VSK sodba Cp 876/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.361,52 EUR stroškov pritožbenega postopka v petnajstih dneh po prejemu tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo: – tako primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožnica vtožuje ugotovitev, da spada v skupno premoženje nje in toženca 100 % poslovni delež v družbi P. d.o.o., in da je delež vsake od strank ½, – kot podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim tožnica vtožuje ugotovitev, da je tožnica imetnica oz. lastnica poslovnega deleža v družbi P. d.o.o., do deleža ½, delež ½ pa pripada tožencu. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 2.079,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica), in sicer sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da se jo razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je s tem, ko se je zelo striktno postavilo na stališče, da ni zunajzakonske skupnosti, če partnerja ne živita skupaj, napačno uporabilo materialno pravo, slednje pa je tudi v nasprotju z sodno prakso (II Ips 121/2008). Sodišče je pravilno ugotovilo, da sta bila tožnica in toženec v dolgotrajnem deset let trajajočem čustvenem in intimnem razmerju. Tudi zakonske zveze so po obliki in vsebini zelo raznolike, zato ni mogoče a priori trditi, da pravdni stranki nista živeli skupaj v smislu, da tožnica ni vsak dan prespala v stanovanju last toženca. V zvezi s tožničinim bivanjem bi se sodišče moralo opredeliti do njenih navedb, da sta vodila skupno gospodinjstvo, da je tožnica tam pospravljala, likala, nakupovala za potrebe tega gospodinjstva, imela v toženčevem stanovanju svoje stvari, pripravljala večerje (kosilo sta jedla pri tožničinih starših), hodila skupaj na dopuste, obiskovala tožničine sorodnike. Sodišče je izpovedi prič povzelo, ni pa jih dokazno ocenilo, kar predstavlja bistveno kršitev pravil pravdnega postopka. Pri presojanju pravnega standarda zunajzakonske skupnosti ni pravilno upoštevalo dolgotrajnosti čustvene in intimne skupnosti ter prepletenosti njunih življenj tudi preko poslovanja s skupnimi načrti za prihodnost, kar vse kaže, da je med njima šlo za skupnost, ki je identična, kot če bi bila poročena. Toženec je sam navajal, da se zaradi konkurenčne klavzule, ki jo je imel, ni smel ukvarjati s poslovno dejavnostjo, zaradi česar je tožnica odprla s.p., preko katerega sta poslovala in je bil tudi sam pooblaščen na njenem transakcijskem računu, iz katerega je bil vplačan osnovni kapital družbe P. d.o.o. Sodišče se do vsega tega ni opredelilo in je presojo desetletnega skupnega življenja in povezanosti na različnih življenjskih nivojih zreduciralo zgolj na to, kje je tožnica spala in ali so priče pri izpovedbi uporabile termin kot mož in žena ali kot fant in punca, kar pa ni pomembno. V čem vidi sodišče razliko med obema pojmoma, ni pojasnilo. Bistveno za presojo je, da ju je okolica videla kot intimen par, kar so potrdile številne priče (tožničini sorodniki, sosedje na V., tožničine sodelavke, toženčevi prijatelji in znanci (C., D.,..), to pa je ugotovilo tudi sodišče. O tem kje je tožnica živela, lahko največ povedo tožničini starši, ti so pa povedli, da je živela s tožencem v I. O bivanju tožnice pa se ni mogoče opreti na izpovedbe sosedov, saj gre za večstanovanjsko hišo, v kateri stanovalci niso seznanjeni z družinskimi razmerami drugih stanovalcev. Tako je J.C. povedal, da med tednom ni videl nobenega izmed njiju, M.H. je povedala, da predvideva, da je toženec spal tam. Sodišče pa je zapisalo, da so sosedje z V. „dopuščali možnost“, da je tožnica tam tudi prespala, kar pa je v nasprotju z izpovedbami prič, saj so potrdili, da je tam tudi spala (M.R.). Nenazadnje so sosedje povedali toženčevemu bratu za tožnico. Izpustilo je izpovedbo priče L.P., ki je izpovedala, da je tožnica pri tožencu živela. Toženčeva priča M.O. je izpovedal, da sta bila tožnica in toženec moški in ženska, ki sta živela skupaj. V zvezi z izpovedbo tožničinega brata je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), saj ni izpovedal, da domneva, da je tožnica živela pri tožencu, ampak je povedal, da to ve iz pogovora z njima. Nič nenavadnega ni, če je tožnica zvonila na vrata toženčevega stanovanja. Sodišče ni upoštevalo izpovedbe toženčeve priče V.M., ki je izpovedal, da mu je toženec tožnico predstavil kot partnerico; niti izpovedb tožničinih staršev, ki sta izpovedala, da so toženca jemali kot njihovega družinskega člana. Vse navedeno pokaže na skupnost med tožnico in tožencem, ki jo je mogoče okvalificirati kot zunajzakonsko skupnost. Sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov, podana je kršitev iz 8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi za zavrnitev podrejenega tožbenega zahtevka pa niso razumljivi. Civilno razmerje med pravdnima strankama ne pomeni nastopanja na trgu, nasprotno, za nastopanje na trgu je bila ustanovljena družba z omejeno odgovornostjo, ki je samostojna pravna oseba. V konkretnem primeru pa je sporno, ali je poslovni delež te družbe v skupni lastnini (po primarnem zahtevku) oz. v solastnini (po podrejenem zahtevku). Če bi torej obrazložitev sodišča prve stopnje vzdržala, potem iz istega razloga tudi primarni tožbeni zahtevek ne bi bil dopusten (razlika je le v obliki lastnine, ki nastane). Ker se sodišče glede podrejenega zahtevka zaradi napačnega materialnopravnega stališča ni opredelilo do nobenih dejstev, je podana kršitev iz 8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP.

