UPRS sodba I U 856/2014

Tožba se zavrne.

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ljubljana sklenil, da se tožniku opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti izbrisane družbe A. d.o.o. iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in zamudnih obresti po stanju na dan 9. 11. 2006 ter iz naslova davkov in prispevkov pravnih oseb in zamudnih obresti na dan 6. 11. 2006 v skupnem znesku 2.187,70 EUR.

V obrazložitvi se sklicuje na 27. člen Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod) ter pojasnjuje, da je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne … ... 2006 iz sodnega registra izbrisalo pravno osebo A. d.o.o. Ustanovitelj oziroma družbenik družbe je bil tožnik. Gre za družbenika, ki je aktivno vplival na poslovanje družbe. Tožniku je bilo z obvestilom o neplačanem davku dana možnost, da sodeluje v postopku ter izkazuje dejstva in okoliščine, pomembne za izdajo tega sklepa. Vendar pa ustanovitelj ni priložil dokumentacije, s katero bi dokazoval svojo neaktivnost pri poslovanju družbe. V nadaljevanju pojasnjuje, da je davčno izvršbo davčni organ opravil na podlagi 143. in 145. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-29-260/2014-16 z dne 16. 4. 2014 pritožbi tožnika zoper izpodbijano odločbo delno ugodilo ter sklep v pripadajočem seznamu izvršilnih naslovov spremenilo tako, kot izhaja iz izreka drugostopne odločbe. Pritožbeni organ najprej ugotavlja, da pritožnik ne ugovarja vlogi aktivnega družbenika. Prvostopni organ pa je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel, zakaj pritožnika šteje za aktivnega družbenika in ga iz tega razloga terja za neporavnane obveznosti izbrisane družbe A. d.o.o. V nadaljevanju pritožbeni organ ugotavlja, da ima seznam izvršilnih naslovov posamezne pomanjkljivosti, ki jih v izreku svoje odločbe popravi, v obrazložitvi pa obrazloži.

Glede navedb pritožnika, ki se ne strinja s samo odmero, pa pojasnjuje, da v skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ki se izvršuje. Iz v spisu priloženih odmernih odločb pa je tudi razvidno, da sta bili vročeni še tedaj obstoječi pravni osebi. Kolikor se ta ni strinjala z odmero, bi morala zoper odločbi vložiti pritožbi. Tožnik tega ne more več storiti, lahko pa vpogleda v spisovno dokumentacijo pri organu prve stopnje, v skladu z 82. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnik v tožbi ugovarja izpodbijanemu sklepu v zvezi z odločbo Ministrstva za finance. Pojasnjuje, da podjetje A. d.o.o. ni imelo lokala, ki bi ga dajalo v najem ter tudi ni imelo dohodka iz oddajanja premoženja v najem. Prav tako ni imelo stavbnega zemljišča, za katerega bi moralo plačevati davke. Tako mu ni jasno, zakaj je sploh prišlo do odločbe o davku na nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnega sklepa in odločbe. Lahko pa si tožnik pogleda dokumentacijo pri organu prve stopnje, kjer se nahajata med drugim tudi odločbi o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga plača neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe, ki je lahko imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora oziroma imetnik stanovanjske pravice. Gre za odločbi, ki sta bili podlaga za izvršbo po izpodbijanem sklepu. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je v zadevi odločilo na seji, v skladu z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Dokazi so bili izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (2. odstavek 51. člena ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Tožnik tudi v upravnem sporu vztraja na svoji trditvi, da se ne strinja z izdanima odločbama o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki sta bili podlagi za izdajo sklepa o izvršbi. Kot je bilo tožniku že pojasnjeno in kar tudi ne more biti sporno, tožnik na podlagi 157. člena ZDavP-2 v postopku izvršbe ne more več izpodbijati izvršilnih naslovov, ki se z omenjenim sklepom izpodbijajo. Zato omenjeni ugovori v tem postopku ne morejo biti več upoštevni. Drugih ugovorov tožnik niti nima.

Sodišče se zato strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi prvostopnega organa v izpodbijanem sklepu ter pritožbenimi razlogi v izpodbijani odločbi, s katerimi pritožbeni organ zavrne pritožnikovo pritožbo oziroma jo delno spremeni. Da ne bi prišlo do ponavljanja, se sodišče nanje sklicuje v smislu 71. člena ZUS-1.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.