40. člen ZDZdr

Pojem duševne motnje je pravni pojem, ki ga mora sodišče napolniti glede na strokovna pojasnila medicinske stroke, ker samo nima znanja za prepoznavanje bolezenskega stanja pri spremembah v vedenju in čustvovanju osebe.

Oseba je takrat ogrožala svoje življenje in hudo ogrožala svoje zdravje, saj je ob prekomernem pitju alkohola ter opuščanju zdravil v domačem okolju med drugim utrpela več resnih padcev, odklanjala je hrano, hudo se je ogrožala zaradi opuščanja jemanja zdravil v domačem okolju (dodatna kronifikacija in stopnjevanje nepovratnih strukturnih sprememb), ogrožala pa je tudi življenje in hudo ogrožala zdravje drugih, saj je bila heteroagresivna do drugih, s požigom je grozila tudi sosedom.

Zadržanje kot skrajni ukrep, ki pride v poštev samo v primeru, če milejši ukrepi ne zadostujejo, je dopusten, če so ugotovljene konkretne okoliščine, ki utemeljujejo sklep, da je voljna sfera osebe zaradi duševne bolezni/duševnega stanja prizadeta in da je to vzrok za hujše ogrožanje zdravja oseb iz njegovega okolja oziroma lastnega zdravja ali ogrožanja življenja ali povzročanja hude škode sebi oziroma drugim.

Izvedenka je strokovno pojasnila, da je njena presoja realnosti (da je z njo vse v redu in da ne potrebuje vodenega zdravljenja pod nadzorom) pod vplivom bolezni oziroma zaradi bolezni hudo motena in da zaradi nje tudi ni sposobna nadzorovati svojih ravnanj (torej oceniti, če in kdaj potrebuje bolnišnično zdravljenje). Pritožničino ogrožanje lastnega življenja in zdravja je posledica bolezni. Prav zaradi nje pa je huje motena presoja realnosti in pritožnica ni sposobna obvladovati svojega ravnanja. Pogoja iz prve in druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr sta pravilno ugotovljena.

Ugotovitev, da so vsi socialnovarstveni zavodi v času odločanja (pre)zasedeni, ni razlog, ki bi nudil podlago za zavrnitev predloga. Če sodišče ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za sprejem v varovani oddelek brez privolitve, mora izbrati socialno varstveni zavod, ki naj osebo sprejme ter odločiti o obdobju zadržanja v varovanem oddelku (drugi odstavek 48. člena ZDZdr). Zadržanje na varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda lahko traja največ eno leto z možnostjo podaljšanja (glej 77. člen ZDZdr). V to obdobje pa je treba, čeprav gre le za začasno namestitev, ki zakonsko ni urejena in je posledica sistemskega problema prezasedenosti SVZ, šteti tudi čas, ko bo nasprotna udeleženka ostala nameščena pri predlagatelju.

Ker predlagateljica v danem roku, katerega zadnji dan je bil 14. 7. 2022, ni v celoti dopolnila predloga tako, kot ji je bilo naloženo (ni predložila tudi zadostnega števila vlog s prilogami), je odločitev prvega sodišča o zavrženju njenega predloga kot nepopolnega pravilna (četrti odstavek 108. člena ZPP).

Kot pravilno opozarja pritožba, ima predlagatelj pravico do izjave ne le o pisnem izvedeniškem mnenju, pač pa tudi do sodelovanja pri izvajanju tega dokaza na naroku (pravico do zastavljanja vprašanj izvedencu – drugi odstavek 47. člena ZDZdr in prvi odstavek 32. člena ZDZdr).

A. A. ima duševno motnjo in sicer paranoidno obliko shizofrenije ter problematiko odvisnosti od več psihoaktivnih substanc ter zlorabo alkohola. Njegov stik z realnostjo je bil v času obravnave ustrezen, svoje vedenje je obvladoval, svojega življenja ali zdravja ni ogrožal. Do problematike odvisnosti je bil delno kritičen, imel je načrt vključitve v skupino za dvojne diagnoze. Izvedenka je zaključila, da glede na ugotovljeno psihično stanje v času obravnave ne ugotavlja medicinskih razlogov za zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. Smiselna pa bi bila vključitev v nadzorovano obravnavo.

O nadzorovani obravnavi sodišče odloča na podlagi predloga pristojnega predlagatelja iz člena 40 ZDZdr.

Pritožnik se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da ima hudo moteno presojo realnosti in da ni sposoben nadzorovati svojih ravnanj, češ da je to zaznala sodnica po pogovoru z njim. Prezre, da je sodišče ob tej ugotovitvi izrecno pojasnilo, da gre za laično oceno, na katero ne more opreti presoje o obstoju pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Gre namreč za strokovno znanje s področja medicinske stroke, s katerim sodišče ne razpolaga. O strokovnih vprašanjih, ki narekujejo prisilno zdravljenje, sodišče ne more odločati na podlagi lastnih laičnih zaznav, ampak je v teh postopkih obvezno sodelovanje izvedenca psihiatrične stroke. Slednji mora osebno pregledati obravnavano osebo ter podati mnenje o njenem zdravstvenem stanju in oceniti, če in katero vrsto vodenega zdravljenja potrebuje (prvi odstavek 43. člena ZDZdr). Ključno je zato izvedeniško mnenje izvedenca psihiatra, na katerega se je sodišče prve stopnje tudi pravilno oprlo, saj pritožnik nanj ni imel nobenih pripomb.

