VDSS sklep Pdp 1403/2003

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo, po kateri se zadrži izvršitev odločbe tožene stranke z dne 18.7.2003.

Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep razveljavi in spremeni tako, da predlogu ugodi oz. podrejeno, da vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. tč. 1. odst. 339. čl. ZPP, ker za izdajo začasne odredbe ni izvedlo naroka. Določba o razpisu naroka sicer ni obligatorna, glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-275/97 z dne 16.7.1998, pa bi bilo to smotrno. Sodišče ni pravilno ocenilo dokazov, ki jih je priložil, saj je tožena stranka že decembra 2002 vedela za domnevne kršitve. Nepravilno je uporabilo tudi materialno pravo. Pravilno je sicer ugotovilo, da je ob začetku postopka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi veljal Zakon o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur.l. RS št. 15/90, 70/97) in Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/2002 - Ur.l. RS št. 42/2002). Potem pa napačno zaključi, da je tožena stranka pravilno uporabila ZDR/2002, ker ZDDO nima določb o disciplinski odgovornosti. Tudi nov Zakon o javnih uslužbencih (ZJU - Ur.l. RS št. 56/2002, 110/2002), kot specialen predpis, kot posebnost za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ureja disciplinski postopek in disciplinsko odgovornost. Sklep o "pravni praznini" je v škodo tožnika. Sodišče je tudi napačno uporabilo pravna pravila. V 49. in 72. čl. ZDDO je podana možnost ugovora, o katerem odloča organ druge stopnje. Sklep sodišča v tem, da gre za napačen pravni pouk in da ne gre za samovoljno ravnanje, ker je bila izvršena nedokončna odločba, je napačen. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni izkazal verjetnosti terjatve. Je že nezaposlen, brez sredstev za preživljanje, bolan. Verjetnost terjatve je izkazana s hudo kršitvijo predpisov (zastaranje postopka, kršitev pravice do obrambe, izvršitev odločbe pred dokončnostjo, vročanje v času sodnih počitnic).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP.

Tožnik je obenem s tožbo v tej zadevi predlagal izdajo začasne odredbe, s katero je zahteval zadržanje izvršitve odločbe tožene stranke z dne 18.7.2003 in izredne odpovedi delovnega razmerja do pravnomočnosti sodbe, izdane v tem postopku, oz. do dokončanja postopka. Tožnik je izdajo take začasne odredbe utemeljil s pogoji iz 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94), kakor tudi s pogoji iz 270. in 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98, 75/2002) in sicer z verjetno izkazanim obstojem terjatve in s tem, da se s tako začasno odredbo prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Izdajo začasne odredbe po 19. čl. ZDSS utemeljuje s tem, da je tožena stranka ravnala samovoljno (grobo kršila predpise), obstaja pa tudi drugi pogoj in sicer nevarnost nastanka nenadomestljive škode, ker prihaja do znatnega oškodovanja tožnikovih življenjskih razmer.

Po določbi 19. čl. ZDSS lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. V navedeni določbi zakona so torej podani pogoji za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti. Na predlog stranke pa izda sodišče začasne odredbe po določbah ZIZ. Po 272. čl. ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve le, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora izkazati poleg tega še vsaj enega od nadaljnjih pogojev, predpisanih v 2. odst. istega člena zakona.

Predpogoj za izdajo vsake začasne odredbe je, glede na naravo začasnih odredb kot sredstev zavarovanja, verjetno izkazan obstoj terjatve. To pomeni, da je izdaja začasne odredbe utemeljena le, če je verjetno, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da ni pogojev za izdajo začasne odredbe po 19. čl. ZDSS, kakor tudi, da verjetnost obstoja terjatve ni izkazana. Tožnik je sicer v predlogu navajal, da je ravnanje tožene stranke očitno samovoljno, kar pa ni razlog za izdajo začasne odredbe na predlog tožnika, temveč za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti v skladu z določbo 19. čl. ZDSS.

