UPRS sodba I U 898/2014

Tožbi se ugodi, odločba Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije št. 30-000383/2004 z dne 15. 7. 2005 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe toženi stranki.

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo tožnici odmeril zbornični prispevek za leto 2004 v znesku 65.523 SIT, v dveh obrokih. V obrazložitvi navaja, da Zakon o Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (ZKGZ) v 8. členu določa obvezno članstvo v zbornici, dolžnost obveznih članov pa je plačilo zborničnega prispevka. Tožnica je zavezanka za plačilo prispevka na podlagi 3. alineje prvega odstavka 23. člena, v povezavi s 1. alinejo prvega odstavka 10. člena ZKGZ. Osnova za zbornični prispevek A je katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč, ugotovljen za preteklo leto po predpisih o ugotavljanju katastrskega dohodka, drugi in tretji odstavek 23. člena ZKGZ. Stopnja za odmero zborničnega prispevka A znaša 4 % od osnove, vendar ne manj kot pavšalni znesek v višini 2.000,00 SIT. V skladu s Sporazumom o višini in načinu plačevanja zborničnega prispevka obveznih članov v obeh zbornicah, se zavezancu zbornični prispevek zmanjša za 50 %. Rok za plačilo določa 11. člen.

Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil, pri tem pa se sklicuje na zemljiškoknjižne izpiske, iz katerih izhaja, da je bil tožnica v letu 2004 lastnica kmetijskih zemljišč in gozdov, kar je zbornica pravilno upoštevala pri izračunu višine zborničnega prispevka za leto 2004. Glede pritožbene navedbe, ki se nanaša na zemljišča, ki so s prostorskimi akti opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča, pojasnjuje, da se glede obsega in vrste rabe uporabljajo podatki iz zemljiškega katastra. Za vodna zemljišča pa velja Zakon o vodah (ZV-1) in bi tožnica morala sama urediti vpis voda v zemljiški kataster, zato se ne more sklicevati na neurejenost zemljiškega katastra in neurejenost stanja v evidencah s stanjem v naravi za leto 2004. Ugotavlja, da so bili pravilno uporabljeni podatki iz uradnih evidenc.

Tožnica s tožbo uveljavlja zastaranje pravice do izterjave in zastaranje pravice do odmere ter se sklicuje na 125. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). V zvezi z izpodbijano odločbo pa uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo materialnega prava. V letu 2004, niti za nobeno drugo leto, ji ni bil ugotovljen katastrski dohodek. Zemljišča, ki jih ima v lasti za izvajanje dejavnosti, so v naravi v pretežni meri voda – reka Sava in vodna zemljišča, na območju samih objektov hidroelektrarn pa zazidana stavbna zemljišča. V nobenem primeru to niso kmetijska zemljišča. Določitev vodnih zemljišč in njihov vnos v zemljiški kataster, na območju celotne države in s tem tudi na območju hidroelektrarn, pa je na podlagi 182., 186. in 188. člena tega zakona obveznost države Republike Slovenije in posledično geodetske uprave. Vodna zemljišča je v desetih letih od uveljavitve ZV-1 po uradni dolžnosti potrebno določiti in vnesti v kataster. Drugi odstavek 186. člena ZV-1 v povezavi z drugim odstavkom 182. člena pa še določa, kakšna zemljišča se štejejo kot vodna, do njihove določitve. Podatki zemljiškega katastra in njihova povezava z lestvicami katastrskega dohodka torej niso v celoti pravilni, zato jih v konkretnem primeru ni mogoče upoštevati kot osnovo za določitev zborničnega prispevka. Ne vzdrži navedba v drugostopni odločbi, da naj tožnica sama uredi podatke v zemljiškem katastru. Odločba je tudi sporna, ker zemljišča potrebuje za izvajanje dejavnosti, proizvodnjo električne energije in ji ni bil nikoli odmerjen katastrski dohodek. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba je utemeljena.

