VSC sklep PRp 18/2015

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva prvostopnemu sodišču v nov postopek.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče spoznalo obdolženca za odgovornega storitve dveh prekrškov in sicer pod točko I/1) prekrška po desetem odstavku člena 45 ZPrCP, pod točko I/2) pa prekrška po desetem odstavku člena 110 ZPrCP. Nato mu je za prekršek pod točko I/1) določilo globo v višini 300,00 EUR, izreklo pa mu je tudi stransko sankcijo tri (3) kazenske točke (KT) za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B, medtem ko mu je za prekršek pod točko I/2) določilo globo 1.200,00 EUR in pa stransko sankcijo 18 KT, nato pa mu je na podlagi člena 27 Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno sankcijo in sicer globo v višini 1.500,00 EUR in pa stransko sankcijo 21 KT za prekrška, ki sta bila storjena z motornim vozilom kategorije B. V plačilo je naložilo storilcu še sodno takso.

2Tako odločitev s pravočasno pritožbo napada obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov (pri čemer obrazloži le pritožbena razloga iz 1. in 3. točke člena 154 ZP-1) in predlaga, da se postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi, podredno pa, da se napadena sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Pritožba je utemeljena.

4V okviru prvozatrjevanega pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku pritožba trdi, da napadene sodbe ni mogoče preizkusiti v delu glede odločilnih razlogov, kajti le-ti so v nasprotju z razlogi, ki izhajajo iz posameznih listin. Izpostavlja, da je obdolženec priznal le, da se je v oškodovano vozilo zaletel, ni pa priznal, da na kraju dogodka ni ostal tako dolgo, dokler ogled ni bil končan oziroma dokler o tem ni odločil vodja ogleda. Ves čas je bil prisoten na kraju dogodku, pristopil je k vozilu in voznico v nasprotno udeleženem vozilu povprašal o njenem stanju. Sodišče pa je povsem spregledalo, da se voznica ni ničesar spomnila in da je dopustila možnost, da ji je obdolženec celo dal svoje osebne podatke in povedal, zakaj se mu je mudilo. Voznica je bila razburjena in obdolženca ni poslušala. Obdolženec tako trdi, da je ostal na kraju dogodka, dokler ogled ni bil končan, kajti takoj, ko se je zaletel v vozilo, iz njega izstopil, podal svoje podatke, je bil ogled zaključen, kajti zaradi premajhne varnostne razdalje je prišlo do naleta obdolženčevega vozila v oškodovankino. Oškodovanka je dopustila, da ji je obdolženec svoje podatke pustil, ker pa je bila v šoku, si teh informacij ni zapomnila. Zato obdolženec ni zavestno zapustil kraj dogodka, oditi je moral zaradi službenih obveznosti, kar je oškodovanki tudi povedal. Predvsem pa tega ni storil zavestno in hote, v ničemer pa tudi ni nasprotoval prisotnosti policistov, zato so razlogi v tem delu pomanjkljivi.

5Iz izpodbijane sodbe izhajajo vsi podatki o tem, kako je kritičnega dne potekala vožnja obdolženca za vozilom, ki ga je pred njim po … ulici v naselju … v smeri proti … vozila voznica M. P.. Takrat sta se na cestišču nahajali zgolj obdolženčevo in oškodovankino vozilo, ki sta se drugo za drugim približevali krožišču, pred katerim so bila ustavljena vozila. Sporno že pred sodiščem prve stopnje ni bilo niti, da obdolženec ni zaviral in je trčil v vozilo M. P., to vozilo pa je odbilo 17,85 metrov naprej. Obdolženec samega trčenja že pred prvostopnim sodiščem ni zanikal. Nasprotno, pojasnil je, kot izpostavlja pritožba, da je bil nepozoren na vožnjo vozila pred seboj in ker je vozil na prekratki varnostni razdalji, je s sprednjim delom svojega vozila trčil v oškodovankino. Zaradi takega ravnanja je predlagatelj obdolžencu očital vožnjo z neprilagojeno hitrostjo, sodišče prve stopnje pa je taki pravni opredelitvi obdolženčevega protipravnega ravnanja sledilo, čeprav nanjo sicer ni vezano (določba člena 132 ZP-1). Pri tem pa je v razlogih izpodbijane sodbe prvostopno sodišče zapisalo, da je bil obdolženec sicer nepozoren na vožnjo (svojo pozornost je osredotočil na telefon), zaradi česar je posledično prišlo do trčenja, tak način njegove vožnje pa po oceni prvostopnega sodišča ni bil prilagojen razmeram in preglednosti dela cestišča, bližini krožišča in prometnim razmeram, zato tudi ni uspel pravočasno ustaviti. Pritožbeno sodišče ocenjuje enako kot pritožba, da so takšni razlogi pomanjkljivi.

6Sodišče prve stopnje se namreč z ničemer ni opredelilo do obdolženčevega zagovora, da je vozil na prekratki varnostni razdalji in neprepričljivo, kot ključne razloge za svojo odločitev v zvezi s trčenjem obdolženca v oškodovankino vozilo navaja izključno potek ceste in prometne razmere, za katere pa po drugi strani ugotavlja, da so bile običajne, saj sta po cestišču v smeri proti krožišču vozila drug za drugim, v krožišču pa so čakala še druga vozila, da se v krožišče vključijo, vidljivost je bila prav tako dobra. V delu glede razlogov obdolženčevega subjektivnega odnosa (krivde) do ravnanja pod točko I/1) pa še izhaja, da obdolženec naj ne bi prilagodil svoje vožnje svojim vozniškim sposobnostim, čeprav tega sodišče ni konkretiziralo. Zato zaradi odsotnosti razlogov v nakazani smeri (premajhna varnostna razdalja, jasni razlogi o obdolženčevi krivdi) tudi po oceni pritožbenega sodišča razlogi o obdolženčevem subjektivnem odnosu v zvezi s prekrškom pod točko I/1) niso jasni, temveč so pomanjkljivi, zaradi česar je prvostopno sodišče v tem delu zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1.

