VSK sodba Cp 401/2013

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik mora povrniti toženi stranki v 15-ih dneh pritožbene stroške v znesku 314,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve te sodbe do plačila.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakoniti odpravita in razveljavita odločba disciplinske komisije Lovske družine A. št. 4/2011 z dne 5.2.2011 in odločba skupščine Lovske družine A. št. 24/2011 z dne 27.3.2011 oziroma z dne 21.7.2011. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 422,40 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje. Višji stroškovni zahtevek je zavrnilo.

Zoper sodbo je vložil tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Meni, da Pravilnik o disciplinskem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik) tožene stranke ne izpolnjuje elementarnih zahtev za njegovo veljavnost, zato postopki izvedeni na njegovi podlagi niso zakoniti. Tožena stranka pa tudi tega pravilnika ni spoštovala in je prišlo do evidentnih in očitnih kršitev postopka. V sedmem poglavju Pravilnika, ki se nanaša na skrajšani postopek, je v drugem odstavku 39. člena določeno, da veljajo za reševanje pritožbe določbe o pritožbi zoper odločbo izdano v rednem postopku, kar pomeni, da bi morala odločba vsebovati tudi obrazložitev. Tožnikova pritožba je bila na skupščini 27.3.2011 zavrnjena in potrjena odločitev disciplinske komisije. Sodišče ugotavlja, da je bil tožnik z zavrnitvijo pritožbe seznanjen že na skupščini, kjer je bil navzoč in da ima vsak član tudi pravico dobiti zapisnik občnega zbora. Dejansko pritožniku ni bila izdana odločba, ampak je dobil le obvestilo o sklepu skupščine, kar ne zadošča pravilom, ki so zapisana v Pravilniku. Tožena stranka tudi ni postopala v skladu z 39. členom Pravilnika, saj mu ob vročitvi disciplinske odločbe, ni vročila predloga za uvedbo postopka. Disciplinska odločba z dne 5.2.2011 je bila skupinska, kar v Pravilniku ni predvideno. V obrazložitvi sodbe je sodišče zapisalo, da v takšnem postopku, kot ga je vodila tožena stranka, ni utemeljeno zahtevati zagotavljanja vseh procesnopravnih standardov, ki veljajo v postopkih, kjer gre za uveljavljanje posameznikovih ustavnih pravic. Že iz tega je očitno, da se je sodišče zavedalo, da tožena stranka ni spoštovala vseh procesnopravnih standardov za izvedbo disciplinskega postopka. Tožnik še vedno vztraja, da so bile kršene določbe postopka tudi zato, ker ni bil vabljen na obravnavo disciplinske komisije, niti ni bil vabljen v pritožbenem postopku. Drži, da je bil prisoten na skupščini LD 27.3.2011, vendar le kot član LD A., ne pa kot stranka, katere kršitev se je obravnavala. Na tej skupščini se ni pisal zapisnik o izvedenem postopku na drugi stopnji, ampak je bilo le odločanje o pritožbi javno z dvigovanjem rok. V nadaljevanju oporeka tudi, da je revirni vodja na obravnavi 30.1.2013 izpovedal, da je tožnik opravil osem ur dela na P., kar mu je bilo prvotno odrejeno. Ko se je izkazalo, da se preža v R. ne bo postavljala v letu 2010, je bilo tožniku odrejeno, da opravi še štiri ure na P.. Če bi opravil te štiri ure, bi se štelo, da je izpolnil celotno obveznost za leto 2010. Povedal je tudi, da je tožniku upošteval normativ, ki velja za delo z motorno žago tako, da mu je za šest ur dela z motorno žago, bilo priznano osem ur. Ker je tožnik opravil vseh 12 ur z motorno žago, kar je razvidno iz poročila revirnega vodje in se mu je za šest ur priznalo osem ur, meni, da je v celoti izpolnil svoje delovno obveznost za leto 2010. To je potrdil tudi sam revirni vodja U.M., ki je za to pristojen. V poročilu z dne 14.10.2010 je sicer zapisal, da delo ni bilo opravljeno tako kot bi moralo biti, kljub temu da je tožnika opozoril, vendar je to druga kršitev in ne kršitev iz 61. člena Pravilnika o odnosih in delu v LD A., kjer je določeno, da se za kršitev šteje tudi, če je opravljeno delo pod pričakovanim obsegom in kvaliteto. Tožniku ta disciplinska kršitev ni bila očitana, niti dokazana. Neutemeljen je očitek, da tožnik ni opravil vseh ur za leto 2010. Med tožnikom E.H., B.M. in