VSK sklep II Kp 45345/2013

Pritožba zagovornice storilca J.M. se kot neutemeljena zavrne.

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Novi Gorici podaljšalo izvajanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, izrečenega J.M. s sklepom Okrajnega sodišča v Novi Gorici I K 4 z dne 19.6.2014.

Zoper takšen sklep je pritožbo vložila zagovornica storilca, kot navaja, se pritožuje zoper sklep v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sklep o podaljšanju izvajanja ukrepov psihiatričnega zdravljenja nepopoln in protizakonit, ker sodišče v izreku sklepa ni navedlo, za koliko časa se podaljša. Obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi očita, da je v njej sodišče zgolj pavšalno navedlo, da pri storilcu obstaja nevarnost ponavljanja kaznivega dejanja, kar naj bi izhajalo iz izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke z dne 10.11.2013. Poudarja, da je bilo to izvedensko mnenje sestavljeno za potrebe kazenskega postopka in predvsem glede na tedanje zdravstveno stanje storilca. V vmesnem času se je storilec zdravil tako hospitalno, v Psihiatrični bolnišnici I., kakor tudi medikamentno in terapevsko v Psihiatrični ambulanti T.. Njegovo stanje je danes bistveno drugačno kakor 10. novembra 2013, ko je bilo sestavljeno izvedensko mnenje, zato je povsem neživljenjsko, da se sklep sodišča opira na mnenje, ki je bilo izdelano v povsem drugačnih okoliščinah in upoštevaje drugačno zdravstveno stanje storilca. Glede na navedeno je po mnenju zagovornice sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, saj storilec danes ni več nevaren, pri njem ni podana nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Storilec je bil hospitaliziran in zdravljen, predpisana mu je bila trajna medikamentna terapija in od začetka njenega izvajanja je stanje bistveno drugačno. Glede na navedeno meni, da ni zakonskih razlogov za podaljšanje ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi oziroma spremeni.

Pritožba ni utemeljena.

Storilcu je bil s sklepom sodišča prve stopnje dne 19.6.2014 izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, v njem pa določeno, da sme trajati najdalj dve leti. Sklep zoper katerega storilčeva zagovornica vlaga pritožbo se nanaša na preizkus, ki ga mora opraviti v skladu z določbo tretjega odstavka 70.b člena KZ-1 sodišče po preteku šestih mesecev, ko mora vsakokrat znova odločiti o tem, ali je obvezno zdravljenje na prostosti še potrebno. Tako je ravnalo sodišče prve stopnje tudi v obravnavanem primeru, s tem, da je pred odločitvijo pozvalo psihiatrično ambulanto, kjer se storilec zdravi, da sodišču poda strokovno mnenje o tem, ali je zdravljenje še potrebno. Mnenje na katerega se sodišče prve stopnje opira nosi datum 22.12.2014, zato je neutemeljena pritožba, kolikor zagovornica trdi, da se sodišče prve stopnje zgolj pavšalno sklicuje na izvedensko mnenje z dne 10.11.2013. Glede na naravo storilčeve motnje zaradi katere mu je bila predpisana trajna medikamentna terapija zato tudi pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, ko ugotavlja, da obstaja pri storilcu brez ustrezne obravnave pri psihiatru nevarnost ponavljanja kaznivega dejanja.

Zagovornica tudi neutemeljeno očita izpodbijanemu sklepu nepopolnost in protizakonitost, ker v njem ni navedeno, za koliko časa se podaljša izvajanje ukrepa psihiatričnega zdravljenja. Kot je bilo že povedano, je bilo že ob izreku varnostnega ukrepa storilcu določeno, koliko sme najdalj obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti trajati (dve leti, kolikor določa tretji odstavek 70.b člena KZ-1), glede na isto zakonsko določbo pa mora sodišče vsakih šest mesecev vsakokrat znova odločiti o tem, ali je obvezno zdravljenje na prostosti še potrebno. Zato po presoji pritožbenega sodišča navajanje trajanja stranske sankcije ob vsakokratnem preizkusu ni potrebno, razen kolikor bi ocenilo, da je treba ukrep podaljšati za krajši čas od šestih mesecev. Zgolj na rob navedenemu pritožbeno sodišče še pripominja, da je v istem času tekel tudi postopek odvzema poslovne sposobnosti storilcu. Sklep o tem je bil izdan 6. januarja 2015 in postal pravnomočen 4.2.2015. Tudi iz tega sklepa je razvidno, da je bilo izdelano izvedensko mnenje sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ki nosi datum 21. novembra 2014 , iz njega pa izhaja, da storilec trpi za hudo obliko kronične duševne motnje paranoidne shizofrenije ter da izvedenec ugotavlja, da je v času poslabšanj nasilen do mame in drugih ljudi, hkrati pa se kot oseba popolna zapusti, da je povsem neurejen, brezciljno tava in se pogovarja sam s sabo, da pa je njegovo stanje bistveno drugačno v času, ko redno jemlje zdravila, ko je podvržen nadzoru in ko obiskuje terapevtske pogovore s psihiatrom (sklep na listovni št. 105 do 106 spisa). Tudi navedeno pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje o potrebnosti nadaljevanja obveznega zdravljenja na prostosti. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče ob uporabi določbe tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo storilčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo.