona ali predpis, ki določa prekršek, uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši, je sodišče prve stopnje dejanje pravilno pravno opredelilo kot prekršek po 3. odstavku 56. člena ZPrCP, ter zanj izreklo po uveljavitvi ZPrCP-A predpisani (nižji) sankciji, pri čemer je v obrazložitvi pojasnilo tudi, da v ZPrCP prekrški niso več pravno opredeljeni v povezavi s povzročitvijo prometne nesreče. V primeru prekrška pod točko 2 izreka je treba uporabiti ZVCP-1, ki je veljal v času storitve prekrška, saj ZPrCP glede na višjo predpisano globo ni milejši.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da škodni dogodek izpolnjuje vse elemente prometne nesreče. Ob tem le še izpostavlja, da je bilo vozilo v času škodnega dogodka v teku, da se je vozilo premaknilo, zato je tožečo stranko stisnilo in jo potiskalo do škarpe. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je zavarovalni primer nastal v posledici prometne nezgode ter da je do škodnega dogodka prišlo v zvezi z uporabo vozila.

Sodelovanje pri procesnih dejanjih v postopku o prekršku je odvisno od tega, ali je obdolženec podal takšno zahtevo v smislu 1. odstavka 90. člena ZP-1. Pritožbeno sodišče je po ugotovitvi, da so v ZPrCP za obravnavani prekršek za konkretnega storilca predpisane milejše sankcije, dejanje, kot je opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, pravno opredelilo kot prekršek po 7. odstavku 58. člena ZPrCP ter zanj ob uporabi 2. odstavka 2. člena ZP-1 izreklo predpisani sankciji.

Iz opisa dejanja v izreku sodbe, da obdolženka hitrosti vožnje ni prilagodila vožnji v desni pregledni ovinek in svojim sposobnostim (voznica začetnica), zaradi česar jo je najprej zaneslo v levo, čez levi rob vozišča in je z zadnjim levim kolesom trčila oviro, in sicer v betonski robnik, od tam pa jo je odbilo v desno in je vozilo drselo v desno izven vozišča tako, da je s sprednjimi kolesi in sprednjo stranjo vozila trčila v betonski robnik in kovinsko odbojno ograjo ob desnem robu vozišča, ne izhaja, da bi s svojim ravnanjem povzročila prometno nesrečo. Kršitev določbe 30. člena ZVCP-1 je splošnega značaja in od voznika zahteva, da ves čas prilagaja hitrost svoje vožnje navedenim okoliščinam, tako da vozilo ves čas obvladuje in da ga lahko še pravočasno ustavi pred oviro ali da se izogne drugi nevarnosti, katere pojav lahko pričakuje na cestišču. Od voznikov v cestnem prometu se zahteva, da se izognejo tudi tistim oviram in nevarnostim, ki niso označene z ustreznimi prometnimi znaki na cestišču, ob pogoju, da jih glede na konkretno situacijo voznik lahko predvidi in pričakuje. Sodišče je pri svojem odločanju vezano le na opis dejanja v obdolžilnem predlogu, ne p

Prometna nesreča, pri kateri je nastala samo materialna škoda, torej prometna nesreča I. kategorije, se v primeru, da je vzrok tej prometni nesreči prekršek, za katerega je predpisana samo globa, šteje kot prometna nesreča z neznatno nevarnostjo, za katero ni mogoče uporabiti določbe 234. člena ZVCP-1, ki določa sankcije za t.i. kvalificirani prekršek. V izreku izpodbijane sodbe opisano ravnanje ne predstavlja kršitve 2. odstavka 25. člena ZVCP-1, ki določa, da mora voznik voziti po desnem smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje, temveč 1. odstavka 27. člena citiranega zakona, ki določa, da se mora voznik, preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo smeri vožnje, pred premikom vozila ali vključevanjem v promet, prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje, in svojo namero pravočasno in nedvoumno nakazati s smerno utripalko. Strinjati se je sicer z obdolženčevimi pritožbenimi navedbami, da zaradi dolžine vozila in priklopnega vozila ter zavijanja v stransko cesto tega manevra drugače ni mogel izpeljati, vendar pa bi se moral prav zaradi tega tudi kot voznik ustrezno prepričati, da ta m

