VSC sodba Cp 542/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnici sami trpita svoje pritožbene stroške.
Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 740,78 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po tistem, ko je ugotovilo, da sta toženi stranki odškodninsko odgovorni za tožnici nastalo škodo v škodnem dogodku z dne 19. 4. 2008, ko se je poškodovala med hojo domov po pločniku ob A. prisodilo še pravično denarno odškodnino. Sodišče je ugotovilo, da sta toženi stranki bili na podlagi veljavnih predpisov zadolženi za redno vzdrževanje spornega pločnika. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi mnenja izvedenca gradbene stroke ugotovilo, da je zaradi okruška na notranji strani pločnika nastala luknja v smeri pločnika dolžine 29 cm in širine 30 cm ter globine povprečno 8 cm. Ta poškodba pločnika pa je bila dovolj velika, da lahko človek stopi vanjo ali stopi na rob in zdrsne vanjo ter pride do padca. Izvedenec medicinske stroke je prav tako potrdil, da lahko pri vstopu v jamo in pri padcu nastanejo poškodbe, kot so nastale pri tožnici. Toženi stranki zato odgovarjata po načelu krivdne odgovornosti in po členu 163 OZ. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožnica z nekoliko neprevidno hojo tudi sama v 15 % soprispevala k nastanku škodnega dogodka. Ugotovilo je, da je pri škodnem dogodku utrpela zlom v predelu kirurške vratu leve nadlahtnice, odlomek velike grče leve nadlahtnice in zvin desnega gležnja. Izvedenec je poškodbo zloma nadlahtnice s premikom opredelil za srednje hud primer, ostale poškodbe pa kot lažje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo številne neugodnosti in bolečinska obdobja pri pritožnici, zato je iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem od zahtevanih 16.000,00 EUR, prisodilo 8.800,00 EUR, za strah vseh zahtevanih 1.000,00 EUR, za psihične bolečine zaradi skaženosti od zahtevanih 4.000,00 EUR 1.500,00 EUR, ker je tožnica tudi zmanjšano življenjsko aktivna, je le tej od zahtevanih 25.000,00 EUR prisodilo 6.000,00 EUR. Nato je odštelo 15 % soprispevek in je skupaj prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 14.705,00 EUR. Odločilo je še o premoženjski škodi. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, pa je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2Zoper takšno odločitev se pritožujeta toženi stranki po svoji pooblaščenki. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje ni odpravilo dvoma, katerega je izrazila drugotožena stranka o resničnosti nastanka poškodbe na način, kot zatrjuje tožeča stranka in s tem odgovornost toženih strank. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da sta z možem hodila vzporedno po pločniku, v pripravljalni vlogi z dne 7. 3. 2010, pa, da z možen nista hodila tako striktno drug ob drugem. P. B. je izpovedal, da sta s tožnico hodila skupaj do tretje svetilke, ker pa je tretja svetilka pomaknjena bolj proti pločniku, skupaj nista mogla več hoditi, zato je on zaostal in ženo spustil naprej, v tistem trenutku pa se je žena poškodovala. Sodišče bi moralo kritično presojati izpovedbo tožnice in njenega moža v luči ostalih izvedenih dokazov, predvsem izvedenskega mnenja, iz katerega izhaja, da je bilo kljub vsemu na pločniku dovolj prostora, da bi lahko tožnica in njen mož še naprej hodila vzporedno, kot je sprva zatrjevala tožeča stranka. V tožbi je tožeča stranka jasno izpovedala, da sta z možem hodila en poleg drugega, gre za relevantna dejstva, ki bi jih sodišče moralo ugotoviti, saj je to pomembno za navedeni predmetni postopek, saj toženi stranki menita, da do poškodbe ni prišlo na javni cesti, kot to zatrjuje tožeča stranka, ampak nekje drugje. Zato hoja drug ob drugem izhaja tudi iz policijskega zapisnika. Pri tem, ko je sodišče obstoj škodnega dogodka oprlo na izpoved P. B. in tožnice, je odločalo mimo trditvene podlage tožeče stranke, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe nadalje navaja, da je izvedenec medicinske stroke dodatno potrdil, da je do škode, ki jo je utrpela tožnica prišlo zaradi luknje v pločniku. Navedeno ne drži, izvedenec medicinske stroke je pojasnil, da bi lahko do poškodbe prišlo tudi pri padcu, če bi se tožnica poskušala ujeti na iztegnjeno levo roko. Niti v medicinski dokumentaciji pa poškodba leve roke ni bila navedena. Sodišče je mehanizem nastanka poškodbe oprlo na mnenje izvedenca, ki