VSC Cpg 216/2017

I. Pritožba tožeče stranke v zvezi s I. točko izreka za izpodbijanih 5.293,22 EUR in glede izpodbijane II. točke izreka in pritožba stranskega intervenienta zoper sodbo v celoti se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožnika nosita sama vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 995/2015 z dne 24. 5. 2017 izreklo: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15. dneh plačati znesek 21.172,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2012 dalje do plačila. II. Tožeča stranka je dolžna v 15. dneh plačati toženi stranki znesek 135,26 EUR pravdnih stroškov, stranskemu intervenientu pa 656,75 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila."

2Zoper to sodbo sta vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka zaradi pritožbeno spornih 5.293,22 EUR in stranski intervenient na strani tožene stranke po svoji pooblaščenki.

3Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni v delu, kot je izpodbijano s pritožbo in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka drugostopenjskemu sodišče predlaga tudi, da ji prizna stroške v zvezi s pritožbo in jih naloži v plačilo toženi stranki.

4Stranski intervenient vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da ponovno odloči o zadevi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, o zadevi odloči samo in tožbeni zahtevek tožnika zavrne.

Pritožba tožeče stranke

5Tožeča stranka poudarja, da sodbo izpodbija delno in sicer izpodbija I. točko izreka sodbe v delu, s katerim ni uspela v postopku in sicer za znesek 5.293,22 EUR in II. točko izreka sodbe, kjer je sodišče odločilo, da mora tožeča stranka plačati stroške toženi stranki in stranskemu intervenientu.

6Pritožba pove, da se tožeča stranka pritožuje zoper sodbo v delu, v katerem sodišče tožbenemu zahtevku ni ugodilo in sicer v znesku 5.293,22 EUR ter v delu, ko je sodišče odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki in stranskemu intervenientu povrniti del njunih pravdnih stroškov.

7Tožeča stranka primarno izpodbija sodbo iz razloga, ker je izrek sodbe pomanjkljiv in v njem ni odločeno o delu zahtevka v višini 5.293,22 EUR, o katerem bi sodišče tudi moralo odločiti v izreku, vendar ni. Sodišče je presodilo, da ugodi delu zahtevka tožeče stranke, o znesku 5.293,22 EUR pa se sodišče v izreku sodbe ni izreklo in je izrek pomanjkljiv. Sodišče je s tem storilo procesno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker v izreku ni bilo odločeno o celotnem delu zahtevka tožeče stranke.

8Tožeča stranka pa izpodbija sodbo tudi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo o soprispevku zavarovanca tožeče stranke in sicer je določilo soprispevek zaradi vinjenosti zavarovanca. Pritožba meni, da je v tem delu sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da obstaja soprispevek zavarovanca v deležu 20 %.

9Pritožba pove, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo ravnanje S. Z. in tožene stranke nepravilno in malomarno ter v nasprotju s pravili varnosti in zdravja pri delu, ni pa pravilno presodilo v zvezi s soodgovornostjo zavarovanca tožeče stranke. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da bi pravilno ravnanje žerjavista S. Z. preprečilo poškodbo zavarovanca tožeče stranke M. Z. Če bi S. Z. ravnal pravilno in dejansko ne bi opravil premika dvigala vse dokler sta se tako S. Z., kot tudi zavarovanec M. Z. nahajala v nevarnem območju (oba sta se nahajala zgolj 1 meter od livarskih okvirjev, kot je razvidno iz Zapisnika o poškodbi pri delu z dne 27. 5. 2010, sestavljenem s strani varnostne službe tožene stranke), do poškodbe zavarovanca, kot se je zgodila dne 27. 5. 2010, sploh ne bi moglo priti, ne glede na to ali je bil zavarovanec vinjen ali ne in vinjenost ni faktor, ki bi vplival na nastanek poškodbe. S. Z. namreč ne bi smel začeti s premikom dvigala, dokler sta se nahajala v območju, kjer je obstajala nevarnost padca predmeta nanju. Z. ne bi smel premakniti dvigala, glede na to, da sta oba z zavarovancem stala v nevarnem območju, ne glede na ostale okoliščine in bi do poškodbe lahko enako prišlo tudi če zavarovanec ne bi bil vinjen. S. Z. namreč s premikom dvigala sploh ne bi smel začeti in bi moral počakati, da se v nevarnem območju ne bi nahajal nihče. V kolikor bi S. Z. dejansko počakal s premikom dvigala oziroma premika dvigala ne bi opravil, vse dokler se oba z zavarovancem ne bi odstranila iz nevarnega območja, do poškodbe zavarovanca sploh ne bi moglo priti in o soprispevku zavarovanca sploh ni mogoče govoriti. Sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo in je napačno ugotovilo dejansko stanje, napačno pa je uporabilo tudi materialno pravo.

