VSM sodba I Cpg 84/2015

I. Pritožba se zavrne in v točkah I, III in IV izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju: toženki) naložilo plačilo glavnice tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) v višini 286.839,41 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.10.2013 dalje do plačila (točka I izreka), v presežku, t.j. glede plačila zakonskih zamudnih obresti od glavnice za čas od 21.2.2008 do 2.10.2013, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Nadalje je ugotovilo, da ne obstoji terjatev toženke do tožnice v višini 212.076,03 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki je bila uveljavljena s pobotnim ugovorom z dne 16.5.2014 (točka III izreka). Hkrati je še odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 8.597,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

2Zoper zanjo neugodni del sodbe (točke I, III in IV izreka) se pravočasno pritožuje toženka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov.

V obširnih pritožbenih navedbah sodišču prve stopnje primarno očita nepravilnost stališč v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 69/2008 z dne 21.12.2010 in obstojem terjatev toženke do tožnice. Meni, da ni pomemben zgolj izrek te odločbe, temveč tudi njena obrazložitev, iz katere izhaja materialnopravna presoja, da terjatev prevzemnika javnega naročila (družbe P.g. d.d.) do družbe D., d.d. v času odločanja sodišča prve stopnje (še) ni dospela in da zato D., d.d. vtoževanega zneska družbi F., d.o.o. (še) ni bil dolžan plačati. V postopku II Pg 421/2005 pred Okrožnim sodiščem v Celju je torej ostalo nedokazano zgolj dejstvo dospelosti terjatve, medtem ko je bilo glede njenega obstoja ugotovljeno, da ga je mogoče utemeljevati tako na podlagi določil Odredbe o finančnem poslovanju proračunskih porabnikov (v nadaljevanju: Odredbe) kot tudi 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Slednjega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, temveč je citirano sodbo Vrhovnega sodišča RS upoštevalo zgolj glede dejstva, da toženka v postopku II Pg 421/2005 s svojim zahtevkom ni uspela.

Nadalje pritožba kot napačno graja presojo sodišča prve stopnje glede izjave o pobotu, ki jo je toženka poslala tožnici 25.2.2011 (materialnopravno pobotanje). Meni, da glede na trditveno podlago tožnice (ugovor pravnomočne razsojene stvari in ugovor zastaranja) toženka v tej zvezi ni bila dolžna dokazovati, kaj predstavlja njena nasprotna terjatev do tožnice in je tako zmotno stališče sodišče prve stopnje, da bi morala (glede obstoja terjatve) dokazovati obstoj pogojev po 631. členu OZ. Razlog pravnomočno razsojene stvari v tej zvezi, kot je že bilo pojasnjeno, ne obstaja, hkrati pa je toženka tekom postopka zatrjevala, da s citirano sodbo Vrhovnega sodišča RS ni odpadla edina podlaga za prejem denarnega zneska, saj kot podlaga za plačilo zadostuje zapadla terjatev iz naslova opravljenih del. Ob tem pritožnica izpostavlja tudi lastne trditve o nepoštenosti in zlorabi procesnih pravic tožnice v postopku II Pg 421/2005 ter navedbe in dokaze, ki jih je tožnica podala v postopku I Pg 207/2006 pred Okrožnim sodiščem v Celju, kjer je večkrat navajala, da je bilo plačilo toženki pravilno. Zmotno je sodišče prve stopnje presodilo tudi podan ugovor zastaranja, pri čemer je napačno (v nasprotju z določbo drugega odstavka 312. člena OZ) kot relevanten datum za nastanek pobota štelo datum dane pobotne izjave. Kolikor pa je sodišče prve stopnje terjatev toženke štelo za zastarano, je bilo ob tem dolžno presojati nadaljnje navedbe toženke o tem, da terjatev ni zastarana zaradi navedb tožnice v postopku I Pg 207/2006, s katerimi je zastarano obveznost pripoznala. Podredno pa je bilo dolžno presojati tudi ugovor nedopustnosti in nemoralnosti ugovora zastaranja, ki ga je toženka podala na naroku dne 16.10.2014 in katerega je sodišče prve stopnje popolnoma prezrlo.