7Glede prekrška pod točko I/2) je prvostopno sodišče dogajanje med obdolžencem in oškodovanko v pretežnem delu povzelo v izpodbijano sodbo. Ni sporno, da obdolženec na kraju, kjer je prišlo do trčenja, ni ostal, saj ga ob prihodu policistov tam več ni bilo. S svojim vozilom se je namreč odpeljal s kraja, kasneje pa je bilo vozilo po policijski patrulji izsledeno (na podlagi sledi obdolženčevega vozila na oškodovankinem vozilu). Pritožba sicer problematizira zaključke prvostopnega sodišča, da obdolženec oškodovanki ni posredoval svojih podatkov, predvsem pa ni storil tega zavestno in hote in trdi, da je obdolženec s kraja odšel sicer že po opravljenem ogledu, take razloge pa šteje za pomanjkljive. V zvezi s takimi navedbami je najprej pojasniti, da se v konkretnem primeru, kot je sicer že ugotovilo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi, ogled sploh še ni pričel (zato je v tem delu tudi trditev pritožbe napačna), saj med obdolžencem in oškodovanko ni bilo soglasja o tem, ali naj se pokliče policija ali ne. Kar zadeva obravnavo prometnih nezgod v cestnem prometu ni sporno, da ogled lahko opravi ali policija (v primeru, če gre le za prometne nesreče z materialnimi posledicami oziroma lahko telesno poškodbo), oziroma se ogled v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku (ZKP) opravi (v primeru najtežjih prometnih nezgod) v prisotnosti državnega tožilca in preiskovalnega sodnika. V konkretnem primeru se torej s tem, ko sta obdolženec in oškodovanka samo izstopila vsak iz svojega vozila, ogled še ni pričel, saj je policija prišla na kraj, ko obdolženca tam več ni bilo. Zato so v tem delu pomanjkljivi razlogi v izpodbijani sodbi o tem, da naj bi obdolženec kraj dogajanja zapustil zavestno, ker ni želel policijskega obravnavanja in ni ostal na kraju, dokler ogled ni bil končan, oziroma, dokler vodja ogleda ni tako določil. Sodišče s takimi zaključki torej ni pojasnilo, katero ravnanje se je v konkretnem dogajanju sploh štelo za ogled in kdo naj bi bil sploh vodja ogleda, ki naj ne bi odločil, da obdolženec s kraja dogajanja lahko odide. Zato je zaradi tako pomanjkljivih razlogov o odločilnih dejstvih tudi v tem delu sodišče bistveno kršilo določbe postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1.

8Zaradi tako ugotovljenih kršitev je pritožbeno sodišče na podlagi zakonskega pooblastila iz določbe petega odstavka člena 163 ZP-1 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.

9V ponovljenem postopku bo prvostopno sodišče moralo temeljito proučiti dejanske navedbe v obdolžilnem predlogu, nato pa glede na obdolženčev zagovor (zlasti glede prekrška pod točko I/1) obdolženčevo ravnanje v tem delu presojati tudi v smeri, ali je tako obdolženčevo ravnanje, ko je že sam v svojem zagovoru pojasnil, da je trčil v vozilo, ki je vozilo pred njim zaradi premajhne varnostne razdalje, res mogoče pravno opredeliti kot ravnanje v nasprotju z določbo prvega odstavka člena 45 ZPrCP, ali pa morda v tem primeru ne gre za obdolženčevo ravnanje v nasprotju z določbo drugega odstavka člena 44 ZPrCP, ki voznikom veleva vožnjo na primerni varnostni razdalji. Nato pa bo moralo z jasnimi in prepričljivimi razlogi pojasniti obdolženčev subjektivni odnos do storjenega prekrška. Glede prekrška pod točko I/2) pa bo moralo glede na dejanske navedbe v obdolžilnem predlogu z jasnimi zaključki pojasniti, ali je v konkretnem primeru, ko sta obdolženec in oškodovanka po trčenju izstopila iz svojih vozil in so policisti na kraj dogodka prispeli šele po tem, ko je obdolženec kraj dogodka že zapustil, takšno njegovo ravnanje, ko naj ne bi ostal na kraju prometne nesreče in, kot je prvostopno sodišče že doslej ugotovilo, oškodovanki ni posredoval podatkov iz svojega vozniškega dovoljenja in prometnega dovoljenja in ostale podatke, sploh že prišlo do ogleda kraja prometne nesreče, kdo je bil tisti, ki je tak ogled vodil in ali je obdolžencu bilo dejansko dovoljeno, da kraj zapusti. Zato bo v tem delu moralo dejanske ugotovitve v obdolžilnem predlogu in ugotovitve, ki izhajajo iz izvedenega dokaznega postopka, pravilno presojati v skladu s celotnim besedilom določb člena 110 ZPrCP in natančno ugotoviti, ali in katero obdolženčevo ravnanje v konkretnem dogajanju je tisto, ki ga je mogoče pravilno pravno opredeliti po obstoječih določbah člena 110 ZPrCP.