10Pritožbeno je izpodbijana tudi II. točka izreka sodbe, ker je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da mora tožeča stranka del pravdnih stroškov povrniti toženi stranki in stranskemu intervenientu. V kolikor bi sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, bi tudi sprejelo pravilno odločitev o tem, da tožena stranka in stranski intervenient v celoti sama nosita njune pravdne stroške. Sodišče bi tudi moralo odločiti, da mora tožena stranka povrniti nastale pravdne stroške tožeči stranki v celoti.

11Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

12Tožena stranka in stranski intervenient na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba stranskega intervenienta

13Pritožba povzema, da je z izpodbijano sodbo deloma ugodeno tožbenemu zahtevku tožeče stranke za vtoževanih 21.172,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2012 dalje do plačila, ker se je M. Z. poškodoval pri delu pri toženi stranki dne 27. 5. 2010, ko je pri premiku bremena z dvigalom livarski okvir začel drseti in M. Z. padel na nogo. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka zaključilo, da je za delovno nesrečo 80 % odgovorna tožena stranka zaradi kršitev predpisov iz varnosti pri delu, saj je stranski intervenient kršil pravila varnosti pri delu s tem, ko je dvignil breme, ne da bi se prepričal, da so se vsi prisotni odmaknili na varnostno razdaljo, poleg tega naj bi breme dvigoval poševno, kar ni dovoljeno, tožena stranka pa naj bi tudi kršila predpise o varnosti pri delu s tem, ko ni izvajala preventivnih ukrepov in pregledov glede vinjenosti svojih zaposlenih, saj je imel poškodovani M. Z. v krvi 2,42 g/kg alkohola v krvi.

14Pritožba nasprotuje tako ugotovljenemu dejanskemu stanju iz razloga, ker meni, da je sodišče prve stopnje zmotno povzelo mnenje sodnih izvedencev za varstvo pri delu in medicinske stroke, pa tudi pričanje priče M. Č. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je pritožnik - stranski intervenient, svoje delo opravil malomarno, saj je pričel z dvigom bremen, ne da bi se prepričal, ali so se vsi odmaknili na varno, da z očmi ni spremljal gibanje bremen in da je breme dvigoval poševno, kar pa ne drži. Stranski intervenient je pred dvigom bremena M. Z. večkrat pozval, naj se umakne, pa mu je M. Z. vedno potrdil, da se je umaknil in dal komando "auf", kar v žargonu pomeni, da je vse pripravljeno za dvig. Stranski intervenient nikakor ni mogel predvideti, kolikšna je tista razdalja, ki pomeni varno razdaljo, saj je to odvisno od same nevarnosti, kar je potrdil tudi priča M. Č., ko je zaslišan pred sodiščem izjavil, da je to odvisno od posamezne situacije, prav tako ni mogel predvideti, da M. Z. sam ni pravilno ocenil varnostne razdalje, saj mu je kar trikrat potrdil, da lahko opravi dvig. Nikakor ne držijo zaključki sodišča prve stopnje, da stranski intervenient ni z očmi spremljal verige, kakor to določajo pravila varnosti pri delu. Stranski intervenient je ves čas spremljal dogajanje pri dvigu, zato je tudi opazil, da eden iz med kalupnih okvirjev drsi in je odskočil, pri tem pa je poskušal pomagati tudi M. Z. in ga potegnil za sabo, zaradi česar je M. Z. utrpel bistveno lažje poškodbe, kot bi jih, če stranski intervenient ne bi potegnil M. Z. za sabo. Dejstvo je, da dvigala, potem ko se enkrat začne premikati, ni mogoče ustaviti. Vse, kar je v dani situaciji stranski intervenient lahko naredil, je to, da je na varno poskušal potegniti M. Z. To pa predvsem zato, ker je spremljal dogajanje pri dvigu bremena. Nihče, zaslišan v postopku, ni potrdil, da je stranski intervenient verigo dvigal poševno. Tako stranski intervenient kot tudi M. Z. sta povedala, da je stranski intervenient začel z dvigovanjem bremena naravnost v ravno v zrak oziroma v "luft" kot se je izrazil M. Z. Stranski intervenient je opravljal delo, kot se to zahteva od njega in kot je to počel vsak dan ter to tudi še vedno počenja. Stranski intervenient ni ravnal malomarno, pač pa je delo opravil skrbno, preveril pri M. Z., ali je storil, kar je bila njegova zadolžitev, in mu tudi kar trikrat naročil, naj se umakne. Stranski intervenient je mnenja, da je sodišče glede malomarnostnega ravnanja stranskega udeleženca napačno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje.