pa je bil postavljen zaradi določitve višine nastale škode. Po mnenju tožene stranke, iz trditvene podlage tožeče stranke in izvedenih dokazov ne izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo na pločniku, za katerega vzdrževanje sta odgovorni toženi stranki. Sodišče ne pojasni, na čem je utemeljilo svojo oceno, da se je dogodek zgodil po zatrjevanjih tožeče stranke, zakaj je bolj verjetno, da je tožeča stranka padla v levo in ne v desno, kot bi to bilo pričakovati glede na običajen potek takih nesreč. V obrazložitvi se sicer pavšalno sklicuje na mnenje izvedenca medicinske stroke, tožena stranka bi morala zadobiti hujšo poškodbo, kot pa le izvin gležnja. Pritožba nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje v prenizkem odstotku, glede na ugotovljeno dejansko stanje prisodilo soprispevek tožnice in bi ga moralo prisoditi vsaj v višini 70 %. Pritožuje se tudi zoper višino škode. Meni, da je odškodnina za posamezne oblike nepremoženjske škode prisojena v previsokem znesku, glede skaženosti pa odškodnine tožeči stranki ne bi smelo prisoditi.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožeče stranke je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo na vsa dejanska in pravna vprašanja. Odgovornost toženih strank, ki sta zaradi nerednega opravljanja javne gospodarske dejavnosti odškodninsko odgovorni tožnici za nastalo škodo, je dokazana. Glede same hoje po pločniku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo način hoje tožeče stranke. Zaradi zožitve javne površine zlasti pohodne, pa je običajna reakcija pešcev, da kdo stopi naprej, drugi pa npr. nekoliko za njim. Takšno gibanje je običajno tudi na javnih površinah, namenjenih peš hoji, kjer se srečujejo pešci, ki hodijo v nasprotni smeri. Za varno hojo po pločniku, ne glede na širino mora poskrbeti lastnik pločnika preko izvajalca vzdrževanja in varstva cest in pločnikov, kar pa je tožena stranka opustila. Obrazložitev sodišča v izpodbijani sodbi v vseh točkah zadostuje standardu obrazloženosti sodbe. Sodišče prve stopnje, je po mnenju tožeče stranke v točki 18 in 20 povedalo, kje in kako je tožnica hodila po pločniku in kje in kako je prišlo do škodnega dogodka, gre za pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje. Pri škodnem dogodku je bila prisotna priča, ki je na zaslišanju povedala, kje in kako se je zgodil škodni dogodek. Škodni dogodek je bil prijavljen pa policijsko postajo, ki je nato obvestila lastnika zemljišča javne površine o poškodbi pločnika. Sodišče ne gradi svoje odločitve le na enem dokazu, temveč na dokazni oceni vseh izvedenih dokazov. Po mnenju tožeče stranke, je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo višino pravične denarne odškodnine glede na naravo in vrsto poškodbe in tudi pravilno ocenilo soprispevek tožeče stranke. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Toženi stranki v pritožbi ponovno izpostavljata svoje odgovorne navedbe, da obstaja dvom o tem, da je tožnica padla dne 19. 4. 2008 in se je poškodovala med hojo domov po pločniku ob A., ravno na mestu, kjer je sicer ugotovljena luknja ob robu pločnika in da do poškodbe ni prišlo, na takšen način, kot ga zatrjuje tožeča stranka in da zato ni moglo na tem mestu priti do škodnega dogodka in do škode. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov v točki 11 obrazložilo, da obstajajo objektivne okoliščine, ki potrjujejo obstoj škodnega dogodka, zato sodišče ne daje pomena, da bi sodišče, zaradi določenega razhajanja, o času nastanka nezgode, podvomilo v trditev in izpoved tožeče stranke, da ne bi bilo mogoče zaključiti, da je do škodnega dogodka prišlo med 16.30 in 17.30 uro. Sodišče je na podlagi ocene izvedenca gradbene stroke ugotovilo, da gre upoštevaje ugotovljene dimenzije luknje za dovolj veliko poškodbo pločnika, da lahko človek stopi vanjo ali na rob in zdrsne vanjo. Sodišče je ugotovilo, da je pločnik bil širok 1,60 metra. Sodišče prve stopnje je nato zaključilo, da iz vloge z dne 7. 3. 