Pritožba nadalje kot zmotno graja presojo sodišča prve stopnje glede terjatve, uveljavljene v procesni pobot, katerega je očitno napak razumelo, navedbe toženke v tej zvezi pa v celoti spregledalo oz. se do njih ni opredelilo. Zgrešeno je kot ključno okoliščino v tej zvezi štelo lastništvo nepremičnine, katere vrednost je bila zaradi opravljenih del toženke povečana. Toženka je temu argumentu nasprotovala in pojasnjevala, da pomeni tudi „odpadla“ obveznost plačila oz. prenehanje obveznosti korist za tožnico. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi sledilo navedbam tožnice o tem, da je zoper njo v teku več sodnih postopkov, ki se nanašajo na plačilo del, ki jih je opravila toženka, ni pa pojasnilo, kaj to dejstvo pomeni za konkretno zadevo.

Sodišču prve stopnje pritožnica očita tudi, da dopušča tožnici, da v sodnih postopkih zatrjuje neresnice in to takrat, ko je to v interesu njene obrambe, kar je arbitrarno in v nasprotju z določi ZPP, sodno prakso in Ustavo RS. Tako je tožnica v postopku I Pg 207/2006 večkrat poudarjala pravilnost plačila terjatve toženki, pri čemer teh izjav ni spremenila niti po izdaji sodbe III Ips 69/2008. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo tožnici, da so to le njene obrambne navedbe v tem postopku, pri čemer je brez podlage in celo pavšalno navedlo, da se je dejansko stanje zadeve spreminjalo. Toženka je s svojimi navedbami v predmetnem postopku utemeljevala zlorabo procesnih pravic, nepošteno pravdanje in nepošteno uporabo pravic s strani tožnice, čemur sodišče ne sme nuditi pravnega varstva.

Nazadnje toženka sodišče prve stopnje očita še, da je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka popolnoma spregledalo nekatere njene pravno pomembne navedbe o tem: (1.) da ni šlo za neupravičeno pridobitev, ker je tožnica toženki zgolj plačala nesporno opravljeno delo, (2.) da že sama ugotovitev obstoja terjatve v sodbi III Ips 69/2008 pomeni, da ni obogatitve oz. prikrajšanja in (3.) da v konkretni zadevi ne gre za pravnomočno razsojeno stvar, ker navedbe toženke v tem postopku niso identične dejanskim navedbam in podlagi, ki jo je toženka podala v postopku II Pg 421/2005. Z očitanim je kršilo njeno pravico do izjave.

Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe toženke prereka kot neutemeljene in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Izpostavlja, da toženka zoper tožnico nima pravnomočno ugotovljene terjatve in je zaradi učinka res iudicata ne more ponovno uveljavljati, tudi ne z ugovorom. Toženka bi morala zapadlost svoje terjatve dokazati v postopku II Pg 421/2005, česar ni storila. Dodatno še izpostavlja, da ni zlorabljala svojih procesnih pravic, ob tem da morebitna ugotovitev takšne zlorabe v nobenem primeru ne predstavlja podlage za vsebinsko odločitev o tožbenem zahtevku, temveč bil lahko predstavljala zgolj podlago za morebitni odškodninski zahtevek. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljenih oz. po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odst. 350. člena ZPP).

6V obravnavanem gospodarskem sporu tožnica od toženke zahteva plačilo denarnega zneska na podlagi zatrjevane neupravičene obogatitve toženke, do katere je sicer prišlo v izvršilnem postopku na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Celju II Pg 421/2005 z dne 7.9.2006, ki pa je bila na podlagi vložene revizije pred Vrhovnim sodiščem RS (sodba III Ips 69/2008 z dne 21.12.2010) spremenjena tako, da je bil tožbeni zahtevek sedanje toženke na plačilo 212.076,04 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v celoti zavrnjen, s tem pa je odpadla podlaga, na podlagi katere je bila toženka poplačana v izvršbi. Toženka je zahtevku nasprotovala v bistvenem s trditvami, da do neupravičene obogatitve ni prišlo, saj je denarni znesek prejela kot plačilo za dela, ki jih je nesporno opravila. Meni, da je bil razlog za zavrnitev njenega zahtevka na podlagi (utemeljene) revizije zgolj v presoji, da kot podizvajalec do plačila (še) ni (bila) upravičena, ker (še) ni zapadla terjatev prevzemnika javnega naročila (družbe P.g. d.d.) do tožnice kot naročnika, sedaj pa razpolaga z dokazom o nasprotnem. Tožnici je očitala navajanje neresnic in zlorabo pravic v postopku II Pg 421/2005. Uveljavljala je še materialnopravni pobot, ki naj bi ga izvedla s pobotno izjavo, poslano tožnici dne 25.2.2011, podredno pa tudi procesni pobot, ki naj ga opravi sodišče.

7Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje tako izpostavljene bistvene navedbe toženke zavrnilo kot neutemeljene. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka in ob uporabi 190. člena OZ je zaključilo, da je z izdajo (in vročitvijo) sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 69/2008 z dne 21.12.2010 odpadla pravna podlaga oz. izvršilni naslov, na podlagi katerega je toženka od tožnice prisilno izterjala skupno 286.839,41 EUR, v posledici tega pa je dolžna toženka prejeto v skladu s pravili o neupravičeni pridobitvi tožnici vrniti. Navedbe toženke o tem, da je tožnica zahtevani znesek kljub temu dolžna plačati v skladu z določili 631. člena OZ, je zavrnilo z utemeljitvijo, da je vezano na pravnomočno odločitev v zadevi II Pg 421/2005, kjer so se ugotavljali pogoji za neposredno plačilo naročnika podizvajalcu in v kateri je bila toženka neuspešna, v končni fazi tudi s predlogom za obnovo postopka. Toženkin ugovor materialnopravnega pobotanja je zavrnilo iz več (samostojnih) razlogov, med drugim tudi iz razloga pravnomočno razsojene stvari. Prav tako je presodilo, da je neutemeljen ugovor procesnega pobota, primarno zato, ker je bilo o toženkinem zahtevku na plačilo opravljenih del že pravnomočno odločeno, sodišče prve stopnje pa tudi sicer ni ugotovilo obstoja pogojev za zatrjevano neupravičeno obogatitev tožnice na račun toženke. Očitke toženke tožnici, da je v različnih sodnih postopkih navajala različna (nasprotujoča si) dejstva, je zavrnilo z utemeljitvijo, da je dolžno odločati na podlagi trditev in dokazov v tem postopku in da je takšno ravnanje tožnice razumeti kot način obrambe v postopkih, kar pa ne more vplivati na odločitev o utemeljenosti zahtevka v tej zadevi.

8Z navedenimi zaključki in presojo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki v izogib ponavljanju kot pravilne povzema razloge prvostopenjskega sodišča, predvsem v točkah 13 do vključno 20 obrazložitve sodbe. Glede na izrecne pritožbene navedbe pa dodaja in izpostavlja naslednje:

9Primarno je neutemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in v tej zvezi kršitev 22. člena Ustave RS, ker naj bi sodišče prve stopnje kršilo pravico toženke do izjave. Pritožbeno sodišče v tej zvezi ugotavlja, da se sodišče prve stopnje sicer res ni izrecno opredelilo do popolnoma vseh trditev in stališč, ki jih je toženka postavila v tem postopku, vendar je to storilo v zadostni meri glede vseh, ki so bile za odločitev v zadevi bistvene, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

10Jedro oz. bistvo trditev toženke, s katerimi je nasprotovala tožbenemu zahtevku (in utemeljevala materialnopravni pobot), je v oporekanju stališču tožnice, da je slednja v posledici izdane sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 69/2008 z dne 21.12.2010 neupravičeno prikrajšana, toženka pa neupravičeno obogatena za v prisilni izvršbi zoper njo izterjani denarni znesek. Ob lastnem tolmačenju pravnih učinkov te sodbe je toženka izpostavila predvsem, da ni mogoče govoriti o neupravičeni obogatitvi (že) iz razloga, ker je dela (kot podizvajalec družbe P.g. d.d.), in sicer strojne ter prevozne storitve pri izgradnji pomurskega kraka avtoceste, nesporno opravila, tožnica pa jih je kot investitor prevzela.

11Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe o tem, da so takšna izvajanja toženke neutemeljena iz razloga vezanosti na pravnomočno odločitev (res iudicata) v zadevi II Pg 421/2005, ki se je končala s sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 69/2008 z dne 21.12.2010, s katero je bil zahtevek toženke (v tej zadevi tožnice) v celoti zavrnjen. Pritožnica v tej zvezi ne more uspeti z izpostavljanjem dela obrazložitve citirane sodbe, iz katerega naj bi po njenem izhajalo, da je (bil) obstoj njene terjatve nesporno ugotovljen, le da še takrat ni bila upravičena do plačila. Drži sicer, da je treba glede odločitve o tem, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar, upoštevati sodbo kot celoto (njen izrek in obrazložitev), vendar je slednje pomembno predvsem zaradi odgovora na vprašanje, ali gre za enako dejansko in pravno podlago. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka v predmetni zadevi zahtevku nasprotuje na isti podlagi kot je utemeljevala svoj zahtevek v razmerju do tožnice v zadevi II Pg 421/2005, t.j. z zatrjevanjem, da so izpolnjeni pogoji za neposredno plačilo naročnika podizvajalcu v skladu z določbo 631. člena OZ. Pravilna je nadalje argumentacija sodišča prve stopnje, da je bilo ugotavljanje pogojev za plačilo na tej pravni podlagi predmet zadeve II Pg 421/2005, ki je sedaj pravnomočno zaključena. Nedvomno je iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča razbrati, da enega izmed pogojev za plačilo toženka ni uspela izkazati, t.j. dospelosti terjatve prevzemnika javnega naročila (družbe P.g. d.d.) do naročnika (družbe D., d.d.). Kljub temu, da iz dela obrazložitve te sodbe, na katerega se toženka v pritožbi ponovno sklicuje, izhaja, da zaradi neizkazane dospelosti D., d.d. (še) ni dolgoval prevzemniku naročila, zato ga tudi podizvajalcu družbi F., d.o.o. (še) ni bil dolžan plačati, to ne pomeni, da je sedaj, zaradi predložitve dokaza o zapadlosti, dejansko stanje stvari drugačno oz. da je drugačna (nova) dejanska podlaga. Toženka namreč z dokazom - potrjeno 10. začasno situacijo za oktober 2005 z zapadlostjo 2.12.2005, dokazuje zapadlost terjatve P.g., d.d. do D., d.d., za čas, ki nedvoumno sega v obdobje odločanja v zadevi II Pg 421/2005 oz. v čas, ki ga zajemajo časovne meje pravnomočnosti sodbe v tej zadevi. Ne gre torej za spremembo trditvene in dejanske podlage, kot to skuša prikazati pritožba, saj bi za to šlo le v primeru, če bi toženka zatrjevala in dokazovala, da je navedena terjatev zapadla kasneje, to je po obdobju odločanja v zadevi II Pg 421/2005(1). Ob tem pa je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo (do česar se pritožba sploh ne opredeljuje), da je toženka neuspešno poskušala (tudi) na podlagi tega dokaza doseči obnovo postopka v citirani zadevi, pa je bilo njeno prizadevanje končano s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 9/2014 z dne 23.5.2014 z zavrnitvijo revizije toženke (tam tožnice) zoper odločitev o zavrnitvi njenega predloga za obnovo postopka. Ker je bila s sklicevanjem na dokaze o zapadlosti terjatve prevzemnika naročila do naročnika neuspešna že v postopku, v katerem so se ugotavljali pogoji za njeno plačilo na temelju 631. člena OZ, toženka v sedaj obravnavanem postopku ne more doseči ponovnega odločanja o utemeljenosti njenega zahtevka na tej podlagi.