Do tožbenega ugovora zastaranja pravice do izterjave in zastaranja pravice do odmere se sodišče ne opredeljuje, ker presoja pravilnost in zakonitost akta o odmeri, izdanega v letu 2005, za zbornični prispevek za leto 2004, torej pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, pravilno uporabo materialnega prava ter določb postopka, ob izdaji izpodbijanega akta. Bo pa naveden ugovor dolžan presojati prvostopni organ v ponovnem postopku reševanja zadeve, kolikor bo postavljen.

Odločitvi toženke, s katero ji je naloženo plačilo zborničnega prispevka A, tožnica ugovarja z razlogom, da ni zavezanka za plačilo tega prispevka, ker zemljišča, v zvezi s katerimi ji je bila odmerjena ta dajatev, niso kmetijska zemljišča.

V skladu z določbami ZKGZ zbornični prispevek A plačujejo pravne osebe, ki so lastnice kmetijskih zemljišč oziroma gozdov na območju Republike Slovenije (1. alineja prvega odstavka 10. člena v zvezi s 23. členom ZKGZ). Osnova za zbornični prispevek A je katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč, ugotovljen za preteklo leto po predpisih o ugotavljanju katastrskega dohodka (drugi odstavek 23. člena ZKGZ).

Prvostopenjska odločba dokazne podlage za dejstva, na temelju katerih je bilo tožnici naloženo plačilo zborničnega prispevka, ne vsebuje. V odločbi je naveden le znesek katastrskega dohodka kot osnova za odmero. V spisu je seznam parcel, ki ga je sestavila sama Zbornica, in v katerem se kot vir podatkov navaja skupna baza zemljiškega katastra. Drugostopenjski organ se v svoji odločbi sklicuje na zemljiškoknjižne podatke o lastništvu tožnice ter na splošni ravni pojasnjuje, katera zemljišča je šteti za kmetijska zemljišča, tožnico pa pouči, da mora poskrbeti za spremembe v zemljiškem katastru, če njegovi podatki ne ustrezajo dejanskemu stanju. Iz teh obrazložitev pa sodišče, ob tožničinih ugovorih, kakršne je uveljavljala že v postopku odmere oziroma pritožbe, ne more preveriti, ali so pravilno ugotovljena dejstva, ki zapolnjujejo zakonski dejanski stan, ob katerem bi bilo tožnici mogoče naložiti plačilo zborničnega prispevka.

Tožnico je mogoče uvrstiti med zavezance za plačilo zborničnega prispevka A, če je lastnica kmetijskih zemljišč, za katera se ugotavlja katastrski dohodek. Katastrski dohodek je pavšalna ocena dohodka, ki ga je v kmetijski in gozdarski proizvodnji mogoče doseči s krajevno običajno ravnijo pridelave na kmetijskih in gozdnih zemljiščih, zato se tožnica ne more uspešno sklicevati, da se ukvarja z dejavnostjo proizvodnje električne energije. Zakonska podlaga za odmero prispevka je že lastništvo kmetijskih zemljišč. Vendar pa tožnica ugovarja tudi, da zemljišča, na katera se nanaša odmera, niso kmetijska zemljišča, temveč pretežno vodna zemljišča, kot jih določa ZV-1. Šlo naj bi za strugo in priobalna zemljišča reke … (po Prilogi k ZV-1 je reka … navedena v seznamu voda 1. reda).

V letu 2004 oziroma 2005 veljavni Zakon o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (ZENDMPE, Uradni list RS, 52/00) je v 8. členu določal, kateri podatki se vodijo v zemljiškem katastru – tudi dejansko rabo, pri čemer ločimo kmetijska zemljišča, gozdna zemljišča, vodna zemljišča, neplodna zemljišča in pozidana zemljišča (prvi odstavek 14. člena). V smislu navedene določbe je bilo torej kot kmetijsko zemljišče šteti zemljišče, ki je po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirano kot kmetijsko zemljišče. Glede na navedeno je pravilno izhodišče obeh organov, da se pri opredelitvi zemljišča upoštevajo podatki zemljiškega katastra. Podatki te uradne evidence imajo v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP) značaj javne listine (179. člen ZUP). Za javne listine velja domneva, da so dejstva, ki se v listini potrjujejo, resnična. Stranka pa lahko dokazuje, da dejstva, ki so navedena v potrdilu, niso resnična. V tem smislu je tožnici treba dopustiti ugovarjanje dejanskega stanja v obsegu preverjanja pravilnosti podatka, vpisanega v zemljiškem katastru.

