UPRS sodba III U 23/2014

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Koper številka 214-2021/2011-15 z dne 11. 6. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Koper (v nadaljevanju organ prve stopnje) zavrnila vlogo pooblaščenke A.A. za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD za B.B., rojenega 22. 9. 1969, neznanega državljanstva (1. točka izreka). V 2. točki izreka je organ prve stopnje navedel, da v tem postopku stroški niso nastali.

Iz obrazložitvi izpodbijane odločbe izhaja, da je organ prve stopnje pri odločanju uporabil 1. člen Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD), po katerem lahko dovoljenje za stalno prebivanje pridobi tujec, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi. Prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje B.B. (v nadaljevanju tožnik) pa je organ prve stopnje zavrnil zaradi neizpolnjevanja pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1009 dalje.

Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju toženka) je v pritožbenem postopku z odločbo navedeno v uvodu te sodbe izpodbijano odločitev potrdilo kot pravilno, zakonito in utemeljeno v prvem odstavku 1. člena ZUSDDD, v povezavi s 1.č členom istega zakona, ki opredeljuje pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in odsotnosti iz Republike Slovenije, ki dejanskega življenja ne prekinejo.

Tožnik v tožbi navaja okoliščine, s katerimi izpodbija dejansko stanje na katerem temelji izpodbijana odločitev. Zatrjuje, da je bil prisiljen zapustiti Slovenijo zaradi posledic izbrisa. Toženki očita, da je za trajno zapustitev štela tožnikov odhod na začasno delo v Italijo in da ni upoštevala vseh dejanj, s katerimi si je tožnik prizadeval vrniti se v Slovenijo in nadaljevati dejansko življenje v njej. Meni, da je dejansko stanje v izpodbijani odločbi nepopolno ugotovljeno oz. da je organ prve stopnje napravil napačen sklep. Na tej podlagi je bil napačno uporabljen tudi materialni predpis glede pogoja dejanskega življenja tožnika v Republiki Sloveniji.

Sodišču tožnik predlaga, da izvede glavno obravnavo in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožnikovi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji ugodi oz. podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge navedene v izpodbijani odločbi. Ker je na vse pritožbene navedbe, ki so enake navedbam v tožbi že odgovorila, jih v odgovoru na tožbo ne ponavlja. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena vendar iz naslednjih razlogov:

V Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ur. preč. bes., v nadaljevanju ZUSDDD), ki ga je uporabila toženka v postopku izdaje izpodbijane odločbe, niso določeni primeri, v katerih prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje tujca lahko vloži tudi druga fizična ali pravna oseba.

V obravnavani zadevi iz izpodbijane odločbe in podatkov v upravnih spisih izhaja, da je prošnjo za izdajo dovoljenja na podlagi določb ZUSDDD vložil tožnik po pooblaščenki. Z izrekom izpodbijane odločbe pa je organ prve stopnje odločil o vlogi njegove pooblaščenke.

Prva točka izreka izpodbijane odločbe je zato po presoji sodišča nejasna in tudi v nasprotju z njeno obrazložitvijo, iz katere jasno izhaja, da prošnjo vlaga tožnik in ne njegova pooblaščenka, ki po presoji sodišča niti po Zakonu o tujcih (Ztuj-2) ne sodi med tiste fizične osebe, ki lahko v primerih določenih v Ztuj-2, vlagajo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca.

Po 213. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se v izreku odloči o predmetu postopka in o zahtevkih strank, izrek pa mora biti kratek in določen. Izrek izpodbijane odločbe, s katerim je bila zavrnjena vloga tožnikove pooblaščenke ni skladen z navedeno zakonsko določbo, saj z njim ni jasno določeno, da je organ prve stopnje odločal o tožnikovi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Zaradi navedene kršitve se izpodbijane odločbe tudi ne da preizkusiti (7. točka 237. člena ZUP).

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka, saj predstavlja že navedena kršitev absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo po 3. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in je zadevo vrnilo v ponoven postopek organu prve stopnje, ki bo moral v skladu s četrtim odstavkom istega člena izdati novo odločbo.