Če je bila v prometni nesreči prizadeta samo telesna celovitost neke osebe in je nastala materialna škoda le na obdolženčevem vozilu, po določbah ZVCP-1 ne gre za prometno nesrečo. Res je sicer, da bi storilka glede na določbo 59. člena 1. odstavka 19. člena prej veljavnega ZVCP, veljavno v času pridobitve vozniškega dovoljenja, štela za voznico začetnico do dopolnjenega 18. leta, medtem ko ima v skladu s 66. točko 1. odstavka 23. člena ZVCP-1 takšen status do dopolnjenega 21. leta starosti, vendar pa na podlagi 2. odstavka 2. člena ZP-1 ni mogoče uporabiti zakona, ki v času storitve prekrška ni več veljal.

V konkretnem primeru je bilo vozilo v teku in se je premikalo, tožnik, ki je bil edini voznik tega vozila pa je pokrival tovor na vozilu in pri tem zaradi premikanja vozila padel na tla in se poškodoval. Glede na takšne okoliščine in ob dejstvu, da se je nesreča zgodila na nekategorizirani cesti, je tožena stranka na podlagi AO-plus zavarovanja odgovorna za nastalo škodo.

Sodišče prve stopnje je namreč ta prekršek pravno označilo v povezavi z 234. členom ZVCP-1, to je v zvezi s povzročeno prometno nesrečo, vendar je to pravno označbo mogoče uporabiti le pri povzročenih prometnih nesrečah, ki niso prometne nesreče z neznatno nevarnostjo. Obravnavana prometna nesreča iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe pa je prav takšna. Za prometno nesrečo z neznatno nevarnostjo se namreč glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 123/2006, z dne 30.11.2006) šteje tista prometna nesreče, pri kateri je nastala drugemu udeležencu prometne nesreče samo materialna škoda in je bila povzročena s prekrškom, za katerega je predpisana samo globa. Oba navedena pogoja sta v zvezi s tem prekrškom v obravnavani zadevi podana.

Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve po uradni dolžnosti ugotavlja, da je glede prekrška navedena Ad1 izreka izpodbijane sodbe podana materialna kršitev določb predpisa, ki določa prekršek iz 4. točke 156. člena ZP-1, saj je bil glede tega prekrška uporabljen predpis, ki se ne bi smel uporabiti. V obravnavanem primeru namreč obdolženi s storitvijo prekrška ni povzročil prometne nesreče, kot je to nepravilno zaključilo sodišče prve stopnje, saj v prometni nesreči ni nastala škoda na tujem premoženju, prav tako pa je bil v nesreči poškodovan le sam obdolženec. Zaradi navedenega niso izpolnjeni pogoji določeni v drugi alineji drugega odstavka 134. člena ZVCP-1, ter v obravnavanem primeru ni mogoče zaključiti, da je obdolženi s storitvijo prekrška povzročil prometno nesrečo druge kategorije, ampak je storil le temeljni prekršek po petem odstavku v zvezi s drugim odstavkom 30. člena ZVCP-1, zaradi česar je pritožbeno sodišče temu ustrezno v odgovornosti spremenilo pravno označbo prekrška navedenega Ad1 izreka izpodbijane sodbe kot temeljni prekršek po petem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 30. člena ZVCP-1 in iz izreka izpustilo besedilo "s tem pa je povzročil prometno nesrečo dr

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da prostor, kjer je prišlo do škodnega dogodka, uporabljajo tovorna vozila za dovoz in odvoz kurilnega olja oziroma goriva. Po oceni pritožbenega sodišča je zemljišče, na katerem je prišlo do škodnega dogodka, mogoče šteti za nekategorizirano cesto, promet pa je dopusten na način in pod pogoji, ki jih je določil lastnik, tj. bencinski servis - tožnikov delodajalec, kar posledično pomeni, da gre za prometno nesrečo in torej nastopi zavarovalni primer, ki toženo stranko zavezuje k plačilu škode, nastale tožniku.

Če sodba o prekršku v izreku nima vseh zakonskih znakov prekrška in v obrazložitvi nima razlogov o odločilnih pravnorelevantnih dejstvih, je ni mogoče preizkusiti.