VSK sodba I Cp 318/2015

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako:

da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1 z dne 12.1.2012 razveljavi za znesek 711,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 33,44 EUR za čas od 1.2.2007 dalje, 31,35 EUR za čas od 1.3.2007 dalje, 29,26 EUR za čas od 1.4.2007 dalje, 35,53 EUR za čas od1.5.2007 dalje, 40,12 EUR za čas od 1.6.2007 dalje, 43,89 EUR za čas od 1.7.2007 dalje, 32,85 EUR za čas od 24.7.2007 dalje, 41,40 EUR za čas od 31.10.2007 dalje, 46,00 EUR za čas od 1.12.2007 dalje, 47,80 EUR za čas od 1.1.2008 dalje, 35.85 EUR za čas od 22.1.2008 dalje, 53,19 EUR za čas od 23.2.2008 dalje, 33,46 EUR za čas od 20.3.2008 dalje, 36,46 EUR za čas od 1.5.2008 dalje, 37,85 EUR za čas od 27.5.2008 dalje, 7,49 EUR za čas od 16.6.2008 dalje, 47,80 EUR za čas od 27.6.2008 dalje, 37,35 EUR za čas od 26.7.2008 dalje, 40, 87 EUR za čas od 21.11.2008 dalje in se v tem obsegu zahtevek zavrne,

in v II. točki izreka tako, da se znesek 545,94 EUR nadomesti z zneskom 210,63 EUR.

Sicer se pritožba zavrne in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu (ki se nanaša na terjatve v skupnem znesku 435,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1 z dne 12.1.2012 v veljavi za znesek 1.147,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi tako, da je tožena stranka dolžna v 8-ih dneh poravnati tožeči stranki glavnico v višini 1.147,38 EUR ter pripadajoče zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov, kot je to določeno v izreku I. točke sodbe. Toženi stranki je naložilo, da mora v roku 8-ih dni od dneva vročitve sodbe tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 545,94 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper sodbo se iz pritožbenega razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o zadevi oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je napačno ravnalo, ker se je pri ponovnem sojenju v zadevi ukvarjalo le s tistim delom zahtevka tožeče stranke, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno. Četudi je sodišče zadevo na prvi stopnji v preteklosti že obravnavalo, bi moralo na ponovnem sojenju, po razveljavitvi prve prvostopenjske sodbe ponovno obravnavati primer v celoti in ne samo v nepravnomočnem delu. Upoštevati bi moralo vse dokaze in navedbe strank, kar se zaradi napačnega postopanja ni primerilo. S takšnim nezakonitim postopanjem je bila prizadeta pravica strank do izjave v postopku, kršeno načelo kontradiktornosti in onemogočena možnost obravnavanja pred sodiščem. Zmotno uporabo materialnega prava pa tožena stranka očita prvostopenjskemu sodišču v zvezi z zaključkom prvostopenjskega sodišča v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da pri plačilu šolske prehrane ne gre za občasne dajatve. Že sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da gre pri šolski prehrani za izvajanje storitve. To pomeni, da gre pri nudenju šolske prehrane za kontinuiran proces, s čimer je tudi plačilo za takšno storitev podvrženemu rednemu mesečnemu izstavljanju računov za prehrano. S tem torej plačila po teh računih ne morejo predstavljati nič drugega kot občasne terjatve, za slednje pa Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ) v 347. členu predvideva triletni zastaralni rok. Ker sodišče kljub ugovoru zastaranja ni uporabilo 347. člena OZ, pač pa je štelo, da te terjatve zastarajo v splošnem 5-letnem zastaralnem roku, je s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka meni, da so terjatve zastarale, zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek iz naslova prehrane v celoti zavrniti.

Pritožba je delno utemeljena.

Ker je glede na zahtevani znesek obravnavana zadeva spor majhne vrednosti, je mogoče v skladu z določbo prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ker gre v obravnavanem primeru za tak spor, sodbe torej ni mogoče izpodbijati glede napak pri ugotavljanju dejanskega stanja in relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi pritožba v tem, da se je prvostopenjsko sodišče v ponovnem sojenju ukvarjalo le s tistim delom zahtevka tožeče stranke, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno. Pritožba meni, da tudi če je sodišče na prvi stopnji zadevo v preteklosti že obravnavalo, bi moralo v ponovnem sojenju, po razveljavitvi prvostopenjske sodbe ponovno obravnavati primer v celoti in ne samo v nepravnomočnem delu. Temu pritožbenemu stališču pa nikakor ni mogoče slediti. V skladu z določbo drugega odstavka 319. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. V obravnavani zadevi je bilo s sodbo P 1 z dne 6.11.2013 v zvezi s sodbo Cp 221/2014 z dne 22.8.2014 o delu zahtevka že pravnomočno odločeno in se je zato prvostopenjsko sodišče v ponovnem sojenju pravilno ukvarjalo samo s tistim delom tožbenega zahtevka, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno.

Utemeljeno pa pritožba prvostopenjskemu sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z zaključkom sodišča, da pri plačilu šolske prehrane ne gre za občasne terjatve. Za presojo konkretnega ugovora zastaranja je zato potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 347. člena OZ, ki določa triletni rok za zastaranje občasnih terjatev. Le-ta pa velja, če so izpolnjeni naslednji pogoji: - terjatve morajo biti samostojne; - terjatve se ne smejo nanašati na del celote; - obdobja dospelosti posameznih občasnih terjatev morajo biti leto dni ali krajša; - višina terjatev mora biti določena oz. določljiva. Navedeni pogoji pa so v obravnavanem primeru, ko gre za mesečno plačilo šolske prehrane skozi celotno šolsko leto (na podlagi naročila v začetku šolskega leta), izpolnjeni. Do vložitve predloga za izvršbo (4.1.2012) so glede na zgoraj citirano zakonsko določbo zastarale terjatve, ki so po podatkih spisa zapadle tri leta pred tem, to pa so zahtevki za plačila mesečnih obveznosti v skupni višini 711,96 EUR, ki so zapadli do vključno 21.11.2008. Zastarane niso terjatve za znesek 44,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.3.2009 dalje, za znesek 67,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.4.2009 dalje, za znesek 51,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.5.2009 dalje, za znesek 61,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.6.2009 dalje, za znesek 55,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.7.2009 dalje, za znesek 64,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.11.2009 dalje, za znesek 38,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.11.2009 dalje in za znesek 51,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2010 dalje.

Glede na zgoraj navedeno in ob uporabi 353. in 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo delno spremenilo tako, da je sklep o izvršbi, ki se nanaša na zneske zastaranih terjatev razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na tak izid odločitve o glavni stvari je moralo pritožbeno sodišče ponovno odločati o stroških celotnega postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je uspela s cca 50% tožbenega zahtevka. Stroške tožeče stranke je prvostopenjsko sodišče odmerilo na znesek 670,62 EUR, tožena stranka pa stroškov na prvi stopnji ni priglasila. Glede na 50% uspeh je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 335,31 EUR stroškov postopka na prvi stopnji. Ker je bilo s sodbo P 170/2012 z dne 6.11.2014 že pravnomočno dosojenih 124,68 EUR, je pritožbeno sodišče s to sodbo toženo stranko zavezalo še k plačilu razlike v višini 210,63 EUR. Tožena stranka je priglasila stroške za pritožbeni postopek in sicer za sestavo pritožbe 300,00 EUR in za fotokopije 20,00 EUR, vendar teh stroškov ni z ničemer izkazala, zato ji jih pritožbeno sodišče ni priznalo.