VSC sklep PRp 26/2015

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva temu sodišču v novo odločanje.

1Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca za odgovornega storitve prekrška po 6. točki šestega odstavka člena 46 ZPrCP in mu na podlagi tega zakonitega določila izreklo sankcijo in sicer globo 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 (osemnajst) kazenskih točk (KT) za prekršek, ki je bil storjen z motornim vozilom kategorije B. V plačilo je obdolžencu naložilo še stroške postopka (634,40 EUR) in pa sodno takso v znesku 170,00 EUR.

2Tako odločitev s pravočasno pritožbo napada obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov po členu 154 ZP-1 in predlaga ugoditev pritožbi tako, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni in se postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi, podredno pa, da se le-ta razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Pritožba je utemeljena.

4Najprej je potrebno pritožniku pritrditi, da je del zakonskega teksta v točki IV. izreka izpodbijane sodbe, ki določa način izvršitve neplačane globe nad 300,00 EUR nezakonit, kar je prvostopno sodišče ustrezno pojasnilo v točki 15 izpodbijane sodbe, kjer je jasno zapisalo, da je odločitev v predmetni prekrškovni zadevi bila sprejeta 5. 12. 2014, medtem ko je (šele) z odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-12/12-22 z dne 11. 12. 2014 bila razveljavljena zakonska ureditev v zvezi z uklonilnim zaporom, zato je sodišče prve stopnje tudi ustrezno pojasnilo, da sodišče tisti del sodbenega izreka, ki se nanaša na uklonilni zapor, ne bo izvršilo.

5Pritožba v okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku med drugim pravilno navaja, da dosedanja sodna praksa v zvezi z določbo prvega odstavka člena 8 ZPrCP (sodna praksa VS RS in tudi pritožbenih sodišč) nalaga, da v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil, ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi sodišče prepričati, da tega prekrška ni storil, ampak lastniku oziroma imetniku pravica uporabe vozila nalaga zgolj predložitev razbremenilnih dokazov. Ko pa take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali je z njimi res izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva. Če takšen dvom izkaže, sodišče izda sodbo, s katero postopek zoper lastnika (oziroma imetnika pravice uporabe) ustavi zaradi nedokazanosti, obdolženec pa se kot lastnik lahko razbremeni odgovornosti že takrat, ko z ustrezno stopnjo verjetnosti (ki je nižja od tiste, ki se izraža v razumnem prepričanju sodišča o obstoju nekega dejstva) izkaže, da ni storilec prekrška. Pritožba izpostavlja v nadaljevanju, da je obdolženec že tekom postopka predložil sodišču pisno izjavo direktorja družbe Ž. d.o.o. z dne 12. 8. 2014, iz katere izhaja, da je obdolženec v dneh 4. in 5. avgust 2014 bil v K. (na povabilo poslovnega partnerja Ž. d.o.o.), v ta namen je predložil dopis družbe S. d.o.o., ki izkazuje program obiska za oba navedena dneva. V tem svojstvu je predlagal tudi zaslišanje direktorja družbe Ž. d.o.o. Ž. M., ki se je z obdolžencem sočasno nahajal v R. in bi lahko potrdil obdolženčev alibi. Pritožba očita prvostopnemu sodišču bistveno kršitev določb postopka o prekršku, ker tega dokaza ni izvedlo in ga je zavrnilo ter v svojo obrazložitev zapisalo, da izvedbi dokaza ni ugodilo zato, ker je na podlagi podanega izvedenskega mnenja ocenilo, da je dejansko stanje očitanega prekrška popolnoma in v celoti pojasnjeno, zato bi bila izvedba tako predlaganega dokaza nepotrebna (obrazložitev se nahaja v točki 2) izpodbijane sodbe), istočasno pa je podvomilo v pisno izjavo Ž. M., da je bil le-ta z obdolžencem v A. Take pritožbene navedbe so utemeljene.

