VSL sodba I Cp 833/2015

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 116847/2013 z dne 18. 7. 2013 vzdržalo v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek 8.444,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, ki izhajajo iz I. točke izreka sodbe. V preostalem delu 1. odstavka izreka je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku petnajst dni tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.260,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in sicer v II. in III. točki izreka, to je v delu, v katerem je sodišče zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obračunan DDV, posledično tudi v delu, kjer je odločeno o stroških. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da bo ugodilo tožbenemu zahtevku tudi v delu, ki se nanaša na obračunan DDV, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Uvodoma povzema odločitev sodišča prve stopnje ter navaja, da se zavrnjeni del zahtevka nanaša na obračunan DDV v višini 717,77 EUR, v tem delu je sodba nepravilna in nezakonita. V konkretni zadevi gre za vprašanje materialnega prava, ki ga mora sodišče poznati. Konkretna zadeva ima podlago v Zakonu o davku na dodano vrednost (ZDDV-1). Zastavi se ključno vprašanje, ali uporabnik, ki krši avtorsko pravico, po pravdnem postopku upravičeno plača manj, saj naj bi mu davka na dodano vrednost ne bi bilo treba plačati. Vprašanje je, ali v gospodarskem prometu sploh obstaja praksa, ki uporabniku omogoča, da storitev plača, brez izdanega računa. Tožeča stranka je zavezanec za plačilo DDV, kot zavezanec za DDV mora le-tega na računu obvezno prikazati. Prejemnik računa je zavezanec za plačilo tega računa v celoti skupaj z obračunanim DDV. Sistem obračuna DDV v Sloveniji in po svetu deluje na podlagi direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2008. Dejstvo je, da davek na dodano vrednost temelji na računih, izdan račun pomeni za izdajatelja/pritožnika obveznost za plačilo DDV, za kupca/toženo stranko pa terjatev do države – odbitni davek. Ena od bistvenih lastnosti davka na dodano vrednost je zagotovitev davčne nevtralnosti med davčnimi zavezanci in to pomeni pravico, da kupec blaga in storitev od davčne obveznosti v davčnem obdobju odšteje vstopni davek. Prejemnik računa, v konkretnem primeru tožena stranka, je zavezanec za plačilo tega računa v celoti, skupaj z obračunanim DDV. Davek na dodano vrednost predstavlja obveznost izdajatelja računa do države, na drugi strani – pri prejemniku računa pa ta znesek DDV na računu predstavlja terjatev do države. Enako izhaja iz brošure DURS o sistemu DDV ter sodbe Višjega sodišča II Cp 630/2014. Povzema vsebino navedene sodbe ter navaja, da sodna praksa pozna zgolj izjeme pri obračunu DDV glede civilne kazni, sicer pa tožnici enotno priznava plačilo storitve z vključenim davkom. Navedeno izhaja tudi iz brošure DURS o sistemu DDV, ki ne dopušča nikakršnega drugačnega tolmačenja, kot zavzetega v pritožbi. Sodišče bi tožeči stranki moralo priznati tudi vtoževani DDV, posledično bi morala biti glede na uspeh tudi odločitev o stroških drugačna.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, ki se je nanašal na zaračunani DDV (skupno 717,77 EUR s pripadki) zavrnilo, ker tožeča stranka ni dokazala, da je DDV dolžna plačati tožena stranka. Ugotovilo je, da navedeno iz pogodbe o javni priobčitvi glasbenih del na koncertih in javnih prireditvah (priloga A 30) ne izhaja. V pogodbi torej tožeča stranka svoje obveznosti plačila DDV ni prevalila na toženo stranko, zato DDV-ja toženi stranki ni upravičena zaračunati.