15Pritožba nadalje trdi, da so neresnične in protispisovne navedbe sodišča, da se je stranski intervenient zavedal alkoholiziranosti M. Z., ko se je zgodila nesreča. Stranski intervenient je na vseh zaslišanjih izrecno povedal, da ni vedel, da je bil M. Z. tistega dne vinjen, niti na to ni posumil. Sodišče prve stopnje navaja, da je izvedenka medicinske stroke dejala, da bi stranski intervenient na podlagi svojih opažanj lahko verjetno sklepal na vinjenost M. Z. Pritožnik meni, da je izvedenka podala ravno nasprotni zaključek, ko je v svojem izvedenskem mnenju z dne 16.05.2016 zapisala, da znakov, ki jih je opisal stranski intervenient, ni mogoče obravnavati kot znak poškodovančeve pijanosti. Vsa opažanja stranskega intervenienta namreč ne vsebujejo tipičnih ugotovitev, ki so značilne za pijane osebe. Izvedenka je poudarila tudi, da se pri majhnem odstotku ljudi tudi pri koncentracijah alkohola v krvi nad 2 g/kg ne kažejo znaki pijanosti in nekatere motnje lahko odkrije samo zdravniški pregled. Na zaslišanju pred sodiščem dne 19. 1. 2017 je izvedenka še dodala, da je pri M. Z. bila glede na njegovo izpovedbo v času nezgode podana faza treznjenja in v tej fazi nekatere osebe ne kažejo znakov prizadetosti. Izvedenka je povedala, da obstaja zelo velika verjetnost, da je bil M. Z. v času nesreče po vplivom alkohola. Nesporno je izvedenka večkrat ponovila, da se pri isti stopnji alkohola v krvi lahko človek različno obnaša, tudi isti človek drugi dan. Pritožnik meni, da so zaključki sodišča glede vedenja stranskega intervenienta o vinjenosti M. Z. nepravilni in tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi (izvedenskim mnenjem izvedenke medicinske stroke), zaradi česar je sodišče bistveno kršilo določbe postopka in sicer obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dokazov in samimi temi dokazi po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