U.M. je prišlo do sestanka, o katerem je sodišče zmotno zaključilo. Neskladje je v tem, kdo je sploh sestanek zahteval in kaj je bila vsebina sestanka. Dejstvo je, da je bil tožnik vabljen na sestanek ustno in s pojasnilom, da se odpravi napaka, ki je bila storjena v postopku zoper njega. Prisotni člani LD so tožniku na sestanku pojasnili, da napake ne morejo opraviti, ker za to niso pristojni in je to tudi bil zaključek sestanka, iz tega razloga pa je bil tožnik prisiljen sprožiti sodni postopek. Predlaga, da pritožbeno sodišče iz vseh teh razlogov pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži v plačilo vse stroške postopka. Podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. V odgovoru vztraja, da je disciplinski postopek izvedla v skladu s Pravilnikom o disciplinskem postopku. Ta Pravilnik ni podpisan in je brez datuma, vendar njegovo pristnost dokazuje zapisnik občnega zbora LD A. z dne 19.3.2000. Dokaz o tem, da so določbe od sprejema na zboru dalje veljavne, pa je tudi določba drugega odstavka 31. člena Pravilnika LD A. iz marca 2007, kjer je določeno, da je drugostopenjski disciplinski organ v LD A. občni zbor. V disciplinskem postopku morajo biti upoštevana tako avtonomna pravila, kot tudi minimalna procesna jamstva. Ta jamstva pa so bila v konkretnem postopku tožniku tudi zagotovljena. Postopek se je vodil znotraj meja minimalnih standardov. Tožnik je bil večkrat opozorjen s strani revirnega vodje in gospodarja LD v letu 2010, da ni v celoti opravil del. Večkrat je celo obljubil, da bo delo do roka opravil. Iz disciplinske odločbe jasno sledi, kaj se tožniku očita. Sestavni del te odločbe je bil predlog za uvedbo disciplinskega postopka. Zato gre zgolj za sprenevedanje tožnika, da tega ni vedel, ker odločba ni bila obrazložena. Tudi vsebina njegove pritožbe je dokaz, da je natančno vedel, kaj mu LD A. očita v disciplinskem postopku. Dejstvo je, da bi moral opraviti še štiri ure, kot mu je bilo odrejeno. V pritožbi je tožnik priznal, da je opravil samo 12 od obveznih 16 ur, pri čemer je glede preostalih štirih ur navajal, da mu niso bile odrejene, kar pa se v postopku pred drugostopenjskim organom ni potrdilo. Tožnik je bil neposredno obveščen o tem, da je zbor njegovo pritožbo zavrnil. Kasneje je bil o tem še pisno obveščen, zato tožena stranka meni, da tožniku ni bila kršena pravica do pritožbe niti do kasnejšega sodnega varstva, saj je obe pravni sredstvi tudi v celoti in pravočasno izkoristil. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev postopka ni ugotovilo. Tožena stranka je kot dokaz vložila v spis v izvirniku pravila LD A. iz marca 2007. Gre za ključni akt poslovanja tožene stranke, v katerim so določbe o organih LD, njihovi mandatni dobi, pravicah in dolžnostih članov in drugo. Drži, da Pravilnik o odnosih in delu LD A. iz marca 2007 ni podpisan in opremljen z datumom, vendar za tožnika ni sporna določba tega pravilnika, da delo v lovišču, ki ga morajo izvajati člani, določi upravni odbor za tekoče leto. V 11. členu obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje korektno povzelo tudi določbo tega pravilnika, ki prav tako za tožnika ni sporna, da mora biti program objavljen do 30. april v tekočem letu, člani pa so dolžni delo opraviti do roka, ki je določen s planom ter o opravljenem delu dostaviti poročilo ali utemeljeno opravičilo za neizvedeno delo. Ta akt, kot tudi vsi ostali akti LD, so bili sprejeti v takem besedilu v letu 2007, kar je tožena stranka dokazala z zapisnikom skupščine LD A. z dne 25.3.2007. Ker so vsi akti LD sprejemajo na skupščini, tudi po mnenju pritožbenega sodišča zadošča, da je tožena stranka priložila pravila LD A. iz marca 2007, ki so bila overjena na upravni enoti, glede ostalih aktov pa je veljavnost sprememb dokazala z zapisniki skupščin, na katerih so bile spremembe sprejete. To velja tudi za Pravilnik o disciplinskem postopku, saj je tudi ta pravilnik bil spremenjen na isti skupščini 25.3.2007. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da Pravilnik ne izpolnjuje elementarnih zahtev za njegovo veljavnost.