Sklepa o ustavitvi postopka na podlagi četrtega odstavka 62. člena ZDZdr zaradi pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti. V nadaljevanju postopka naj zato sodišče prve stopnje ugotovi, zakaj je bil zadržani odpuščen iz bolnišnice. Najbližja oseba v primeru ustavitve postopka na podlagi četrtega odstavka 62. člena ZDZdr nima pravice do pritožbe, v primeru odpusta zadržane osebe z oddelka pod posebnim nadzorom po 65. členu ZDZdr pa ima takšno pravico.

Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep. Slednji močno posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. člen Ustave RS). Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so prepričljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Na podlagi citirane določbe je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve dopustno, če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim ali če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, navedenih vzrokov ter ogrožanja pa ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava).

Pogoj za dopustnost meritorne odločitve je obstoj procesne legitimacije stranke. Upravičeni predlagatelji za sprejem na zdravljenje v nadzorovano obravnavo brez privolitve po določbah drugega odstavka 81. člena in 40. člena ZDZdr so: izvajalec psihiatričnega zdravljenja, center za socialno delo, koordinator nadzorovane obravnave, najbližja oseba in državni tožilec. Za mladoletnika in polnoletno osebo, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, pa tudi zakoniti zastopnik.Glede na zgoraj obrazloženo direktor posebnega socialno varstvenega zavoda, torej direktor Doma ..., ni materialnopravno upravičen predlagati sprejema na zdravljenje v nadzorovano obravnavo brez privolitve in bi sodišče prve stopnje moralo njegov predlog zavreči.

Na naroku v postopku sprejema na zdravljenje brez privolitve je predpisano obvezno zastopanje po odvetniku.

Pritožba se opira na dejstva, ki jih je pritožnica zaznala po koncu obravnave pred sodiščem prve stopnje, kar skladno s teorijo in enotno sodno prakso ne more biti predmet pritožbenih novot. Pravnomočnost se namreč lahko razteza zgolj na tisti sklop dejstev, ki jih je še bilo mogoče vključiti v procesno gradivo, to pa so dejstva, ki so obstajala v času sojenja. V pritožbi zatrjevana nova dejstva glede simptomov bolezni udeleženca in njegovega obnašanja zato ne morejo vplivati na odločitev pritožbenega sodišča o pritožbi zoper izpodbijani sklep. Predstavljajo pa razlog za uvedbo novega postopka za sprejem udeleženca na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve, ki ga v skladu s 40. členom ZDZdr lahko sproži tudi pritožnica kot izvajalka psihiatričnega zdravljenja.

Da sodišče določi ukrep sprejema v varovani oddelek SVZ mora ugotoviti ali so za takšen sprejem izpolnjeni vsi, z zakonom določeni kumulativni pogoji.

Glede na dejansko stanje, ko se nasprotna udeleženka nahaja v varovanem oddelku predlagatelja in ko ima nasprotna udeleženka glede na podatke v izpodbijanem sklepu še vedno stalno prebivališče na območju Okrajnega sodišča v Velenju in je predlagatelj pravočasno, to je 14 dni pred potekom ukrepa po sklepu sodišča prve stopnje Pr 24/2006 z dne 23. 8. 2016 predlagal podaljšanje ukrepa očitno v prepričanju, da sam od 18. 1. 2017 nadaljuje izvajanje ukrepa po sklepu sodišča Pr 24/2006, bo moralo sodišče prve stopnje meritorno odločiti o predlogu.

Določila drugega odstavka 77. člena ZDZdr ni mogoče razlagati tako (ozko), da z določitvijo direktorja socialno varstvenega zavoda kot predlagatelja podaljšanja zadržanja osebe v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda izključuje smiselno uporabo tistih (splošnejših) določb ZDZdr, ki opredeljujejo, kdo je lahko upravičeni predlagatelj, konkretno torej določila 40. člena ZDZdr. Drugačno razlago namreč terjata logična in namenska razlaga zakona.

Razlog, da sodišče opusti neposredni stik, pogovor in zaslišanje nasprotnega udeleženca, je izključno njegovo zdravstveno stanje in ne nezmožnost komuniciranja z njim v slovenskem jeziku.

Protipravno ni le tisto dejanje, ki je kaznivo ali ki je v nasprotju z določenim predpisom, ampak tudi ravnanje, ki je v nasprotju z običajnimi normami obnašanja in dobrimi poslovnimi običaji. V odškodninskem pravu je uzakonjena prepoved povzročanja škode. To pomeni, da se mora vsak vzdržati dejanja, ki škodo povzroča. Poseg v osebnostno pravico je protipravno dejanje, ne glede na to, znaki katerega kaznivega dejanja so uresničeni; pa tudi, če ravnanje znakov kaznivega dejanja sploh nima.