16Nadalje pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo soprispevek M. Z. k nastanku posledice. Sodišče ocenjuje, da je soprispevek M. Z. zgolj v njegovi vinjenosti, pa še to omili z ugotovitvijo, da bi delodajalec moral poskrbeti za to, da delavec ne bi vinjen opravljal svojega dela in bi ga odstranil. Pritožnik se sicer strinja s takim zaključkom, vendar pa izpostavlja, da nihče ni vedel, da je bil M. Z. tistega dne vinjen. Pritožnik je predhodno res že zasledil, da je M. Z. pri delu vinjen, o čemer je obvestil svoje nadrejene, ne pa tudi tistega dne. Delodajalca je o tem dejstvu obvestila šele policija, kar sta potrdila tako direktor tožene stranke kot kot tudi M. Č. Poleg tega je tudi sam M. Z. izpovedal, da je pil naskrivaj, torej se je zavedal prepovedanosti takega početja, kar je tudi povedal na zaslišanju dne 22. 12. 2016. Sodišče pa spregleda tudi druge kršitve pravil varstva pri delu, ki jih je zagrešil M. Z. M. Z. se ni pred dvigom bremena postavil na varno razdaljo, čeprav ga je k temu trikrat pozval stranski intervenient. M. Z. ni pravilno ocenil razdalje, ki bi pomenila varnostno razdaljo. Da je do navedene kršitve prišlo, izhaja tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca varstva pri delu in izpovedbe M. Č., ki je izrecno povedal, da v kolikor bi M. Z. stal dlje od dvigajočega se bremena, do nesreče ne bi prišlo. Prav tako je iz same izpovedbe M. Z. razvidno, da z očmi ni spremljal poteka dviga, saj na padajoče breme sploh ni reagiral in bi, kolikor ne posredoval stranski intervenient, v dogodku dobil precej hujše poškodbe, kot jih dejansko je. Da je temu tako, ugotavljata tudi izvedenec varstva pri delu in tudi M. Č. Če bi M. Z. opazoval dogajanje, bi lahko odskočil oziroma vsaj zaznal dogajanje, tako pa temu ni bilo tako. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je bil M. Z. vinjen, kar je še dodatno vplivalo na potek dogajanja. Če bi bile njegove odzivne sposobnosti neokrnjene, kar glede na izvedensko mnenje izvedenke sodne medicine, nesporno bile prizadete, bi se lahko umaknil pred padajočim bremenom, kakor je to storil stranski intervenient in do poškodbe sploh ne bi prišlo, kakor je ugotavljal tudi M. Č. Izvedenka medicinske stroke v izvedenskem mnenju z dne 16. 5. 2016 pojasnjuje, da so pri ugotovljeni vrednosti alkohola v krvi prizadete fizične in zaznavne sposobnosti, zmanjšana je kritičnost in samokontrola. Posledice se kažejo v precenjevanju svojih sposobnosti in podcenjevanju zunanjih zahtev. Zmanjšana je aktivna in pasivna pozornost. Reakcijski čas se pri tej stopnji alkoholiziranosti povečuje, reakcije so prepozne in večinoma napačne, alkoholizirani na določene nevarnosti sploh ne reagira. Prihaja do napačne ocene razdalj, hitrosti in časa. Zmanjšana je sposobnost opažanja gibanja. Pritožnik meni, da je sodišče napačno presodilo soprispevek M. Z., saj bi moralo večino odgovornosti za škodni dogodek pripisati M. Z. zaradi kršitev številnih predpisov o varstvu pri delu, in je zato napačno uporabilo materialno pravo, zlasti 171. člen Obligacijskega zakonika, ki govori o deljeni odgovornosti, ko oškodovanec sam prispeva k nastanku škode. Pritožba trdi, da do nesreče ne bi prišlo, če bi M. Z. upošteval predpise o varnosti pri delu, zato je v večji meri od ugotovljene, če ne celo v celoti odgovoren za nastanek škodljive posledice.

17Stranski intervenient je priglasil stroške pritožbe.

18Tožeča stranka in tožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

19Pritožbi nista utemeljeni.

20Sodišče prve stopnje je moralo v sporni zadevi odločiti na podlagi naslednjih trditev pravdnih strank: - tožeča stranka je navajala, da je se 27. 5. 2010 pri opravljanju dela pri toženi stranki poškodoval delavec tožene stranke in zavarovanec tožeče stranke M. Z.; - do delovne nesreče je prišlo v obratu L. V., ko je poškodovanec skupaj s sodelavcem S. Z., ki je opravljal delo žerjavovodje, s pomočjo mostnega dvigala, vodenega s tal, prestavljal tri livarske okvirje, velikosti 90 x 252 x 35 cm (teža enega okvirja znaša približno 350 kg), ki so bili zloženi drug na drugem; - S. Z. je upravljal mostno dvigalo, poškodovanec pa je pomagal pripenjati oziroma odpenjati breme; - pri premiku bremena je livarski okvir začel drseti, S. Z. je odskočil, poškodovanec pa ne; - poškodovancu je okvir padel na nogo in mu jo poškodoval; - za poškodovanca je bilo ugotovljeno, da je imel v času odvzema krvi v Splošni bolnišnici ... (po delovni nesreči) 1,79 g/kg alkohola v krvi; - zaradi telesne poškodbe se je poškodovanec zdravil v Splošni bolnišnici ..., v Diagnostičnem centru ..., v zasebni fizioterapiji A. F., predpisana so mu bila zdravila ter je bil dlje časa v bolniškem staležu; - tožeči stranki je bila povzročena škoda, ki jo predstavljajo stroški zdravljenja v teh ustanovah, stroški zdravil in izplačano nadomestilo za čas bolniškega staleža, ki je bilo izplačano toženi stranki, kot delodajalcu poškodovanca, skupaj v znesku 26.466,08 EUR; -tožeča stranka zahteva od tožene stranke tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od 15. 6. 2012 dalje, to je od 15. dne, ko je tožena stranka prejela zahtevek tožeče stranke za povračilo škode; - odgovornost tožene stranke je podana na podlagi 86. in 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) ; - tožena stranka je kršila več določb Zakona o varnosti in zdravju pri delu ter podzakonskih predpisov; - njen delavec S. Z. pa je pri delu ravnal malomarno; - tožena stranka je navajala, da ni opustila obveznih ukrepov iz varnosti in zdravja delavcev; - trdila je, da je povsem ustrezno poskrbela za varno delo; - mnenja je, da je za škodni dogodek najmanj sokriv M. Z.; - tožena stranka je še navedla, da je sporna tudi višina zahtevka, saj je zavarovanec tožeče stranke imel tudi druge zdravstvene težave in je vprašanje ali se vsi vtoževani stroški nanašajo na škodni dogodek.

21Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi ponovno odločalo (tretjič).

Skupno k pritožbama

22Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se je zavarovanec tožeče stranke in delavec tožene stranke M. Z., telesno poškodoval v škodnem dogodku dne 27. 5. 2010 pri opravljanju dela pri toženi stranki, ko je pri premiku bremena z dvigalom, livarski okvir začel drseti in mu padel na desno nogo; - da sta S. Z. in M. Z. imela opravljen izpit za upravljalca mostnega dvigala in sta bila usposobljena za varno delo pri ravnanju z dvigali; - da je bilo mostno dvigalo, s katerim se je zgodila nesreča, redno obdobno pregledano in brezhibno; - da je do delovne nesreče prišlo tedaj, ko sta S. Z. in M. Z. prestavila kalupne okvirje, in sicer tri komade, ki so bili zloženi drug vrh drugega in sta jih prestavila z ene na drugo stran, potem sta verigo na obeh straneh odpela, nato pa je S. Z. dvignil z dvigalom počasi v zrak, vendar se je ena veriga zapela za rob kalupnega okvirja, in sicer za zgornji robni okvir, ki se je prevrnil in padel M. Z. na nogo; - da iz izvedenskega mnenja za področje iz varstva pri delu, ki mu je sodišče prve stopnje v celoti sledilo, izhaja: - da je tožena stranka kot delodajalec na deklarativni ravni postorila praktično vse, kar se od nje zahteva v skladu s slovensko zakonodajo na področju varnosti in zdravja pri delu in sicer je izdelala oceno tveganja, izdala navodila za varno delo, hkrati pa je bil delavec M. Z. ustrezno usposobljen, da je za delo opravil tečaj za upravljalca dvigal vodenih s tal in da je opravil teoretično usposabljanje in bil teoretično in praktično poučen in je uspešno opravil preizkus znanja iz varnosti in zdravja pri delu, hkrati pa je bil tudi S. Z. usposobljen za upravljanje mostnih dvigal vodenih s tal in je bil on tudi teoretično poučen in uspešno je opravil teoretični preizkus znanja, da je zagotovila tudi brezhibno mostno dvigalo in sprejela Pravilnik za ugotavljanje vinjenosti oziroma omamljenosti delavcev, da je sprejela Navodila za varno delo pri privezovanju bremen (priloga A 5); - da je izvedenec zaključil, da je delavec S. Z. kot vodja dvigala žerjavist kršil varnostna navodila in predpise, ker je dvigoval verigo poševno, ker pri tem ni z očmi spremljal verige, ki jo je odpel in tudi ne odloženega bremena (sicer bi pravočasno opazil, da je med dvigom verige zapel breme oziroma kalupni okvir) in ker je začel z manevrom dviga verige, čeprav se je sodelavec nahajal v nevarnem območju, delavec M. Z. pa je kršil navodila in predpise, ker se je zadrževal v območju morebitnega padca bremena in prav tako ni z očmi spremljal verige oziroma odloženega bremena in zelo verjetno je Z. kršil tudi 4. člen Internega pravilnika o ugotavljanju vinjenosti oziroma omamljenosti delavcev (priloga B 11), kjer je navedeno, da noben delavec v podjetju ne sme pričeti z delom oziroma delati, če je pod vplivom alkohola ali drugih mamil; - da je izvedenec posledično zaključil, da dva delavca tožene stranke nista opravljala dela na način, kot to določa 9. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD), ki določa, da mora delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravjem pri delu; - da iz izvedenskega menja izvedenke medicinske stroke, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo in izpovedbe poškodovanega M. Z. sledi, da je Z. bil ob dogodku vinjen.