Tožena stranka je disciplinski postopek proti tožencu izpeljala v skladu s pravili Pravilnika o disciplinskem postopku, ki je veljal v letu 2010, torej po skrajšanem postopku, ker je ugotovila, da je tožnik storil lažjo kršitev. Za kakšno kršitev je šlo, je zanesljivo ugotovljeno in obrazloženo v izpodbijani sodbi. Tožnik ni opravil vseh del, ki bi jih moral, niti po pozivu gospodarja LD B.M. in kljub podaljšanemu roku in predhodnim obljubam. Zaradi tega je bila predlagana uvedba disciplinskega postopka. O predlogu za uvedbo disciplinska postopka je odločala disciplinska komisija potem, ko je prejela poročilo gospodarja LD z dne 16.10.2010 na šesti redni seji upravnega odbora. Ker je šlo za skrajšani postopek, je disciplinska komisija izdala odločbo brez zaslišanja tožnika. V odločbi je ugotovila, da je tožnik kršil 61. člen Pravilnika o odnosih in delu v LD A. Tožnik v pritožbi izkrivljeno prikazuje poročilo z dne 14.10.2010. Iz tega poročila izhaja, da je M.R. v Revirju T. opravil osem ur, kar se mu je zaradi uporabe motorne žage štelo kot 12 ur. Res je v poročilu tudi zapisano, da delo ni bilo opravljeno tako kot bi moralo biti, kljub temu, da je bil tožnik na to opozorjen. Očitno pa tožena stranka tega ni opredelila kot kršitev. Če se je odločila za disciplinski postopek le zaradi manj opravljenih ur, je to lahko le v korist tožnika. Da tožnik ni opravil vseh delovnih ur, kot bi jih moral, je prepričljivo ugotovljeno iz izpovedi U.M. na glavni obravnavi v tej zadevi (listovna št. 49 spisa). Kot je že tudi sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo, pa tožnik tudi sam v pritožbi zoper odločbo disciplinske komisije tega ni zanikal, zato so njegove sedanje navedbe v pritožbi, da ni bilo podlage za očitek kršitve iz 61. člena Pravilnika o odnosih in delu v LD A. sprenevedanje. Drži pritožbena navedba, da je disciplinska komisija ugotovila kršitev in izrekla tožniku sankcijo v skupinski odločbi, saj so v tej odločbi navedeni tudi drugi kršitelji. Vendar samo zato odločba disciplinske komisije ni neveljavna. V zvezi s tem pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne razloge izpodbijane sodbe v 26. točki obrazložitve. Ker je odločbi bil priložen predlog za uvedbo disciplinskega postopka (tožnik drugačnih trditev ni uspel dokazati), pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem izpodbijane sodbe, da je bilo s tem zadoščeno tudi pravilu, da mora biti odločba obrazložena. Obrazložitev je predpisana zato, da se stranka, ki se z odločbo ne strinja, lahko proti odločbi argumentirano pritoži. Če izhajamo iz konkretnega primera to pomeni, da bi morala biti odločba obrazložena zato, da bi tožnik vedel katera kršitev se mu očita in zakaj. Vse to pa je vedel, ker je bil odločbi priložen predlog za uvedbo postopka. Da je za vse vedel, kaže tudi vsebina njegove pritožbe proti odločbi disciplinske komisije, kot utemeljeno navaja v odgovoru na pritožbo tožena stranka. Tudi za odločitev občnega zbora je vedel, saj je bil na občnem zboru, ki je obravnaval njegovo pritožbo, navzoč. Ker ni sporno, da je bil na tem zboru navzoč, so njegove navedbe, da je bil navzoč samo kot član LD in ne kot stranka, ki je vložila pritožbo, nesmiselne, saj ne gre za dve ločeni osebi. Vsebino odločitve je poznal, saj je vložil zoper to odločitev tožbo, iz katere je razvidno, da je bil seznanjen z vsemi odločilnimi dejstvi, ki so bila predmet disciplinskega postopka in izrečene sankcije. Zato je njegov očitek, da je bil prikrajšan v svojih pravicah, tudi po mnenju pritožbenega sodišča sprenevedanje. Tožnik je natančno vedel, da se mu očita, da ni opravil štirih ur odrejenega dela. Da mora te štiri ure opraviti je bil obveščen še pred uvedbo disciplinskega postopka, zato je disciplinski postopek tekel proti njemu korektno in v skladu s pravili tožene stranke, ki so tožniku omogočala dovolj kvalitetno obrambo. To pa je tudi izkoristil na obeh nivojih, najprej z vložitvijo pritožbe zoper odločbo disciplinske komisije in po odločitvi skupščine, s katero je bila ta pritožba zavrnjena, še tožbo na sodišče. Odločitev prvostopenjskega sodišča je zato pravilna in zakonita in je iz teh razlogov pritožbeno sodišče, ki ni ugotovilo nobene absolutne kršitve postopka, niti zmotne uporabe materialnega prava oziroma nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, pa je dolžan toženi stranki povrniti še stroške odgovora na pritožbo (165. člen v zvezi s členom 154 ZPP).