6Pravilno opozarja pritožba, da je v postopku po prvem odstavku člena 8 ZPrCP breme dokazovanja na storilcu - na lastniku vozila, da le-ta s predložitvijo razbremenilnih dokazov izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, zato morajo sodišča tudi ob sočasni uporabi načela materialne resnice (prvi odstavek člena 68 ZP-1) skrbno pretehtati vse predlagane dokaze, ki jih v tem svojstvu predlaga storilec - lastnik zaznanega vozila. V obravnavani zadevi tudi spisovno gradivo izkazuje, da je obramba že tekom postopka predlagala zaslišanje direktorja družbe Ž. d.o.o. Ž. M., za katerega je obdolženec že v izjavi o kršitvi cestno prometnih predpisov, ki jo je 13. 8. 2014 poslal prekrškovnemu organu navajal, da je bil v kritičnem času na povabilo bratranca Ž. M., ki je tudi direktor podjetja Ž. d.o.o. v A. na ogledu mehanizacije za zimsko službo. Taki svoji izjavi pa je priložil še izjavo Ž. M., ki naj bi potrjevala, da se je obdolženec 4. in 5. avgusta 2014 nahajal z njim v K. (povabilo podjetja S.). Pri izvedbi tega dokaza je torej obdolženec ves čas postopka vztrajal, prvostopno sodišča pa je, kot pritožba utemeljeno izpostavlja, v točki 2) obrazložitve takšen dokazni predlog zavrnilo iz razloga, ker je ocenilo, da že podano izvedensko mnenje sodišču prve stopnje nudi dovolj podlage za sklep o tem, da je dejansko stanje obdolžencu očitanega prekrška popolnoma in v celoti razjasnjeno, zato bi izvedba takega dokaza bila nepotrebna. Razlogi prvostopnega sodišča o zavrnitvi dokazov so tudi po oceni pritožbenega sodišča preskromni in ne zadostijo standardu procesnega ravnovesja oziroma ustrezne porazdelitve dokaznega bremena med sodiščem in obdolžencem pri ugotavljanju ključnega pravno relevantnega dejstva, ki je odločilno za predmetno prekrškovno zadevo in sicer, ali je obdolženec, ki je sicer lastnik vozila, znamke O., reg. št. ... kritičnega dne, to je 5. 8. 2014 ob 7.13 uri tudi dejansko bil voznik tega svojega vozila. Pravilno je razumevanje pritožbenih navedb o tem, da je mogoče obstoječo prakso tako Ustavnega sodišča RS, kot tudi VS RS ni mogoče razumeti tako široko, da bi moral konkretni obdolženec že z dokazi prepričati sodišče, da prekrška v kritičnem času ni storil, ampak posameznemu lastniku oziroma imetniku pravica uporabe nalaga predložitev zgolj razbremenilnih dokazov. Nato pa je sodišče tisto, ki v skladu z načelom proste presoje dokazov vedno oceni, ali je s tako predloženimi dokazi lastnik oziroma imetnik pravice uporabe res izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je lastnik tudi voznik svojega vozila v kritičnem času. Drži, da sodišče tudi ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga obramba predlaga, vendar pa je prav v tej točki potrebna skrbna presoja podanega dokaznega predloga, katerega pa je sodišče dolžno izvesti takrat, če predlagatelj le-tega z ustrezno stopnjo verjetnosti izkaže pravno relevantnost dokaza ter možnost njegove izvedbe. Zavrnitev takega dokaza pa mora biti ustrezno in logično obrazložena. Obdolženec je torek v konkretnem primeru že tudi po oceni pritožbenega sodišča z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal, da bi mu lahko bila izvedba tako predlaganega dokaza v korist, saj je takemu predlogu celo priložil izjavo predlagane priče z njenim podpisom, v katero pa je prvostopno sodišče podvomilo (zapis v izpodbijani sodbi - točka 9 obrazložitve) in je tak dokazni predlog zavrnilo, ker se je očitno zadovoljilo že z izvedbo (ključnega) dokaza - izvedenskim mnenjem (in dopolnitvijo le-tega), sodnega izvedenca za preiskavo fotografij ter posnetkov varnostnih kamer T. P. (list. št. 26 - 29). Zato ima pritožba prav, da takšni razlogi prvostopnega sodišča, pomenijo že vnaprejšnjo (negativno) dokazno oceno dokaza, ki še sploh ni bil izveden, in ne prepričajo, kajti zgolj na podlagi izvedenskega mnenja, ki sicer z veliko verjetnostjo (ne pa z gotovostjo!) sicer potrjuje skladnost fotografiranega voznika v kritičnem času z obdolžencem brez, da bi sodišče izvedlo še za obdolženca razbremenilni dokaz, ni mogoče zadostiti strogim kriterijem iz določbe 3. alineje člena 29 Ustave RS, to je izvedbi dokaza v obdolženčevo korist, saj je obdolženec tudi po oceni pritožbenega sodišča brez dvoma izkazal tako obstoj dokaza, kot tudi zadostno stopnjo verjetnosti, da bi izvedba tega dokaza lahko bila za njegovo obrambo uspešna. In prav zaradi slednjega bi tudi po oceni pritožbenega sodišča, kar pritožba utemeljeno graja, sodišče prve stopnje tako predlagan dokaz moralo izvesti. Ker pa tega ni storilo, se je prvostopnemu sodišču pripetila bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZP-1, saj tako sprejeta odločitev ne zadosti standardom poštenega postopka, prav tako pa ni zadoščeno načelu materialne resnice, obramba pa je uspela tudi izkazati vzročno zvezo med tako podano kršitvijo in nezakonitostjo izpodbijane sodbe, ko zaradi zavrnitve izvedbe tako predlaganega dokaza, posledično tudi dejansko stanje v izpodbijani sodbi ni bilo popolno ugotovljeno.

7Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo (do ostalih pritožbenih navedbah se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo!) in je izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo prvostopnemu sodišču v nov postopek, saj glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more izvesti dokaznega postopka (določba osmega odstavka člena 163 ZP-1). V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče ob temeljiti analizi pritožbenih izvajanj in že doslej podanih pritožbenih navedbah najprej odpraviti ugotovljeno kršitev v skladu z načelom proste presoje dokazov, ko bo moralo znova pretehtati, ali je storilcu uspelo izkazati razumen dvom glede domnevanega dejstva iz prvega odstavka člena 8 ZPrCP (identitete storilca) ter o takem njegovem predlogu znova odločiti, nato pa ob že doslej izvedenih dokazih, zlasti izvedenskemu mnenju, ki že doslej ni z gotovostjo potrdilo, da gre za isto osebo (temveč da gre zelo verjetno za isto osebo), ob temeljiti dokazni oceni v skladu z določbo drugega odstavka člena 133 ZP-1 znova sprejeti odločitev o tem, ali je obdolžencu z vso gotovostjo mogoče očitati, da je kritičnega dne bil voznik v cestnem prometu, ko naj bi vozil svoje lastno osebno vozilo tako, kot se mu očita s sodbenim izrekom izpodbijane sodbe.