23Sodišče je na podlagi navedenega presodilo, da je S. Z. ravnal v nasprotju s predpisi s področja varstva pri delu, ker je začel z manevrom dviga verige, čeprav se je sodelavec nahajal v nevarnem območju, s čemer je ravnal malomarno. Ker je delavec tožene stranke ravnal malomarno, je za škodo odgovorna tožena stranka kot delodajalec. Prav tako je toženi stranki očitati malomarnost, ker ni izvajala ustreznih preventivnih pregledov oziroma je imel delodajalec pomanjkljiv nadzor, saj ni ugotovil, da je eden od delavcev (M. Z.) na delu občasno vinjen in s tem je tožena stranka kršila 5. člen in 9. člen ZVZD, zaradi česar je prišlo do poškodbe delavca in je poškodba delavca v vzročni zvezi z navedenima opustitvama delodajalca oziroma njenega delavca. Poškodovani Z. je nedvomno s pitjem na delovnem mestu kršil določbo 4. člena Pravilnika o ugotavljanju vinjenosti oz. omamljenosti delavcev (priloga B 11), ki določa, da noben delavec ne sme pričeti z delom oziroma delati, če je pod vplivom alkohola ali drugih mamil.

24Sodišče prve stopnje je presodilo, da so podani elementi iz 86. člena in 87. člena ZZVZZ za regresni zahtevek tožeče stranke. Presodilo je tudi, da je poškodovani delavec M. Z. zaradi svoje vinjenosti skladno z določbo 171.člena OZ soprispeval k nastanku delovne nesreče in je ta soprispevek 20 %. Presodilo je tudi, da je tožbeni zahtevek utemeljen tudi po višini, ker odškodnina skladno z določbo 91. člena ZZVZZ obsega stroške za zdravstvene in druge storitve ter znesek denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih plačuje zavod in je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek po višini listinsko izkazala.

25Ob dejstvu, da je tožeča stranka izkazala stroške po 91. členu ZZVZZ v višini 26.466,08 EUR in glede na ugotovljeno soodgovornost poškodovanega delavca je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen v višini 80 % od vtoževanega zneska, kar znaša 21.172,86 EUR in je v tem obsegu tožbenemu zahtevku ugodilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2012 dalje, v presežku za znesek 5.293,22 EUR skupaj z obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

K pritožbi tožeče stranke

26Pritožbeno sodišče ugotavlja, da drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni razsodilo glede zavrnjenega dela tožbenega zahtevka, kot je to obrazložilo v 41.točki izpodbijane sodbe.

27Po določbi 324.člena Zakona o pravdnem postopku ( v nadaljevanju ZPP)¹ mora sodišče odločiti o celotnem tožbenem zahtevku na način, da v izreku sodbe določno navede, kateremu(katerim) tožbenim zahtevkom je ugodilo in ali jih je zavrnilo. Izrek sodbe mora biti pri opredeljevanju tožbenega zahtevka, o katerem sodišče odloči, tako natančen, da je jasna njegova vsebina. Če izrek ne vsebuje natančne navedbe tožbenega zahtevka, o katerem je sodišče odločilo, preizkus sodbe ni mogoč, izrek je nerazumljiv, s tem pa je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.² Toda če ni odločeno o delu tožbenega zahtevka, kot je v obravnavanem primeru, v obrazložitvi pa sodišče navede razloge za presojo o tem delu zahtevka in navede odločitev, potem ne gre za kršitev po 14.točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ne gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, ampak za položaj po 325. členu ZPP.³

28O položaju po 325. členu ZPP⁴ torej govorimo tedaj, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih mora odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka in da bi sodišče odločilo o celotnem zahtevku, mora stranka predlagati sodišču, da se sodba dopolni. Dopolnilno sodbo izda sodišče le na predlog stranke⁵.

29Pritožbeni očitek tožeče stranke, da se je sodišču prve stopnje pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14.točki drugega odstavka 339. člena ZPP iz razloga, ker v izreku ni odločeno o delu tožbenega zahtevka, je po povedanem neutemeljen, tožeča stranka pa v roku 15 dni od prejema sodbe ni podala predloga za dopolnitev sodbe, zato je šteti, da je sodišče odločilo o celotnem tožbenem zahtevku.

30Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da obstaja soprispevek poškodovanega delavca Z. k nastanku delovne nesreče.

31Pritožbeno vztrajanje, da je za nastanek delovne nesreče v celoti odgovorna tožena stranka, ker je do delovne nesreč prišlo izključno zaradi delovanja sodelavca poškodovanega, je po prepričanju pritožbenega sodišča zmotno, saj je slediti zaključkom sodišča prve stopnje, da je do delovne nesreče prišlo tako v posledici kršitve Navodil za varno delo pri privezovanju bremen (priloga A 5) kot posledice soprispevka poškodovanega delavca, ki je bil glede na ugotovljeno dejansko stanje vinjen na delovnem mestu.

