VSRS sklep III Ips 34/2014

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavilo učinke pravnih dejanj sklenitve in izpolnitve štirinajstih verižnih kompenzacij. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki vrniti kompenzirane zneske v znesku 38.478,21 EUR. Posledično je toženi stranki naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke, razen glede dela teka zamudnih obresti, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 97/2013-8 z dne 10. 12. 2013 dopustilo revizijo glede vprašanja:

„Ali opustitev preverjanja računovodskih izkazov tožeče stranke pomeni opustitev dolžnega ravnanja v skladu z 28. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP)?“

4Na podlagi navedenega sklepa je tožena stranka vložila revizijo in Vrhovnemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

Relevantno dejansko stanje

6Tožeča stranka je v času od 20. 1. 2010 do 17. 9. 2010 s toženo stranko sklepala verižne kompenzacije, na podlagi katerih je tožena stranka prišla do poplačila svojih terjatev do tožeče stranke, nastalih iz njunih prodajnih razmerij. Nad tožečo stranko je bil 26. 1. 2011 začet stečajni postopek.

7Na spletnih straneh AJPES-a je bilo iz javno objavljenih računovodskih izkazov razbrati, da je znašala čista izguba tožeče stranke za poslovno leto 2009 617.565,00 EUR in za leto 2010 585.599,00 EUR.

Revizijske navedbe

8Revident uveljavlja, da opustitev preverjanja računovodskih izkazov tožeče stranke ni pomenilo opustitve dolžnega ravnanja v skladu z 28. členom ZFPPIPP, pri čemer se sklicuje tudi na stališče Višjega sodišča v Ljubljani, izraženega v sodbi I Cpg 262/2011 z dne 14. 6. 2012. Dodaja, da tudi če iz javno objavljenih podatkov na spletni strani AJPES-a izhaja izguba tožeče stranke v letih 2009 in 2010, „to nikakor še ne pomeni, kaj šele avtomatično (kot sta napačno šteli obe nižji sodišči), da je tožena stranka vedela ali da bi morala vedeti za insolventnost tožeče stranke, oziroma da je subjektivni pogoj izpodbojnosti izpolnjen.“

Razlogi za zavrnitev revizije

9Določba 28. člena ZFPPIPP vsebuje temeljne obveznosti poslovodstva gospodarske družbe v zvezi z njeno solventnostjo (zapoveduje ravnanje v skladu z določbami ZFPPIPP in pravili poslovnofinančne stroke; profesionalno skrbnost poslovnofinančne stroke, da se zagotovi kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobnost družbe). Določba nalaga poslovodstvu le take obveznosti, ki zadevajo družbo, ki jo poslovodstvo vodi in ne obveznosti glede drugih družb (družb, s katerimi je v poslovnih stikih). Vsako poslovodstvo mora na podlagi določbe 28. člena ZFPPIPP preverjati računovodske izkaze družbe, ki jo vodi, ne pa tudi računovodskih izkazov drugih družb, od katerih prejema izpolnitev že prevzetih obveznosti, kot je v predmetni zadevi. Odgovor na dopuščeno vprašanje je zato nikalen.

10Dolžne skrbnosti, ki bi ob izpolnjevanju obveznosti tožeče stranke toženi stranki narekovala, da preverja računovodske izkaze tožeče stranke, ni mogoče izpeljati niti iz določbe 6. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kar omenja pritožbeno sodišče v 6. točki izpodbijane sodbe. Po določbi prvega odstavka 6. člena OZ morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij (skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma skrbnost dobrega gospodarja), a je ta skrbnost vezana na obstoj obveznosti, ki se naj izpolni, ne pomeni pa, da zahtevana skrbnost ustvarja sama po sebi samostojne obveznosti. V predmetni zadevi je bila tožeča stranka tista, ki je s pomočjo kompenzacij izpolnjevala svoje obveznosti (plačilo kupnine) in ne tožena stranka. Zato tožena stranka niti na tej pravni podlagi ni bila dolžna preverjati računovodskih izkazov tožeče stranke.

11Tožeča stranka v tožbi ni navedla, kdaj naj bi postala insolventna. Pravzaprav svoje insolventnosti niti ni eksplicitno zatrjevala. Navedla je le, da toženi stranki „slabo ekonomsko finančno stanje stečajnega dolžnika oz. insolventnost ni mogla ostati neznana“, pri čemer se je sklicevala na javne objave svojih računovodskih izkazov za leti 2009 in 2010 na spletnih straneh AJPES-a, iz katerih naj bi bila za obe leti razvidna njena izguba v poslovanju. Vsako slabo ekonomsko finančno stanje še ne pomeni insolventnosti. Z ambivalentnim zatrjevanjem, da je bila tožeča stranka v „slabem ekonomsko finančnem stanju oz. insolventna“, zato ni mogoče utemeljevati t.i. subjektivnega elementa izpodbojnosti dolžnikovih pravnih dejanj, ki ga opredeljuje 2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, po kateri je dejanje izpodbojno, če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen.

12Sodišče druge stopnje je ob povzemanju zgoraj navedenih trditev tožeče stranke omenilo zakonsko domnevo iz 2. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP (če je izguba tekočega leta skupaj s prenesenimi izgubami dosegla polovico osnovnega kapitala in te izgube ni mogoče pokriti v breme prenesenega dobička ali rezerv), ni pa navedlo niti trditev tožeče stranke niti svojih lastnih ugotovitev o tem, kakšno je bilo razmerje med izgubo in osnovnim kapitalom tožeče stranke, da bi bilo sploh mogoče presoditi, ali je bila podana domnevna baza iz navedene zakonske določbe.

13Po obrazloženem se je pokazalo, da sodbi sodišč nižjih stopenj temeljita na zmotni uporabi materialnega prava, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je bilo treba na podlagi določbe drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugoditi, sodbi sodišč nižjih stopenj razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo treba najprej ugotoviti, kdaj je postala tožeča stranka insolventna. Če bo izkazana kakšna od izpodbojnih domnevnih baz insolventnosti, bo tožena stranka lahko dokazovala, da tožeča stranka kljub temu ni bila insolventna. Šele po ugotovitvi, kdaj je postala tožeča stranka insolventna, pride v poštev ugotavljanje subjektivnega elementa izpodbojnosti iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Drugi del določbe („… ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen“) je treba razlagati tako, da se z upoštevanjem vseh dejanskih okoliščin primera sklepa, ali bi v isti situaciji razumna oseba istih bistvenih lastnosti kot tožena stranka neizogibno sklepala, da je tožeča stranka insolventna. Sama določba pa ne terja od upnika, ki je prejel izpolnitev od svojega dolžnika, da si priskrbi podatke o ekonomsko finančnem položaju dolžnika. Določba tako ne ustvarja dolžnosti spremljanja objavljenih računovodskih izkazov poslovnih partnerjev, ki izpolnjujejo svoje denarne obveznosti. Zavzeto stališče pa ne gre tako daleč, da bi bilo na njegovi podlagi mogoče sklepati, da ne more iti za izpodbojno dejanje, če se poslovodstvo upnika ni pozanimalo glede insolventnosti dolžnika.

O stroških postopka

14Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.