Izpodbijana odločba je bila izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku, zato je tožnica imela možnost ugovarjati uporabljenim podatkom šele v pritožbenem postopku. V pritožbi je pojasnila, da gre pri v katastrski dohodek vključena zemljišča za zazidana stavbna zemljišča, pretežno pa za vodna zemljišča in opozorila na določbe ZV-1 o opredelitvi vodnih zemljišč in na ureditev njihovega vpisa v evidence. Drugostopenjski organ se je v zvezi s temi ugovori skliceval na podatke zemljiškega katastra, ki naj bi izkazovali, da so tožničina zemljišča po dejanski rabi kmetijska zemljišča. V zvezi s sklicevanjem na pozidana zemljišča se sodišče strinja, da bi bila tožnica dolžna poskrbeti za spremembo dejanske rabe iz kmetijske v pozidano zemljišče oziroma vsaj opozoriti na neusklajenost katastra (glej četrti odstavek 14. člena ZENDMPE). Sodišče pa se ne strinja v celoti z organom, da je bilo le na tožnici (v letu 2004), da poskrbi za spremembo vpisa dejanske rabe iz kmetijskih zemljišč v vodna. ZV-1 (Uradni list RS, št. 67/2002) je namreč v prvem odstavku 186. člena določal, da vodna zemljišča celinskih voda po tem zakonu določi ministrstvo na podlagi določb 11. in 12. člena tega zakona v 10 letih od uveljavitve tega zakona, v drugem odstavku pa, da se do določitve vodnih zemljišč iz prejšnjega odstavka za vodna zemljišča, poleg vodnih zemljišč iz drugega odstavka 182. člena tega zakona, štejejo tudi zemljišča, na katerih je celinska voda trajno ali občasno prisotna, in sicer struge tekočih voda in dna stoječih voda, vključno z opuščenimi strugami in prodišči, ki jih voda občasno še poplavlja, ter močvirja in zemljišča, ki jih je poplavila voda zaradi posega v prostor. Iz prvega odstavka 13. člena ZV-1 (besedila določbe v času izdaje izpodbijane odločbe) izhaja, da je določitev parcele vodnega zemljišča lahko zahteval lastnik vodnega zemljišča ali ministrstvo. Vendar pa, kot že rečeno, je bila odločitev o tem, ali je zemljišče vodno zemljišče, na ministrstvu glede na 186. člen ZV-1. Glede na povzeto normativno ureditev vodnih zemljišč sodišče meni, da bi bilo tožnici treba dopustiti dokazovanje resničnosti njene trditve, da so zemljišča vodna zemljišča. Predvsem glede na dejstvo, da ob izdaji izpodbijane odločbe še ni bil vzpostavljen vodni kataster ter je bil podatek o dejanski rabi zemljišča kot vodnega zemljišča originalni podatek zemljiškega katastra. Opozoriti je tudi, da sporne dejanske rabe – vodno zemljišče, Zakon o zemljiškem katastru (ZZKat) ni poznal (veljaven do uveljavitve ZENDMPE – Uradni list RS, št. 52/2000), od uveljavitve ZENDMPE pa je poteklo le nekaj let, pri čemer je določba 14. člena ZENDMPE nalagala spremembe dejanskih rab geodetskemu organu tudi po uradni dolžnosti.

V ponovnem postopku, v katerega po odpravi izpodbijane odločbe sodišče zadevo vrača, bo prvostopni organ moral ponovno preveriti dejansko rabo zemljišč, ki jih je upošteval pri odmeri zborničnega prispevka, v času, relevantnem za to odmero.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijane odločbe, ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena. Zadevo je na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek.

Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu), povečane za 22 % DDV. Stroške ji je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.