UPRS sklep I U 36/2015

Tožba se zavrže.

Prvostopenjski organ je tožniku z izpodbijano odločbo naložil, da mora kot uporabnik stanovanja št. 1 v večstanovanjski stavbi na naslovu A., ki je v zemljiškoknjižni lasti B. d. d., Ljubljana, najkasneje do 1. 10. 2014, skupaj z ostalimi solastniki stanovanj na svoje stroške, v skladu s pisnim soglasjem izvajalca javne službe, priključiti komunalne odpadne vode iz navedene večstanovanjske stavbe na javno kanalizacijo (1. točka izreka), sicer bo uvedena izvršba po drugi osebi na stroške inšpekcijskih zavezancev (2. točka), v treh dneh po izvršitvi odrejenega dejanja pa mora o tem obvestiti pristojno inšpektorico (3. točka). Odločeno je bilo še, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka) in da posebni stroški postopka niso zaznamovani (5. točka).

Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je po Odloku o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne in padavinske vode na območju občine Grosuplje (v nadaljevanju Odlok) na območju, kjer je javna kanalizacija zgrajena, se gradi, obnavlja ali preureja, priključitev objekta ali preureditev obstoječega priključka objekta na javno kanalizacijo obvezna. V postopku je bilo sicer ugotovljeno, da je zemljiškoknjižni lastnik stanovanja podjetje B., vendar stanovanje uporablja tožnik, zato se mu kot uporabniku, ki ima z zemljiškoknjižnim lastnikom sklenjeno pogodbo o nakupu stanovanja, izda izpodbijana odločba.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, v obrazložitvi pa med drugim navaja, da je bila obveznost, naložena z izpodbijano odločbo, medtem že izpolnjena.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je uporabnik javne kanalizacije fizična ali pravna oseba, ki je lastnik objekta ali zemljišča, kjer nastaja odpadna voda, ki odteka v javno kanalizacijo. V obravnavani zadevi je lastnik podjetje B., ki je dolžno plačati izgradnjo svojega deleža. Če ne bo tako, bodo B. še naprej „negirale vpis stanovanja v zemljiško knjigo“, kar je dodatni razlog za tožbo. V naknadno vloženi pripravljalni vlogi navaja še nadaljnje okoliščine v zvezi z vpisom stanovanja v zemljiško knjigo.

Tožba ni dovoljena.

Tožnik v laični tožbi sicer ni izrecno predlagal, kako in v čem naj se upravni akt odpravi (prvi odstavek 30. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), vendar je mogoče iz tožbe nedvoumno razbrati, da se ne strinja s tem, da je inšpekcijski zavezanec on in ne zemljiškoknjižni lastnik stanovanja, v katerem živi. Sodišče je zato štelo, da predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga ne bi mogel doseči brez vložene tožbe. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Po prvem odstavku 33. člena ZUS-1 se s tožbo v upravnem sporu lahko zahteva odprava upravnega akta (izpodbojna tožba), ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) in spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije).

Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da je bila obveznost iz izpodbijane odločbe po izdaji te odločbe izvršena, tožnik pa tega ne izpodbija. Enako, namreč da je bil predmetni objekt priključen na javno kanalizacijo, s tem pa obveznost, naložena z izpodbijano odločbo, izvršena, izhaja tudi iz več listin v upravnem spisu (npr. „izkaz“ z dne 15. 7. 2014 in zapisnik o ogledu z dne 9. 7. 2014).

Iz navedenega izhaja, da je tožnik tožbo v tem upravnem sporu vložil potem, ko je inšpekcijsko odločbo že izvršil. To pomeni, da v obravnavani zadevi ne bo prišlo do prisilne izvršitve odrejene obveznosti, zato izpodbijana inšpekcijska odločba za tožnika ne more več imeti nikakršnih pravnih učinkov. S prenehanjem pravnih učinkov izpodbijanega akta pa je po stališču Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 259/2010 prenehala tudi potreba za sodno varstvo v upravnem sporu. Tožnik s predlagano odpravo izpodbijane odločbe namreč ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, s tem pa je odpadel tudi pravni interes za vodenje tega postopka.

Tožnik bi na podlagi navedene določbe 33. člena ZUS-1 sicer lahko vložil tožbo, s katero bi zahteval ugotovitev, da je bilo z odločbo poseženo v njegove pravice in pravne koristi (ugotovitvena tožba), ter za vložitev take tožbe izkazal legitimacijo oziroma pravno korist. Kot je bilo že rečeno, iz tožbenih navedb sicer jasno izhaja, da se tožnik z izdajo izpodbijane odločbe ne strinja, iz česar je mogoče sklepati, da je zahteval njeno odpravo, ne pa tudi, da bi v kakršnemkoli smislu zahteval izdajo ugotovitvene sodbe.

To bi sicer na prvi pogled utegnilo izhajati iz njegovih navedb, da ni dolžan nositi stroškov priklopa namesto zemljiškoknjižnega latnika. Vendar pa ne trdi, da je stroške sploh imel, z inšpekcijsko odločbo pa ni bilo odločeno o civilnopravnih razmerjih med njim in zemljiškoknjižnim lastnikom stanovanja. Sodišče zato nima nobenega razloga, da bi te navedbe štelo za predlog za izdajo ugotovitvene sodbe.

Ker si tožnik s predlagano odpravo že izvršene odločbe ne more izboljšati pravnega položaja, je sodišče tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).