VSL sklep I Cp 2059/2015

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se A. A. omeji prisotnost pri izvajanju dokazov (1. točka izreka) in da se A. A. zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike še najdalj do 1. 8. 2015 (2. točka izreka).

2Zoper odločitev o pridržanju (2. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje A. A. po odvetniku M. L. Predlaga razveljavitev sklepa in ustavitev postopka sprejema zadržane osebe na zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom. Navaja, da je mnenje izvedenec dr. M. K. v zvezi z duševno motne zadržane osebe strokovno psihiatrična analiza duševnega stanja zadržane osebe, kljub temu pa pritožnik meni, da je ugotovitev sodišča, da gre pri zadržani osebi za človeka, ki ima prizadeto sposobnost presoje realnosti in ni zmožen obvladovati svojega ravnanja, kar predstavlja nevarnost predvsem za njegovo zdravje, nepravilna. V tem trenutku zadržana oseba huje ne ogroža ne svojega zdravja ali življenja, ne zdravja ali življenja drugega in zakonski pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve niso podani. Zgolj predvidevanja, ali bo ob morebitnem nezdravljenju A. A. huje ogrozil svoje zdravje, ne morejo zadoščati za odločitev o prisilni hospitalizaciji. Povzema 53. člen Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) ter 39. člen ZDZdr. Navaja, da pri zadržani osebi ni izpolnjen že prvi pogoj za sprejem na zdravljenje brez privolitve, saj iz ugotovitev izvedenca ni mogoče zaključiti, da A. A. ogroža svoje življenje, prav tako ne, da huje ogroža svoje zdravje ali življenje in zdravje koga drugega. Izvedenčevo mnenje, da se bo ob nezdravljenju simptomatika le širila in poglabljala in bo vedenje postajalo vse manj kontrolirano, ne more in ne sme predstavljati razloga za prisilno hospitalizacijo, saj se ta in pogoji zanjo presojajo glede na konkretne okoliščine dogodkov, ki so privedli do nje. Ob tokratni hospitalizaciji ni nobenega konkretnega dokazanega podatka o avtoagresivnem, niti o heteroagresivnem ravnanju zadržane osebe. Dejstvo, da je bil A. A. prisilno hospitaliziran že četrtič, ne more biti upošteven podatek. V zvezi s tokratno hospitalizacijo ni izkazano nikakršno hujše ogrožanje zdravja ali življenja zadržane osebe ali drugih oseb in je sklep pomanjkljiv in temelji na nedokazanih predvidevanjih. Če je sodišče ocenilo, da navedba izvedenca, da se je zadržani osebi zdravstveno stanje poslabšalo, posledično pa je nekritičen do svojega stanja in odklanja terapije, zaradi česar naj bi bilo njegovo vedenje nepredvidljivo, ob nezdravljenju pa se bo simptomatika le širila in poglabljala, njegovo vedenje pa bo postajalo vse manj kontrolirano, v konkretni zadevi predstavlja zadostno dejansko podlago za uporabo določil 1. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr, je po mnenju pritožnika zmotno uporabilo materialno pravo. Mnenje izvedenca ne daje podlage za sklep, da pri zadržani osebi obstaja ogrožanje njegovega življenja ali hujše ogrožanje njegovega zdravja. Prisilno zadržanje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, tak poseg je mogoč le v primerih, ki so določeni z zakonom in po postopku, ki je predpisan, zakonske določbe je treba interpretirati strogo in ozko. Pritožnik se ne more znebiti občutka, da je na zaprtem oddelku zadržan iz preventivnih razlogov. Pritožnik ne ogroža svojega življenja, zdravja in življenja oziroma zdravja drugih, zaključki sodišča v tej smeri so pavšalni in neobrazloženi, opirajo se na okoliščine, ki so od današnjega dne preveč časovno oddaljene, na drugi strani pa pomenijo predvidevanja o prihodnosti.

3Pritožba je utemeljena.

4V skladu s 53. členom ZDZdr je lahko oseba sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz 1. odstavka 39. člena tega zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve in 40. do 52. člena zakona. Po 39. členu ZDZdr mora biti alternativno izpolnjen eden izmed naslednjih pogojev: da oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim (1. alineja 1. odstavka 39. člena ZDZdr). Nadaljnji pogoj za sprejem na zdravljenje brez privolitve je, da je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, zadnji pa, da navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (2. in 3. alineja 1. odstavka 39. člena ZDZdr).

5Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu v zaključku navedlo, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 1. odstavka 39. člena ZDZdr, pri čemer je pojasnilo, da je pri pridržani osebi podana nekritičnost do lastnega zdravstvenega stanja in odklanjanje terapije, kar je posledica poslabšanja osnovne bolezni (paranoidna shizofrenija), zaradi katere je njena sposobnost presoje realnosti hudo prizadeta in zato tudi zmožnost obvladovanja lastnega ravnanja, kar predstavlja nevarnost predvsem za zdravje pridržane osebe. Nekritičnost, zaradi katere je A. A. opustil jemanje zdravil, je tudi vzrok hujšega poslabšanja njegovega duševnega zdravja, ima hudo moten stik z realnostjo, zato je njegovo vedenje nepredvidljivo, ob nezdravljenju pa se bo po izvedenčevem mnenju simptomatika le še širila in poglabljala, njegovo ravnanje bo postajalo vse manj kontrolirano (dokumentacija o prejšnjih hospitalizacijah govori o avtoagresivnosti in heteroagresivnih prebojih).

6Pritožnik navaja, da so zaključki sodišča glede izpolnjevanja prvega pogoja (ogrožanje svojega življenja ali življenja drugih ali hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih ali povzročanje hude premoženjske škode sebi ali drugim) pavšalni in neobrazloženi, sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da sodišče prve stopnje razlogov o odločilnih dejstvih ni navedlo v zadostni meri.

7Neutemeljeno sicer pritožba (le pavšalno) izpodbija ugotovitev o obstoju duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, saj je ta potrjena z izvedeniškim mnenjem, oseba ima namreč panaroidno shizofrenijo. Sicer pa obstoja tega pogoja (2. alineja 1. odstavka 39. člena ZDZdr) pritožba konkretizirano ne izpodbija.

8Obsežno pa izpodbija ugotovitve o obstoju pogoja iz 1. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr, v tem delu utemeljeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nevarnost oziroma ogrožanje zdravja osebe zaradi odklanjanja terapije in nekritičnosti do lastnega zdravstvenega stanja ter navedlo, da se bo simptomatika v primeru nezdravljanja širila in poglabljala in bo ravnanje osebe postalo vse manj kontrolirano, ob tem pa je omenilo še avtoagresivnost in heteroagresivne preboje ob prejšnjih hospitalizacijah. Zgolj takšni razlogi ne predstavljajo ugotovitev o konkretni in resni nevarnosti, ki jo bolni predstavlja sebi ali drugim. Za izpolnitev pogojev za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve je namreč potreben obstoj konkretnih dejanj pridržane osebe, ki predstavljajo nevarnost zanjo ali za okolico, ugotovljene in obrazložene morajo biti torej konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati na realno nevarnost ogrožanja varovanih dobrin. Odklanjanje zdravljenja je lahko razlog za prisilno hospitalizacijo le v primeru, ko je zaradi duševne motnje prizadeta voljna sfera nasprotnega udeleženca v takšni meri, da ta nima več sposobnosti oblikovati pravno relevantne izjave volje glede svojega zdravljenja, takšne ugotovitve pa v izpodbijanem sklepu ni. Zgolj nekritičnost ne zadošča, zato z v sklepu navedenimi razlogi nevarnost za zdravje (ali življenje) same pridržane osebe še ni izkazana.

9Tudi konkretnih razlogov o hujšem ogrožanju zdravja ali življenja drugih (ali povzročanju hude premoženjske škode) v izpodbijanem sklepu ni, sodišče le mimogrede omenja dokumentacijo o prejšnjih hospitalizacijah, iz katere naj bi bila razvidna avtoagresivnost in heteroagresivni preboji, brez navedbe konkretnih razlogov.

10Glede na navedeno je bilo treba sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in v izpodbijanem delu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek, saj kršitev določb postopka sodišče druge stopnje ne more odpraviti samo (1. odstavek 354. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP). V ponovljenem postopku naj sodišče ugotovi in navede, ali so podane in katere so tiste konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati na realno nevarnost ogrožanja varovanih dobrin, saj zgolj abstraktna nevarnost ne zadošča. Navedeno pomeni, da bo moralo navesti razloge o konkretnih dokazih in ravnanju, ki kaže na nevarnost za zdravje (ali življenje) same pridržane osebe ali na nevarnost za zdravje in življenje drugih. Po potrebi naj v zvezi s tem dodatno zasliši že zaslišano pričo B. B. ter izvedenca, nato pa o zadevi ponovno odloči in v sklepu navede razloge o vseh odločilnih dejstvih.