32Sodišče prve stopnje je povzelo, da je v Navodilih za varno delo pri privezovanju bremen med drugim navedeno: "Ko začnemo dvigovati breme se čim prej odmakniti na varno mesto oziroma se od bremena odmaknemo na takšno razdaljo, da v primeru padca bremena ne boste ogroženi. V času dviganja in spuščanja bremena se je prepovedno zadrževati v nevarnem območju morebitnega padca bremena. Nadalje pravi, da privezovalec mora imeti breme, ki ga dviga, stalno v svojem zornemu kotu (breme mora s pogledom ves čas spremljati), samo tako lahko pravilno in varno odreagira v primeru izrednih dogodkov ali morebitnega padca bremen in še, da poševno vlečenje in dvigovanje bremen ni dovoljeno", in po izvedenem dokaznem postopku , tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da je delavec S. Z. kot vodja dvigala - žerjavist kršil navedenega varnostna navodila in predpise, ker je dvigoval verigo poševno, ker pri tem ni z očmi spremljal verige, ki jo je odpel in tudi ne odloženega bremena (sicer bi pravočasno opazil, da je med dvigom verige zapel breme oziroma kalupni okvir) in ker je začel z manevrom dviga verige, čeprav se je sodelavec nahajal v nevarnem območju in da je delavec Z. kršil omenjena navodila in predpise, ker se je zadrževal v območju morebitnega padca bremena in ni z očmi spremljal verige oziroma odloženega bremena, poleg tega pa je Z. kršil tudi 4. člen Internega pravilnika o ugotavljanju vinjenosti oziroma omamljenosti delavcev (priloga B 11), kjer je navedeno, da noben delavec v podjetju ne sme pričeti z delom oziroma delati, če je pod vplivom alkohola ali drugih mamil, ugotovljeno pa je tako na podlagi izvedenskega mnenja kot lastne izpovedi poškodovanega M. Z., da je kritičnega dne bil M. Z. vinjen na delovnem mestu.

33Po določbi 171. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)⁶ gre za pravilo, ki določa podlago za delno razbremenitev odgovornosti odgovorne osebe v primerih, ko je tudi ravnanje oškodovanca (so) prispevalo k nastanku škode. Pravilo se uporablja za razbremenitev odgovornosti tako za premoženjsko kot nepremoženjsko škodo⁷. Določba 86.člena ZZVZZ⁸ ureja regresno pravico Zavoda, ne pa odškodninske odgovornosti v primeru delovnih nezgod, za ugotavljanje krivdne povzročitve škode se uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika, vključno z določbo 171.člena OZ o deljeni odgovornosti⁹.

34Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je ugotovilo, da je poškodovani delavec bil kritičnega dne na delovnem mestu vinjen in je posledično pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je k nastanku škode v posledici delovne nesreče soprispeval tudi poškodovani delavec ter pravilno določilo ta soprispevek v višini 20 % povzročene škode.

35Tako je pritožba tožeče stranke, kolikor meni, da je zmoten dejanski in materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o soprispevku poškodovanega delavca k škodi, neutemeljena.

36Pritožba konkretno ne izpodbija, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka napačno uporabilo materialno pravo, pač pa zgolj meni, da bi bilo potrebno stroške drugače odmeriti, kolikor bi tožeča stranka s pritožbo uspela, kar pa ni, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

37Glede na navedeno je bilo pritožbo tožeče stranke v zvezi s I. točko izreka za izpodbijanih 5.293,22 EUR in glede izpodbijane II. točke izreka sodbe zavrniti in v tem obsegu potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

K pritožbi stranskega intervenienta

38Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s krivdnim ravnanjem stranskega intervenienta in soprispevkom poškodovanega delavca ter zato trdi, da je posledično materialno pravno zmoten zaključek, da je stranski intervenient ravnal malomarno pri svojem delu.

39Pritožbeno sodišče meni, da je v ravnanju stranskega intervenienta vsekakor zaznati stopnjo malomarnega ravnanja, s tem ko je pričel z dvigovanjem verige nad zložajem okvirjev, ne da bi se sodelavec umaknil iz bližine zložaja in pri tem se te odgovornosti ne more razrešiti s zatrjevanjem, da je sodelavec izjavil, da lahko prične z dvigovanjem verige in da ni mogel naprej predvideti, da oba stojita preveč blizu zložaja in da ne drži, da se je tovor dvigoval poševno ter da ne drži, da bi moral vedeti, da je sodelavec vinjen.

40Pritožba spregleda, da sodišče prve stopnje ni štelo, da je vzrok za nastanek delovne nesreč zgolj v tem, da je verigo poševno dvigoval ali da ni opazoval sodelavca ali da bi moral zaznati njegov vinjenost, temveč da je k nastanku nesreče prispevalo njegov ravnaje kot celota, ki se je pričelo z dvigovanjem verige v trenutku, ko je sodelavec še vedno bil v nevarni coni za poškodbo in nato nadaljevalo s premikom verige, čeprav se je ta zataknila v zložaj, kar je bil po mnenju pritožbenega sodišča odločilen vzrok za zdrs okvirja z zložaja, da pa verige ni ustavil je izpovedal stranski intervenient sam .Pri tem je sicer pojasnil, da po stisku ročice za dvig ni imel več možnosti ustaviti dvig, ker daljinski upravljavec to ne dopušča, to pa po prepričanju pritožbenega sodišča še bolj kaže na to, da bi ob takšnem dobrem poznavanju lastnosti daljinskega upravljanja dvigal, moral ravnati res zelo skrbno preden je začel izvajati manever, tega pa v njegovem ravnanju ni zaznati.

41Pritožnikova zaznavnost sodelavčeve vinjenosti ni bila odločilna pri presoji sodišča prve stopnje, ko je zaključilo, da je v ravnanju stranskega intervenienta zaznati vse elemente hude malomarnosti (26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), temveč je takšno ravnanje izkazano z ravnanjem v nasprotju s predpisi s področja varstva prid delu, ker je začel z manevrom dviga verige, čeprav se je sodelavec nahajal v nevarnem območju.

42Soprispevek poškodovanega sodelavca je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno določena na 20 % celotne škode, ker je , kot je že pojasnjeno, vinjenost poškodovanca nedvomno soprispevala k nastanku škode, ni pa bila izključni vzrok za njen nastanek, kot je utemeljeno presodilo sodišče prve stopnje.

43Pritožba zmotno meni, da gre pri dokazni oceni kot jo je podalo sodišče za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je ta podana le tedaj, če je vsebina zapisnika o izpovedbah prič in vsebina izvedenskih mnenj napačno povzeto v vsebini, kot glasijo, ne pa tedaj, ko gre za dokazno oceno njihove vsebine.

44Pritožba izreka o stroških pravdnega postopka ni konkretno izpodbijala, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

45Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo stranskega intervenienta zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP) .

Stroški pritožbenega postopka

46Ker tako tožeča stranka kot stranski intervenient nista uspela s pritožbama, morata sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165.člena ZPP).

¹ Določba 324. člena ZPP se v prvem in tretjem odstavku glasi: "1)Pisna sodba mora imeti uvod, izrek in obrazložitev ter pravni pouk o pritožbi. 3) Izrek sodbe obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo, in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (tretji odstavek 319. člena)."
² Primerjaj L. Ude, Pravdni postopek , Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS, GV Založba , Ljubljana2009, strani 194-195.
³ Primerjaj J. Zobec, isto tam, stran 311.
⁴ Določba 325. člena ZPP z naslovom Dopolnila sodba se glasi: "1) Če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v petnajstih dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni. 2) Prepozen ali neutemeljen predlog za dopolnitev sodbe sodišče zavrže oziroma zavrne brez naroka."
⁵ Primerjaj L. Ude, isto tam , stran 196.
⁶ Določba 171. člena OZ z naslovom Deljena odgovornost se glasi: "(1) Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. (2) Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera."
⁷ Primerjaj N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 964.
⁸ Določba 86. člena ZZVZZ se glasi: "1) Zavod ima pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje. V vseh drugih primerih pa ima Zavod pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe. 2) Za škodo, ki jo povzroči v primerih iz prejšnjega odstavka delavec pri delu ali v zvezi z delom, je odgovoren delodajalec. 3) Povrnitev povzročene škode iz prejšnjega odstavka ima Zavod pravico zahtevati tudi od delavca, če je povzročil bolezen, poškodbo ali smrt zavarovane osebe s kaznivim dejanjem."
⁹ Primerjaj Sklep VS RS III Ips 1/2014 z dne 25. 2. 2014 in sklep III Ips 122/2011 z dne 25. 2. 2014.