VSRS Sklep I Up 221/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, vloženo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1,s katero naj bi se od 3. 7. 2014 do izdaje pravnomočne sodbe odložila izvršitev odločbe Davčnega urada Ljubljana DT 0610-1222/2012-17-09-220/12 z dne 27. 5. 2013. Z navedeno odločbo sta bila med drugim zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) in davka od dohodkov pravnih oseb tožniku dodatno odmerjena DDV in davek od dohodkov pravnih oseb - davčni odtegljaj po 70. členu Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb - v skupnem znesku 7,368.395,55 EUR ter pripadajoče obresti v skupnem znesku 120.633,04 EUR.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da razlogi, na katerih temelji zahteva za odlog izvršitve davčne odločbe, niso taki, ki bi se v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1 šteli kot dejanski stan, ki bi narekoval takšno odločitev, kot jo predlaga tožnik, oziroma da bi v obravnavanem primeru šlo za situacijo, da je tožnik s svojimi projekcijami izkazal težko popravljivo škodo.

3Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se njegovi pritožbi v celoti ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje oziroma da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 32. člen ZUS-1, ker ni upoštevalo razlogov, s katerimi je tožnik dokazoval nastanek zanj težko popravljive škode.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta pritožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Iz navedenih razlogov pa lahko tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za primerno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

7Odločanje o začasni odredbi zahteva zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva. Če predlaga ureditveno začasno odredbo, pa mora poleg navedenega še konkretno predlagati, na kakšen način in kako naj se začasno uredi stanje. V postopku odločanja o začasni odredbi sodišče praviloma ne izvaja dokazov, temveč svojo odločitev opre na predložene dokaze in ne opravi glavne obravnave.

8Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe zato nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da tako s svojimi navedbami kot s predloženimi dokazi v primeru t. i. odložitvene začasne odredbe prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega oziroma druge institucije. Pri tem mora izkazati verjetni nastanek za njo težko popravljive škode, ki bi mu z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala. Šele ko sta ta dva pogoja izpolnjena, pa je dolžnost sodišča, da mora pri odločanju upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

9Glede na navedeno pravilo o dokazovanju pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe na sodišče ni mogoče prenesti dokaznega bremena, v pritožbi pa prav tako ni dopustno dopolnjevati navedb o težko popravljivi škodi in z njimi utemeljevati obstoj zahtevanega zakonskega pogoja.

10Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej, vendar gre glede na ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklep I Up 730/2007, I Up 223/2011, I Up 219/2013) za takšno škodo, ki je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

11Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe in v pritožbi uveljavlja težko popravljivo škodo z navedbami, da bo takojšnja izvršitev davčne odločbe v smislu „domino efekta“ povzročila nezmožnost doseganja planiranih poslovnih rezultatov in nezmožnost poravnavanja tekočih obveznosti ter posledično tožnikovo insolventnost, ki bo vodila do njegovega stečaja, na tej podlagi pa bo izgubilo delo 300 zaposlenih, upniki bodo poplačani v bistveno nižjih zneskih (le 33,02 %), nastala pa jim bo nepopravljiva (in ne zgolj težko popravljiva) škoda v višini 100 mio EUR. Trdi, da je v primeru nadaljnjega poslovanja sposoben vse svoje upnike v celoti poplačati, saj je še vedno sredi faze pospešenega investiranja v infrastrukturo, ki bo ob doseganju kritične mase naročnikov začela generirati pozitiven denarni tok in pozitiven poslovni izid.

12Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožnik s temi svojimi navedbami in predloženimi računovodskimi izkazi ter finančnimi projekcijami, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode, ni z dovolj veliko stopnjo verjetnosti izkazal niti da bo taka škoda dejansko nastala niti da jo je mogoče preprečiti le z izdajo zahtevane začasne odredbe. Tožnikove prognoze namreč temeljijo predvsem na tožnikovih predvidevanjih ravnanja drugih subjektov, s katerimi posluje, in sicer da bo, poleg tega, da tožnik ne bo dosegal planiranih rezultatov zaradi neizvršenih vlaganj v omrežje in priklopov zmanjšalo število novih naročnikov za 10.317, zmanjkalo tudi sredstev za poplačilo dobaviteljev, ki bi bili zato upravičeni nemudoma začeti z izvršilnimi postopki zoper tožnika, kar bi povzročalo vedno nove blokade bančnih računov, s tem pa nove (povečane) težave pri poravnavanju tekočih obveznosti (domino efekt). Glede na finančno stanje pa se tožnik trenutno ni sposoben dodatno zadolžiti pri bankah ali drugih finančnih institucijah niti pri svojih dobaviteljih.

13Nastanek težko popravljive škode mora groziti stranki, ki zahteva izdajo začasne odredbe, zato se tožnik ne more sklicevati na škodo, ki bi nastala njegovim upnikom, saj je na upnikih, ki so se s sprejeto prisilno poravnavo že odrekli 56 % svojih terjatev, 44 % terjatev pa naj bi bilo poplačanih do 24. 2. 2021, da svoje ravnanje prilagodijo tako, da za njih na najbolj primeren način zavarujejo svoje terjatve oziroma na način, ki bo zagotovil njihovo poplačilo.

14Ker so tožnikovi upniki tako banke kot dobavitelji, katerih interes je, da bodo njihove terjatve poplačane, pri čemer se je tožnik po lastnih navedbah pri svojih dobaviteljih zadolžil v letu 2013 in v prvih štirih mesecih za od dodatnih 11,124.786,00 EUR, ne pojasni, zakaj naj bi dobavitelji ravnali tako, kot to predvideva, niti zakaj naj ne bi banke (upnice) zavarovale svoje interese za poplačilo svojih terjatev z bančnim posojilom oziroma z drugimi finančnimi instrumenti.