Iz listinske dokumentacije v sodnem spisu izhaja, da je tožena stranka dne 18.7.2003 izdala tožniku odločbo, s katero se mu z dnem 31.7.2003 odpoveduje delovno razmerje iz izrednega odpovednega razloga, ker je kršil delovne obveznosti, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja. Tožnik je v skladu s pravnim poukom vložil pritožbo (ugovor) zoper odločbo, tožena stranka pa je ugovor dne 19.8.2003 kot prepozen zavrgla. Iz dosedanjega postopka izhaja, da je tožena stranka tožniku odpovedala delovno razmerje iz razloga po 1. alinei 111. čl. ZDR/2002. Pred odpovedjo je tožnika dne 26.6.2003 vabila na zagovor v skladu z določbo 2. odst. 83. čl. ZDR/2002. Tožnik se zagovora ni udeležil, tožena stranka pa je smatrala, da razlog njegove odsotnosti ni opravičljiv.

Pritožbena navedba, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. tč. 1. odst. 339. čl. ZPP, je neutemeljena. Po navedeni določbi zakona je bistvena kršitev vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pri tem se tožnik sklicuje na ustavno odločbo opr.št. Up-275/97 z dne 16.7.1998. Iz navedene odločbe izhaja, da je v izjemnih primerih dopuščeno izdati takšne začasne odredbe, katerih vsebina je enaka tožbenemu zahtevku, pri čemer je regulacijske začasne odredbe opredelilo kot začasne odredbe, s katerimi se začasno do dokončne rešitve v sodnem in izvršilnem postopku uredi sporno razmerje. Kljub temu pa mora upnik glede na določbe 270. čl. in 272. čl. ZIZ najprej izkazati, da terjatev obstoji, ali da mu bo zoper dolžnika nastala. Glede na ugotovitev sodišča, da verjetnost terjatve ni izkazana, pa izvedba naroka ne bi bila smotrna. Sodišče pa bo v nadaljevanju postopka v skladu z določbami ZPP odločilo o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega neposrednega in javnega obravnavanja, v katerem bo vsaki stranki dana možnost, da se izjasni o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke s tem, da bodo morale stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo in ki so pomembna za odločitev.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo. 2. čl. ZDR/2002 določa, da ureja ta zakon tudi delovna razmerja delavcev, zaposlenih v državnih organih, lokalnih skupnostih, zavodih, drugih organizacijah ter pri zasebnikih, ki opravljajo javno službo, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. ZDDO v 1. členu določa, da se delovna razmerja in osebni dohodki delavcev v državnih organih urejajo z ZTPDR, ZDR in s tem zakonom, če s posebnim zakonom ni drugače določeno. Ker se je ZJU začel uporabljati 28.6.2003, so se za postopek, ki je bil uveden 26.6.2003 morali uporabljati predpisi, ki so veljali v času uvedbe postopka, torej ZDDO in ZDR/2002. Tudi glede na določbo 199. čl. ZJU se postopki odločanja o pravicah in obveznostih iz delovnih razmerij, o disciplinski in odškodninski odgovornosti ter postopki ugotavljanja sposobnosti in postopki razrešitev, pričeti pred začetkom uporabe tega zakona nadaljujejo po določbah zakonov, ki veljajo do začetka uporabe tega zakona. Zato je potrebno predmetni spor obravnavati po določbah ZDR/2002, po katerem je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je ugotavljalo ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 19. čl. ZDSS, kar pomeni, ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti. Taka presoja pa v zvezi s predlagano začasno odredbo ni bila potrebna. Zato so neupoštevne pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da ne gre za samovoljno ravnanje, ker je bila izvršena odločba, ki ni bila dokončna.

Ker torej v predmetni zadevi ni verjetno izkazan obstoj terjatve, tudi zatrjevanje nenadomestljive škode zaradi izpada plače ne more biti odločilna. Sklicevanje na nenadomestljivo škodo ali težko nadomestljivo škodo bi bilo namreč relevantno le ob verjetni izkazanosti terjatve.

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu izpodbija poleg odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi odločbo o razporeditvi na drugo delovno mesto. Glede na načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka pa bi bilo po oceni pritožbenega sodišča smotrno ločeno obravnavati zahtevek zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (3. odst. 300. čl. ZPP).

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.