5Kot je navedlo sodišče prve stopnje, mora v skladu s 1. točko 1. odstavka 76. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) DDV plačati davčni zavezanec, ki opravi obdavčljivo nabavo blaga ali storitev (razen v primerih izjem, ki pa v konkretnem primeru niso podane). Davčni zavezanec je torej v konkretnem primeru tožeča stranka. Ne drži, da naj bi bilo stališče sodišča prve stopnje materialnopravno napačno. Drži sicer, da mora tožeča stranka kot zavezanka za plačilo DDV tega na računu obvezno prikazati, vendar pa to ne pomeni, da lahko DDV na pogodbeno dogovorjeni znesek avtomatsko zaračuna toženi stranki. To bi lahko storila, če bi bilo v pogodbi med strankama dogovorjeno (A 30), da se na znesek avtorskega honorarja, obračunanega skladno z določbami Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Pravilnik) ter na podlagi podatkov iz 3. člena pogodbe, DDV dodatno zaračuna. Takšnega določila pa pogodba, ki jo je sicer pripravila tožeča stranka, ne vsebuje. Ceno, ki je upravičena zaračunati tožeča stranka za uporabo avtorskih del, ki jih varuje, določa tarifa, vsebovana v Pravilniku, na katerega se pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, v 4. členu tudi sklicuje. Vendar pa tarifa ne predpisuje obveznosti plačila DDV, kar pomeni, da višjega zneska, kot je določen v tarifi, tožeča stranka toženi stranki, ob tem da prenos davčnega bremena na toženo stranko ni izkazan, ne more zaračunati.

6Pritožbene navedbe tožeče stranke, s katerimi pojasnjuje način obračunavanja davka na dodano vrednost ter nastanek in obseg pravice do odbitnega davka zato glede na konkretno situacijo niso pravno relevantne. Enako velja tudi za sklicevanje na direktivo Sveta 2006/112/ES ter brošuro DURS o sistemu DDV. Kot že navedeno, drži, da mora zavezanec za DDV tega na računu obvezno prikazati, v konkretnem primeru, ko je torej v pogodbi določena zgolj obveznost v višini po tarifi, v okviru zneska določenega po tarifi. Kot že navedeno, bi prejemnik storitve izvajalcu storitve na podlagi izdanega računa DDV moral dodatno plačati, če bi za to obstajala ustrezna podlaga, ta pa v konkretnem primeru ne obstaja. Za takšen primer, kot je konkretni, namreč ZDDV-1 ne določa obrnjene davčne obveznosti, zato bi moral biti, kot je bilo že navedeno, izkazan prenos obveznosti plačila DDV s tožeče na toženo stranko, ki pa ni bil izkazan in tega tudi pritožba ne zatrjuje.

7Pritožba se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 630/2014. V navedeni zadevi je tožeča stranka uspela tudi v delu zahtevka, ki se je nanašal na DDV, vendar gre le za posamično zadevo in ne ustaljeno sodno prakso (primerjaj na primer zadevo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2167/2011). Tudi ne drži, da sodna praksa v podobnih primerih pozna izjeme pri obračunu DDV le glede civilne kazni, saj se je sodna praksa v odločbah Višjega sodišča v Ljubljani v zadnjem času poenotila tudi glede transakcij iz naslova odškodnine in neupravičene obogatitve (čeprav je zadeva v konkretnem primeru pogodbena).

8Sodišče prve stopnje je zato, glede na navedeno, ko tožeča stranka ni dokazala (tega ni niti trdila), da je s toženo stranko sklenila dogovor o tem, da bo tožena stranka nase prevzela breme plačila davka na dodano vrednost, oziroma ni dokazala prevalitve obveznosti plačila DDV na toženo stranko, z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

9Glede stroškov se je tožeča stranka pritoževala le posledično, ker je glede glavne stvari njena pritožba neutemeljena, je neutemeljena tudi glede pravdnih stroškov. Glede stroškov pritožbenega postopka pa je sodišče druge stopnje odločilo, da jih tožeča stranka nosi sama, saj s pritožbo ni uspela (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).