12Glede na navedeno pritožba ne more biti uspešna z obširnimi navedbami in stališči o neutemeljenosti tožbenega zahtevka na vračilo izterjanega zneska s sklicevanjem na obstoj zakonske podlage za plačilo nesporno opravljenih del. Neutemeljeno je v tej zvezi sklicevanje toženke na dejstvo, da je tožnica nesporno opravljena dela prevzela, saj pravdni stranki nista bili v pogodbenem razmerju in bi ji bila tožnica dela dolžna plačati neposredno zgolj na temelju določb Odredbe oz. 631. člena OZ, zahtevek toženke na tej podlagi pa je bil, kot že rečeno, pravnomočno zavrnjen.

13Iz doslej navedenih razlogov je neutemeljeno tudi toženkino sklicevanje na materialnopravni pobot, ki naj bi ga opravila s tožnici dne 25.2.2011 poslano izjavo. Ker je o njeni terjatvi do tožnice že bilo pravnomočno razsojeno, toženkina pobotna izjava ni mogla imeti pravnega učinka. Toženka namreč nima (ni imela) terjatve do tožnice, s katero bi lahko pobotala nasprotno terjatev tožnice na vračilo izterjanega denarnega zneska. Sodišče prve stopnje je v zvezi z neutemeljenostjo tega ugovora sicer navedlo še nekatere druge razloge (o pomanjkljivosti trditvene podlage in o zastaranju v pobot uveljavljene terjatve), vendar slednji za samo presojo niso odločilni, zaradi česar se pritožbeno sodišče do sicer obširnih pritožbenih navedb v tej zvezi (med drugim o napačnem materialnopravnem pristopu sodišča prve stopnje glede ugovora zastaranja, pripoznanju zastarane obveznosti, o ugovoru nedopustnosti in nemoralnosti ugovora zastaranja, …) ni vsebinsko opredeljevalo.

14Pritožba nadalje neutemeljeno graja tudi presojo sodišča prve stopnje v zvezi s postavljenim ugovorom procesnega pobota. Toženka je slednjega utemeljevala s trditvami, da bi bila v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku tožnica neupravičeno obogatena, saj je nesporno opravljena dela prevzela, plačati pa jih je ne bi bila dolžna nikomur. Tožnica je ugovoru nasprotovala s trditvami, da ne more biti pasivno legitimirana za tak zahtevek, ker ni lastnica avtocestne infrastrukture, na kateri so bila opravljena dela toženke in katere vrednost je bila z z izvedbo del povečana. Hkrati je nasprotovala trditvam, da ne bo dolžna teh del plačati nikomur, saj zoper njo tečejo še drugi pravdni postopki, v katerih od nje plačilo istih terjatev (iz naslova potrjene 10. začasne situacije) terjata družbi C., d.d. - v stečaju in N., d.d. - v stečaju.

Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno primarno izpostavilo dejstvo, da je glede na rezultat postopka v zadevi II Pg 421/2005 zahtevek toženke do tožnice na plačilo opravljenih del neutemeljen. Nadalje pa je v celoti sledilo navedenim argumentom tožnice. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje stališču pritožbe, da v obravnavani situaciji ni merodajno, da tožnica ni lastnica avtoceste, na kateri so bila opravljena dela toženke in da bi (neupravičeno) korist tožnica lahko imela že zaradi odpadle pravne podlage za plačilo obveznosti iz naslova opravljenih del. Navedeno pa nima vpliva na pravilnost presoje sodišča prve stopnje, ki je v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da (vsaj zaenkrat) ne držijo trditve, da tožnica opravljenih del ne bo dolžna plačati nikomur, ker so zoper njo v teku že omenjeni postopki drugih gospodarskih družb. V tej zvezi ne drži pritožbeni očitek, da sodišče ni pojasnilo, kaj to dejstvo pomeni za obravnavano zadevo. Z navedenimi razlogi je namreč sodišče zavrnilo navedbe toženke o tem, da je oz. bo tožnica neupravičeno okoriščena, ker del ne bo dolžna plačati nikomur.