15Vrhovno sodišče nadalje zato v tej zvezi pripominja, da je bila davčna odmerna odločba izdana že 27. 5. 2013 in da je bila tožniku izvršitev navedene odločbe že odložena po prvem odstavku 103. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) do 3. 7. 2014, kar pomeni, da je imel tožnik na voljo relativno dovolj časa, da svoje poslovanje prilagodi grozeči izvršbi bodisi v okviru svojega rednega poslovanja, ali v dogovoru z upniki oziroma bankami in dobavitelji kot tudi z lastniki. Da bi tožnik karkoli storil v tej smeri, pa niti v zahtevi za izdajo začasne odredbe niti v pritožbi ne navaja, temveč samo navaja svoja pričakovanja glede ravnanja navedenih subjektov. Iz tožnikovih navedb pa tudi izhaja, da izvršitev odločbe ne bi imela za posledico takojšnjega neposrednega učinka, ampak naj bi zatrjevane posledice oziroma težko popravljiva škoda nastala kot posledica „domino efekta.“

16Zato se tožnik kot dober gospodarstvenik ne more zanašati zgolj na sodišče, da bo izdalo začasno odredbo in bo njegovi tožbi ugodilo, pa če je še tako prepričan, da glede na veljavno zakonodajo sporne davčne obveznosti ni bil dolžan plačati in ne z njo računati ter da zato v tem smislu tudi ugodnosti od države ni prejel. Tožnik tudi šele v pritožbi zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pojasni, da zneska davčne obveznosti iz odmerne odločbe v svojih izkazih še nima knjižene, saj z več kot 50 % verjetnostjo ocenjuje, da ta obveznost ne bo postala pravnomočna, in da sporazum o zavarovanju denarne terjatve, sklenjen med toženo stranko in tožnikom, ki ga predloži šele v pritožbi, določa, da je dano zavarovanje časovno neomejeno.

17V tej zvezi tožnik sodišču prve stopnje glede na v 7., 8. in 9. točki tega sklepa povzeta pravila o dokaznem bremenu povsem neupravičeno očita, da bi ga sodišče moralo pozvati, naj predloži prej navedeni sporazum, kot ga tudi pozvati, da naj pojasni okoliščine glede kratkoročnega posojila v višini 3,512 mio EUR, če je to dejstvo štelo za relevantno z vidika odločitve o izdaji začasne odredbe, in na razjasnitev dvoma, ali tožnik sredstva iz naslova povečane izpostavljenosti do dobaviteljev res namenja investicijam, ali pa zgolj niso bila poravnana zaradi nelikvidnosti. Dolžnost stranke, ki zahteva izdajo začasne odredbe je, da sodišču, ki odloča o zahtevi, navede in predloži vse podatke in razloge, s katerimi utemeljuje svojo zahtevo in jih utemelji z vsemi dejstvi, ki zajemajo vse relevantne podatke za odločanje.

18Čeprav je po ustaljeni upravnosodni praksi v okviru načela sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter prizadetost nasprotnih strank šele v primeru, da sodišče ugotovi obstoj težko popravljive škode, pa se Vrhovno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je v davčnih zadevah tehtanje javnega interesa opravil že zakonodajalec s tem, da je predpisal, da že pritožba zoper sklep oziroma odločbo davčnega organa ne zadrži izvršitve, glede na prevladujoč javni interes v davčnih postopkih, da se davek izterja, saj se, kot to dodaja Vrhovno sodišče, zagotavlja poglavitni vir sredstev za zadovoljevanje splošnih in skupnih zadev za celotno državo oziroma za vse državljane.

19Zato se Vrhovno sodišče tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sodišče odloži izvršitev odločbe v davčnih zadevah le izjemoma, to je, če tožnik izkaže okoliščine, ki so močnejše od javne koristi in jih z drugimi ukrepi ni mogoče preprečiti. Glede na prevladujoč javni interes v davčnih postopkih je zato treba tudi restriktivno presojati izkazanost težko popravljive škode oziroma verjetnost njenega nastanka, kot prvega pogoja za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Možnost uvedbe stečaja oziroma drugih zakonskih posledic zaradi insolventnosti zaradi izvršitve upravne odločbe glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. I Up 32/2011, I Up 443/2013 in I Up 534/2013) samo po sebi ne predstavlja težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1.

20Tudi v primeru, da izvršitev odločbe lahko pomeni nevarnost uvedbe stečaja ali drugih zakonskih posledic, morajo biti izkazane posebej kvalificirane okoliščine, zaradi katerih bi se škoda, ki naj bi zaradi davčne izvršbe nastala tožniku, štela za težko popravljivo. Teh pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik s svojimi navedbami in priloženimi računovodskimi izkazi, kot tudi z njihovo razlago, ni dovolj prepričljivo oziroma z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal, saj ni konkretno navedel prepričljivih okoliščin in dejstev, da bo ta škoda dejansko nastala oziroma da je ni mogoče preprečiti na noben drug način.

21Pri tem Vrhovno sodišče zgolj pripominja, da lahko tožena stranka še pred začetkom prisilne izterjave oziroma tudi v primeru prisilne izterjave denarnih sredstev njihovo izterjavo prilagodi na način, ki bo najugodnejši za zavezanca (6. člen in 142. člen ZDavP-2 oziroma 102. člen ZDavP-2 v povezavi 154. členom ZDavP-2), če bodo dejansko podani razlogi oziroma nastopile okoliščine, na podlagi katerih bi davčnemu zavezancu zaradi trajnejše nelikvidnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda in bi davčnemu zavezancu odlog in obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode.

22Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1).

23Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.