VSL sodba I Cpg 459/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek z naslednjo vsebino:

„1. V razmerju med tožečo in toženo stranko, se razveljavi učinek:

a.) prenosa lastninske pravice s strani tožeče stranke na toženo stranko, opravljenega z izročitvijo v času od 01.01.2012 do 31.01.2012 na 84,75 m3 betona z oznako MB 30/16Č PVI, 296,63 litrih Kemazina OC, 2,25 m3 betona z oznako MB 20/16, 6,3 litrih Kemazina OC, 56,50 m3 betona z oznako MB 30/16 in 192,10 litrih Kemazina OC ter učinek pobota z dne 01.02.2012 za znesek v višini 7.356,41 EUR;

b.) prenosa lastninske pravice s strani tožeče stranke na toženo stranko, opravljenega z izročitvijo v času od 01.02.2012 do 03.02.2012 na 30 m3 betona z oznako MB 30/30Č PVI, 198 litrih Kemazina OC, 89 m3 betona z oznako MB 30/16Č PVI, 640,80 litrih Kemazina OC, 22 m3 betona z oznako MB 30/16, 140,80 litrih Kemazina OC ter učinek pobota z dne 13.02.2012 za znesek v višini 7.889,73 EUR;

c.) nadomestnih izpolnitev tožeče stranke v korist tožene stranke, na podlagi katerih so bile v korist toženke, kot naročnika v času od dne 01.02.2012 do dne 03.02.2012 opravljene storitve ogrevanja 119 m3 betona za znesek v skupni vrednosti 833,95 EUR ter učinek pobota z dne 13.02.2012 za znesek v višini 833,95 EUR.

2Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vrniti premične stvari, ki so po vrsti in količini specificirane v točki 1. a.) in 1. b.) tega izreka.

2.(1) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 833,95 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve predmetne tožbe dne 10.08.2012 dalje do plačila.

vse v roku 15 dni pod izvršbo.

3Podrejeno točki 2. tega izreka tožeča stranka predlaga:

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki, v roku 15 dni pod izvršbo, plačati znesek v višini 15.246,14 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve predmetne tožbe dne 10.08.2012 dalje do plačila.“ (tč. I izreka izpodbijane sodbe).

Tožeči stranki je naložilo v plačilo stroške postopka v višini 1.223,05 EUR (tč. II izreka izpodbijane sodbe).

2Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni izpolnjen že objektivni pogoj izpodbojnosti po 1. točki prvega odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Toženi stranki (upniku) je uspelo izpodbiti domnevo po 1. točki prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, ker je dokazala, da je stečajni dolžnik pri izpodbijanem pravnem poslu opravil v roku po prejemu nasprotne izpolnitve, ki je ustrezala običajnim rokom izpolnitev pri poslovanju med njo in stečajnim dolžnikom na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot je bil izpodbijani (drugi odstavek 272. člena ZFPPIPP).

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki več let poslovno sodelovali tako, da je tožena stranka za tožečo stranko opravljala parketarska dela, tožena stranka pa ji je za to plačevala ali v denarju ali pa so njune medsebojne obveznosti prenehale na podlagi kompenzacij. Ugotovilo je tudi, da je tožeča stranka s plačili računov stalno zamujala, tožena stranka pa je na tako prakso pristala v okviru njunega več let trajajočega rednega poslovnega sodelovanja, kjer je bila tožena stranka dolgoletni poslovni partner (podizvajalec) tožeče stranke in je zanjo izvajala obrtniška dela pri gradbenih projektih.