K navedenemu pritožbeno sodišče zgolj še dodaja, da po njegovi presoji ugovor procesnega pobota na zatrjevani pravni podlagi neupravičene obogatitve ni utemeljen že iz razloga, ker v trenutku izdaje sodbe sodišča prve stopnje še niso bili izpolnjeni vsi pogoji za pobot, saj še ni prišlo oz. niti ni moglo priti do obogatitve tožnice, ker slednja denarja od toženke še ni prejela vrnjenega - za vrnitev slednjega bo imela izvršilni naslov šele s pravnomočnostjo sodbe sodišča prve stopnje.

15Nazadnje pa pritožba tudi ne more uspeti z očitkom, da je sodišče prve stopnje s svojim stališčem v 20. točki obrazložitve tožnici dovolilo, da v sodnih postopkih zatrjuje neresnice, dokler bo to le v interesu njene obrambe.

Toženka je tekom obravnavanega gospodarskega spora tožnici očitala, da je v postopku II Pg 421/2005 podajala neresnične izjave, ki so pripeljale zanjo ugodne sodbe in da je s tem zlorabljala svoje procesne pravice ter še nadalje, da se je v postopku pod opr. št. Pg 207/2006 Okrožnega sodišča v Celju, v nasprotju s trditvami v sedaj obravnavani zadevi, tožnica sklicevala na pravilnost poravnave terjatve družbi F., d.o.o..

Primarno pritožbeno sodišče v tej zvezi ugotavlja, da pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je izpostavljene navedbe toženke spregledalo. Sodišče prve stopnje se je do le-teh, sicer res na kratko, a vendarle opredelilo v 20. točki obrazložitve.

Nadalje pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da se v obravnavanem postopku odloča na podlagi trditev in dokazov, ki so oblikovana in predložena v tem postopku. Zato za odločitev v predmetni zadevi niso odločilne navedbe, ki jih je tožnica podala v morebitnih drugih postopkih proti drugim strankam, temveč odločitev temelji na dokazanosti pravno relevantnih dejstev v tej zadevi. Tudi kolikor bi res v drugih postopkih tožnica govorila neresnice oz. zatrjevala drugače kot v predmetni zadevi, to samo po sebi ne more vplivati na odločitev o utemeljenosti predmetnega tožbenega zahtevka. Sicer pa pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožničino sklicevanje na utemeljenost (pravilnost) plačila denarnega zneska toženki v drugih postopkih, kjer se od nje terja plačilo iz naslova teh istih opravljenih del (v okviru 10. začasne situacije), razumeti kot način njene obrambe pred morebitno škodljivo posledico - večkratnim plačilom iste terjatve (enkrat podizvajalcu, nato pa še morebiti prevzemniku naročila) in ne kot zlorabo pravic. Tudi kolikor v teh postopkih tožnica tudi po izdaji predmetne sodbe Vrhovnega sodišča ni spremenila svojih navedb, to v obravnavani zadevi ne more biti v njeno škodo. Pri tem je potrebno izhajati iz stališča, da do pravnomočnosti odločitve o tem, da je upravičena do vrnitve zneska od toženke, tožnica utemeljeno oz. upravičeno nasprotuje plačilu terjatve za opravljena dela toženke kot podizvajalca drugim upnikom.

16Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tudi tožnica, saj z navedbami ni pripomogla k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato pritožbeno sodišče teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1) : Primerjaj: dr. Aleš Galič, Pravdni postopek zakon s komentarjem 3. knjiga, str. 168: „Če gre za novo nastalo dejstvo, ki je v korist tožnika, lahko tožnik (čigar tožbeni zahtevek je bil v prvi pravdi zavrnjen) vloži novo tožbo. Če je na primer v prvi pravdi zahtevek zavrnjen, ker še ni zapadel, to ni ovira za novo tožbo potem, ko zahtevek zapade.“