Toženec je podal odgovor na pritožbo, v katerem je konkretizirano dogovoril na pritožbene trditve. Predlagal je zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter priglasil stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo opredelilo do vseh relevantnih navedb pravdnih strank, sodba ima razloge o vseh dejstvih pomembnih za odločitev in se jo da preizkusiti. Zato zatrjevani postopkovni kršitvi iz 8. in 14 točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani. Prav tako ni podana kršitev iz 8. člena ZPP, saj je dokazna ocena izdelana v skladu z navedeno določbo. Sodišče je izpovedbe posameznih prič ocenilo (pred ali po povzetku izpovedb posameznega sklopa prič je njihove izpovedbe tudi ocenilo) in drugačna pritožbena navedba ne drži. Očitana protispisnost v obravnavani zadevi ni podana. Protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin, torej takrat, ko je sodišče listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo. Ni pa te kršitve, če sodišče drugače (kot stranka) oceni vrednost posameznega dokaza (v takem primeru bi lahko šlo kvečjemu le za zmotno ugotovitev dejanskega stanja). In v konkretnem primeru gre za tako situacijo (1).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega postopka – izpovedb širokega kroga prič (sorodnikov tako tožnice kot toženca, njunih sodelavcev in prijateljev ter sosedov v stanovanjski hiši v I., kjer ima toženec stanovanje), tožnice in toženca ugotovilo, da sta tožnica in toženec bila v dalj časa trajajočem intimnem razmerju, ki pa ni imelo narave zunajzakonske skupnosti. Ugotovilo je, da tožnica in toženec nista živela skupaj v toženčevem stanovanju v I., kot je trdila tožnica. V I. je ob vikendih občasno prespala. Pritožba te ugotovitve s svojimi navedbami ne uspe omajati. Pri tem se je pravilno oprlo tudi na izpovedbe sosedov v I. Tudi če je toženčevo stanovanje v večstanovanjski hiši to ne pomeni, da se sosedje med seboj niso videvali, se poznali, sploh v obdobju desetih let, ko sta prijateljevala tožnica in toženec. Kot izhaja iz izpovedb sosedov, so vsi zaslišani toženca poznali, ga srečevali, vedeli so za tožnico in vedeli so, da je prihajala k tožencu v stanovanje predvsem ob vikendih in dopuščali možnost, da je tam prespala, ker so jo videli v bloku tudi zjutraj. Priča M.R., toženčev sosed, ki je hišnik v bloku, je res izpovedal, da je tožnica pri tožencu prespala navadno čez vikend, kot navaja pritožba, pritožba pa izpusti, da je izpovedal to le za obdobje leta in pol, dveh let (2010, 2011) in tudi, da bi jo kot hišnik najbrž večkrat videl, če bi prihajala tudi čez teden. Da je tožnica živela pri tožencu so izpovedali le tožničini družinski člani, njihove izpovedbe pa ne morejo spremeniti ugotovitve sodišča, ki temelji na izpovedbi za ta postopek nezainteresiranih prič (sosedov, prijateljev in sodelavcev obeh pravdnih strank). M.O. in V.M. sta res izpovedala, da sta bila tožnica in toženec intimna, noben od njiju pa ni potrdil zatrjevanega skupnega življenja v smislu zunajzakonske skupnosti. V pritožbi izpostavljeni deli njunih izpovedb so iztrgani iz konteksta njune celotne izpovedbe (2) in ne dajo podlage za dokazno oceno, ki jo ponuja pritožba. Priča L.P. pa je, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, česar pritožba ne izpodbija, izpovedala o tem, da je tožnica živela pri tožencu, na podlagi tega, kar ji je tožnica povedala. Torej ne na podlagi lastne zaznave. Sodišče prve stopnje je tako, za razliko od pritožbe, ki izpostavlja le posamezne priče in le njihove posamezne, zanjo ugodne dele izpovedb, ocenilo celotne izpovedbe vseh zaslišanih prič (3). Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča tudi pravilno zaključilo, da stanovanje toženca za tožnico ni predstavljalo doma (4), kot tudi, da tožnica in toženec nista imela skupnega gospodinjstva (slednje bi tudi sicer bilo težko izvedljivo, glede na to, da tožnica in toženec niti nista skupaj živela) oz. Življenja (5). Glede na vse navedeno je po oceni pritožbenega sodišča prišlo do pravilnega zaključka, da tožnica in toženec nista živela v življenjski skupnosti, ki bi bila podoba zakonski skupnosti in bi zaradi tega imela posledice, kot jo ima zakonska skupnost. Dejstvo, da je okolica tožnico in toženca videla kot intimen par, pa ne zadostuje za ugotovitev, da sta živela kot zunajzakonska partnerja. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ju je okolica (sosedje z V. v I.) dojemala kot fanta in punco. Torej je šlo za razmerje, ki nima take narave (ni tako obvezujoče, v namenu trajno in s skupnimi cilji) kot je zakonska skupnost. Za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti mora med pravdnima strankama obstajati volja, da vzpostavita skupno življenje, ekonomsko in socialno skupnost. Take volje pa, glede na navedeno, med pravdnima strankama ni bilo. Skupno bivanje sicer ni pogoj za nastajanje skupnega premoženja, vendar pa je vseeno pomemben pokazatelj skupne volje po načrtovanju skupnega življenja v smislu zakonske zveze, razen seveda, če obstajajo utemeljeni razlogi, zaradi katerih partnerja začasno ne moreta živeti skupaj (študij, delo v drugem mestu,... - primerjaj odločbi VS RS II Ips 262/2010 in II Ips 148/2009). Skupno premoženje v obravnavanem primeru torej ni nastalo in je primarni tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

V zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom pa pritožba tudi ne uspe omajati razlogov sodišča prve stopnje, na katere se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje. V konkretnem primeru bi bila tožnica s sklicevanjem na družbeno pogodbo uspešna le, če ne bi obstajale organizacijske oblike, skozi katere bi lahko s tožencem uresničila svoj namen, kar pa v obravnavanem primeru ne velja (ustanovljena je bila družba P. d.o.o.). Da v obravnavanem primeru ne more iti za družbeno pogodbo potrjuje tudi dejstvo, da so koristi, ki jih je družba P. d.o.o. ustvarila, šle družbi P. d.o.o. in ne družbenikom družbene pogodbe, kot bi sicer v primeru družbene pogodbe morale iti (994. člen Obligacijskega zakonika). Zato je pravilno zavrnjen tudi podrejeni tožbeni zahtevek.

Glede na navedeno je bilo potrebno neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Ker je toženec s svojim odgovorom na pritožbo prispeval k njeni rešitvi, mu je tožnica dolžna povrniti njegove stroške pritožbenega postopka, ki upoštevaje tarifne št. 3210, 6002 in 6007 ZOdvT predstavljajo znesek 1.361,52 EUR (165. člen ZPP v zvezi s 155. členom ZPP ). Tožnica je navedeni znesek dolžna povrniti tožencu v petnajstih dneh po prejemu tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

---------------------------------------

op. št. 1: Tožničin brat je namreč izpovedal, da misli, da sta tožnica in toženec živela v I., da ni bil nikoli pri njiju, da to pač ve iz pogovora z njima (l. št. 194).

op. št. 2: M.O. je tudi izpovedal, da je le sklepal, da sta tožnica in toženec živela skupaj, tega pa ni preverjal.

V.M. pa je izpovedal tudi, da se je s tožencem tedensko videval, da toženec tožnice ni posebej omenjal, tožnice ni srečal pri tožencu, pri tožencu ni videl ženskih stvari, ni imel občutka, da bi toženec živel s kakšno gospo v zunajzakonski skupnosti, in da ni zaznal, da bi toženec s tožnico živel v zunajzakonski skupnosti, kolikor ve si je toženec gospodinjil sam.

op. št. 3: Da tožnica ni živela pri tožencu je sodišče ugotovilo tudi na podlagi izpovedb njenih sodelavk (točka 13 obrazložitve, česar pritožba ne izpodbija).

op. št. 4: Tudi po oceni pritožbenega sodišča je nenavadno, da v primeru, da se na zvonjenje na vratih lastnega doma nihče ne odzove, ne vstopiš, ampak odideš.

op. št. 5: Mati tožnice je izpovedala, da je vsa tožničina oblačila oprala in zlikala ona. Da tožnica in toženec nista imela skupnega življenja v smislu zunajzakonske skupnosti, je sodišče ugotovilo tudi na podlagi toženčevih sodelavcev, poslovnih partnerjev in znancev (točka 17 in 18 obrazložitev).