7Pritožba pritrjuje(2) ugotovitvi sodišča prve stopnje,(3) da se je tožena stranka po dveh računih, ki predstavljata v tem sporu izpodbijani posel, poplačala z deset oziroma trinajst mesečno zamudo. Vendar opozarja, da naj bi sodišče prve stopnje spregledalo, da delni oziroma preostali zneski plačil predstavljajo zgolj manjši delež obveznosti po računih. Prav tako naj bi sodišče prve stopnje spregledalo, da sta stranki v medsebojnih podizvajalskih pogodbah dogovorili šestdeset dnevni blagovni kredit, ki da ga je nudila tožena stranka tožeči in zato naj bi bile zamude pri plačilih, ki jih je sodišče primerjalo zaradi ugotovitve običajnega roka izpolnitve, še za dva meseca krajše.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšno stališče pravno zmotno. Člen 6 podizvajalske pogodbe št. 31-O/2008 (vse ostale pogodbe pa vsebujejo praktično identično določilo) določa možnost odobritve blagovnega kredita za največ šestdeset dni od poteka plačilnega roka do plačila po obrestni meri banke naročnika. Iz pritožbe ne izhaja, kdaj so bili takšni krediti odobreni in za koliko časa, predvsem pa ne drži pritožbena navedba, da tožena stranka tega ni prerekala. Slednje je tožena stranka storila s pozivom tožeči stranki, da dokaže odobritev blagovnega kredita (l. št. 73). Posledično pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno zamud pri plačilih, ki jo je sodišče prve stopnje zgradilo na podlagi primerjave opravljenih delnih plačil z zapadlostjo računov in pri tem ugotovilo devet mesečne oziroma v treh primerih več kot eno letne zamude, najdaljša zamuda pa je trajala celo več kot petindvajset mesecev po zapadlosti (18.-.24. točka obrazložitve). Pomembno je izpostaviti, da so ugotovitve sodišča prve stopnje o zamudah pri plačevanju računov zaradi razhajanja tožeče in tožene stranke o zapadlosti, osnovane pravzaprav na navedbah tožeče stranke o zapadlosti, kar je zanjo ugodnejše (prim. tč. 19 obrazložitve). Kljub slednjemu pa je primerjava izpolnitev in tako zatrjevanih zapadlosti sodišču prve stopnje še vedno omogočala sklepanje o prej navedenih časovnih zamikih med zapadlostjo in posameznimi izpolnitvami, zaradi česar je sklicevanje na izpovedbo priče tožeče stranke (računovodkinjo) nebistveno. Pritožbeno sodišče zato soglaša tudi z zaključki prvostopenjskega sodišča, ko je na podlagi presojanih rokov izpolnitev med pravdnima strankama, ki ne sodijo v izpodbojno obdobje (en račun se nanaša celo na leto 2007) in tudi primerjavo teh rokov z izpovedbama zakonitih zastopnikov tožeče in tožene stranke, presodilo, da se je s tem med pravdnima strankama razvilo trajno poslovno razmerje, kjer so zamude okrog enega leta postale povsem običajne. Tak pristop je utemeljen le v primerih več let trajajočih poslovnih razmerjih, ko je tožena stranka s prevzemanjem nadaljnjih naročil (za parketarska opravila) kot dolgoletni poslovni partner pristala na plačila v daljših rokih glede na zapadlost. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo običajen rok plačila med pravdnima strankama v smislu pogoja iz drugega odstavka 272. člena ZFPPIPP.

9Neutemeljeno je sklicevanje na kontne kartice in celoviti obseg poslovanja oziroma vsote terjatev tožene stranke do tožeče stranke po posameznih letih, saj pritožba povzema absolutne zneske terjatev (v EUR), kar pa še ne predstavlja napravljene statistike plačil oziroma zamud, iz česar bi bilo mogoče sklepati o (ne)običajnosti roka izpolnitve obveznosti (prim. drugi odstavek 272. člena ZFPPIPP).

10Zaradi ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bila izpodbijana dejanja (kompenzacije) opravljena v običajnem roku, se šteje, da je bila izpolnitev tožeče stranke opravljena po načelu sočasnosti izpolnitve in zato ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti stečajne mase, ampak le do spremembe dolžnikovega premoženja iz ene oblike v drugo.(4) S tem, ko je tožena stranka izpodbila domnevo iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, ni izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti iz 271. člena ZFPPIPP.

11Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo tudi, ko je zavrnilo zahtevek iz razlogov po 1. točki prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, kjer glede izpolnjenosti pogojev velja, da je trditveno in dokazno breme na stečajnem dolžniku.(5) Pravno dejanje stečajnega dolžnika je izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno (prim. prvo alinejo 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Podani morata biti dve predpostavki: a) zaradi izpodbijanega pravnega dejanja mora priti do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja in b) zaradi tega zmanjšanja čiste vrednosti premoženja drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bilo opravljeno. Čista vrednost premoženja posamezne osebe v skladu s tretjim odstavkom 10. člena ZFPPIPP pomeni razliko med vrednostjo njenega premoženja (stvari v njeni lasti, njene terjatve in njene druge premoženjske pravice - prvi odstavek 10. člena ZFPPIPP) in višino njenih obveznosti (obligacijske in druge denarne in nedenarne obveznosti do njenih upnikov - drugi odstavek 10. člena ZFPPIPP). Ni sporno, da je bil izpodbijani posel odplačen; z njegovo sklenitvijo je nastalo dvostransko (poslovno) obligacijsko razmerje.(6) Ker je čista vrednost premoženja računska (finančna) kategorija, je treba za izpolnitev pogojev po prvi alineji 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP zatrjevati (in v primeru, da so dejstva sporna, tudi dokazati; 212. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), kakšen vpliv ima izpodbijani posel na čisto vrednost premoženja stečajnega dolžnika. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo (l. št. 17)(7) ugovarjala, da je čista vrednost premoženja ostala nezmanjšana. Prikaz spreminjanja čiste vrednosti premoženja pa terja zatrjevanje obsega premoženja in obveznosti pred in po izpodbijanem poslu in se zahteva ravno zaradi prikaza, kako je izpodbijani pravni posel na čisto vrednost premoženja (kot računsko razliko med premoženjem in obveznostmi) tudi dejansko vplival. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da o tem ni mogoče sklepati na podlagi okoliščine, da v kolikor bi tožeča stranka posel enak izpodbijanemu sklenila z drugo osebo, bi pridobila njihovo plačilo v celotni vrednosti, brez da bi bilo tudi izkazano, da ravno zaradi sklenitve izpodbijanega posla s toženo stranko do realizacije s tretjim ni prišlo. Zgolj oddaljena (hipotetična) možnost sklenitve posla s kom tretjim tako ne zadošča. Posledično tudi ni izpolnjen pogoj, da bi drugi upniki zaradi izpodbijanega dejanja prejeli plačila svojih terjatev v manjšem deležu (prim. drugi del stavka prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP).

12Pravno dejanje je izpodbojno tudi, če je bila posledica tega dejanja, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (prim. drugo alinejo 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). S takim pravnim dejanjem upnik ne prejme izpolnitve obveznosti, ampak njeno zavarovanje (tj. ugodnejše pogoje), kar pa mu omogoča pridobitev ugodnejših pogojev za plačilo svoje terjatve. Neenako obravnavanje upnikov kot skupna značilnost izpodbojnih pravnih dejanj se v tem primeru ne odraža v zmanjšani vrednosti premoženja, katerega posledica je poplačilo drugih upnikov v manjšem deležu (gl. zgoraj), temveč (zgolj) v pridobitvi pravic, ki predstavljajo zavarovanje in s tem omogočajo ugodnejše pogoje za plačilo take terjatve. Pritožbeno sodišče zato pojasnjuje, da je izračun, ki ga pritožnik navaja v pritožbi in katerega napačnost je tožena stranka prerekala že v postopku pred sodiščem prve stopnje (npr. na l. št. 59), napačen.

13Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri presoji se je pritožbeno sodišče osredotočilo le na pritožbene navedbe, ki so po njegovi oceni odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka sama nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker ta ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

---------

(1) Pravilno 3.

(2) Konec četrtega odstavka tč. I pritožbe.

(3) Tč. 23 obrazložitve.

(4) Prim. VSL sodba I Cpg 167/2011. Podobno tudi VSL sodba I Cpg 243/2011, VSL sodba I Cpg 434/2011, VSL sklep I Cpg 499/2011, VSL sodba I Cpg 511/2011.

(5) Prim. N. Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) - Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 205.

(6) Ta razmerja so tista, pri katerih sta obe stranki hkrati dolžnika in upnika. Gl. N. Plavšak v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, str. 164.

(7) Prim. VS RS III Ips 34/2013 in III Ips 111/2011.