VDSS sklep Pdp 1185/2000

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino za 12 delovnih dni neizkoriščenega letnega dopusta, pri čemer se za osnovo (odškodnine) vzame izplačana plača tožnika v zadnjem mesecu, ko je še delal (1. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača zakonite zamudne obresti od 26.8.1997 do plačila (2. točka) in da mu povrne stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23.5.2000 do plačila (3. točka izreka).

Zoper sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Navaja, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za določen čas od 1.4.1997 do vključno 25.8. 1997, da mu je tožena stranka odobrila izrabo sorazmernega dela letnega dopusta v trajanju 12 delovnih dni in da bi ta dopust lahko koristil v avgustu. Vendar pa je bil tožnik od 4.8.1997 do prenehanja delovnega razmerja v bolniškem staležu. Pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje sploh ni obrazložilo, kako je ugotovilo temelj za odškodninsko odgovornost, čeprav je tožena stranka ves čas uveljavljala, da niso podani elementi odškodninske odgovornosti, to je krivda, protipravno ravnanje, škoda in vzročna zveza med škodnim ravnanjem in nastalo škodo. Tožena stranka tožniku ni kratila pravice do izrabe sorazmernega dela letnega dopusta, izrabo je onemogočila objektivna okoliščina, to je tožnikova bolezen. Pritožba graja nerazumljivost obrazložitve izpodbijane sodbe, saj ta pravico do odškodnine zaradi neizrabljenega dopusta utemeljuje s tem, da je tožnik v skladu z uveljavljeno sodno prakso upravičen do sorazmernega dela letnega dopusta, kar pa med strankama sploh ni bilo sporno. Prvostopenjsko sodišče bi se zato kvečjemu lahko sklicevalo na sodno prakso v zvezi z odškodninami za neizrabljeni dopust. Sodišče prve stopnje odločitve, da tožniku dosodi odškodnino, ni argumentiralo z navedbami o odločilnih dejstvih, dokaznih in materialnih predpisih, na katere je oprlo sodbo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da mu je bilo delovno razmerje za določen čas podaljšano še za obdobje od 25.7.1997 do 26.8.1997 zaradi kontinuitete izvajanja zobozdravstvenih storitev v času koriščenja rednih letnih dopustov. Tožnik navaja, da letnega dopusta ni mogel izrabiti, ker mu je bilo delovno razmerje prekinjeno in ker je že bil v bolniškem staležu. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, potrdi izpodbijano sodbo ter toženi stranki naloži plačilo po višini opredeljenih stroškov postopka.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Delodajalec je delavcu dolžan izplačati odškodnino za neizrabljeni dopust, če delavec po krivdi delodajalca dopusta ni mogel izrabiti. Teh okoliščin pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V kolikor držijo navedbe tožene stranke, da je bilo predvideno, da bo tožnik odmerjeni sorazmerni del letnega dopusta v trajanju 12 dni izkoristil v času, ko je dejansko bil v bolniškem staležu, potem o odgovornosti tožene stranke za neizrabo dopusta sploh ni mogoče govoriti. Tožena stranka formalno sicer ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vsebinsko pa se pritožbene navedbe nanašajo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj z ničemer ne pojasnjuje, zakaj bi bila tožena stranka tožniku dolžna plačati odškodnino za neizrabljeni letni dopust. Izrek sodbe je tudi nerazumljiv, saj iz njega sploh ni razvidno, kolikšno odškodnino je sodišče prve stopnje sploh dosodilo. Tožnik je postavil po višini opredeljen zahtevek, sodišče prve stopnje pa ga je kar samo spremenilo v opisnega, pri čemer sploh ni jasno, ali mu je v resnici dosodilo več ali pa manj, kot je zahteval. Izrek je nerazumljiv tudi v delu, ki se nanaša na stroške postopka, saj toženi stranki nalaga, da tožniku povrne stroške postopka, ki po višini sploh niso opredeljeni, temveč jih prvostopenjsko sodišče opredeli kot pripadajoče. Pri tem pa tožnik do konca obravnave stroškov sploh ni priglasil. V skladu s 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, ali če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Glede na to, da je izrek sodbe nerazumljiv in da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. čl. ZPP izpodbijano sodbo moralo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti ter dopolniti dokazni postopek tako, da bo ugotovilo, ali je tožena stranka tožniku odškodninsko odgovorna, ker ta ni mogel izrabiti odmerjenega sorazmernega dela letnega dopusta. Pri tem bo moralo upoštevati, da je odškodninska odgovornost podana samo, če so kumulativno izpolnjeni vsi štirje pogoji odškodninskega delikta: to je, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja; da je škoda sploh nastala; da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost povzročitelja škode. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo sodišče prve stopnje o zadevi lahko znova odločilo, pri čemer bo lahko odločalo le v mejah postavljenega tožbenega zahtevka.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo sicer navedel stroške, o katerih naj odloči pritožbeno sodišče, vendar je iz vloge razvidno, da gre za stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in ne za pritožbene stroške, zato pritožbeno sodišče o njih ni moglo odločati, pač pa bo to moralo storiti sodišče prve stopnje v novem postopku.