2010 izhaja le določnejša opredelitev načina hoje tožnice in pa njenega moža, kar pa ne pomeni nujno, da dve osebi hodita popolnoma vzporedno drug ob drugem, kar je v svoji izpovedbi potrdila tožnica. Z možem, sta hodila po pločniku, hodila sta vzporedno drug ob drugem. Hodila sta vštric, ko pa sta šla mimo svetilke, je šla pred možem, ker ni bilo dovolj površine za oba, na kar se ji je mož pridružil. Podobno je izpovedala tudi priča P. B., ki je bil še konkretnejši in je še dodatno izpovedal, da je z ženo, s katero sta hodila skupaj, pred padcem spustil naprej, ker je bila svetilka pomaknjena proti pločniku in skupaj nista mogla več hoditi, na kar je žena po narejenih treh korakih, ko jo je spustil naprej, zavpila. Sodišče prve stopnje, v nasprotju s toženima strankama v takšni izpovedi obeh, ne vidi razhajanja s tožbenimi trditvami, da sta hodila en poleg drugega, prav tako je tožnica ves čas trdila, da je hodila ob notranji strani pločnika, že v prvi pripravljalni vlogi pa je tudi navajala, da z možem ni hodila tako striktno ob njem, da bi njegovo telo lahko preprečilo njen padec. Sodišče je dokazno ocenilo njuni obojni izpovedi in ju je ocenilo kot dovolj skladni, upoštevaje njuno gibanje po pločniku proti zoženemu delu in nenazadnje tudi na trenutek, ko ji je ob padcu hotel pomagati, kot je sam dejal tako, da jo je poskušal zgrabiti za rob plašča, vendar neuspešno, kar je tožnica tudi opisovala v svoji izpovedi, ko je dejala, da se ji je mož pridružil. Smiselnost njune izpovedi izhaja tudi iz fotografije, na katerih sta razvidna tako drog ulične svetilke, kot luknja v pločniku, in glede na prehojeno pot ne zanikajo takšne smiselnosti njune izpovedbe. Iz izvida Splošne bolnice Celje izhaja, da je prišlo do nesreče dne 19. 4. 2008 ob 17.30 uri, na prehodu je nerodno stopila in si poškodovala desni gleženj, nato je padla še naprej, ter se ujela na levo zgornjo okončino. Tožnica je tudi podala prijavo na policijsko postajo in vse to so tiste objektivne okoliščine, ki ob ugotovljeni luknji v pločniku pokažejo na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je do škodnega dogodka prišlo, na, v tožbi opisan način in kraj ter čas nastanka poškodbe. Pritožba v tem delu torej ni utemeljena. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je poškodba segala v območje pločnika za 30 cm, torej območje prehoda, zato se je širina pohodne površine zmanjšala na širino 1,30 metra in če se odšteje še širina robnika 12 cm, je sodišče ugotovilo, da preostane le še minimalna širina za prehod dveh oseb, zato sta zaradi zoženja zaradi ulične svetilke, hojo želela očitno nadaljevati zopet drug ob drugem, kot pred ulično svetilko. Nato pa sta nadaljevala hojo, kot sta opisala v svojih izpovedih tožnica in njen mož, tako, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnica stopila v to luknjo, na robu pločnika. To potrjujejo tudi njene poškodbe, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke, da je do škode, ki jo je utrpela tožnica, prišlo ravno ob padcu, zaradi luknje v pločniku. Izrecno vprašan s strani sodišča glede mehanizma nastanka poškodbe in o tem, ali je do škodnega dogodka lahko prišlo na zatrjevan način, je namreč izvedenec odgovoril, da so ugotovljene poškodbe (zlom v predelu kirurškega vratu leve nadlahtnice, odlomek velike grče leve nadlahtnice in zvin desnega gležnja), lahko nastale po mehanizmu, kot ga je opisala tožnica, torej pri vstopu v jamo, zaradi česar je izgubila ravnotežje in padla. Glede zvina gležnja je ocenil, da je ta nastal bodisi zaradi zvrnitve gležnja na neravni podlagi, ali zaradi rotacije ob fiksiranem stopalu pri padcu. Pri slednjem se je tožnica poskušala ujeti na iztegnjeno levo roko, pri čemer se je sila teže prenašala po vzdolžni osi nadlahtnice in je presegla elastično sposobnost deformacije kosti, ki se je v predelu najmanjšega upora (kirurški vrat nadlahtnice) zlomila, hkrati pa je prišlo do odlomka velike grče nadlahtnice. Sodišče je torej izvedencu medicinske stroke že v sklepu o njegovi postavitvi, opr. št. P 688/2009 z dne 31. 5. 2012 postavilo vprašanje, da naj izvedenec pojasni, glede na zatrjevanje tožnice v tožbi, oziroma v povezavi s svojimi morebitnimi drugačnimi ocenami, mehanizem nastanka poškodbe, ki ga je tožnica utrpela v obravnavanem škodnem dogodku dne 19. 4. 2008, oziroma ali je mogoče, da je tožnica utrpela zatrjevane poškodbe na način, kot ga zatrjuje in opisuje v svoji izpovedi. Tako se pritožbene navedbe toženih strank, češ da je bil izvedenec postavljen samo, glede ugotavljanja višine nastale škode, izkažejo za neutemeljene. Možnost nastanka poškodbe, ki ga v tožbi opisuje tožeča stranka, pa je potrdil v svojem mnenju tudi prej omenjeni izvedenec gradbene stroke, kateremu je sodišče prve stopnje sledilo in je ugotovil, da je bila poškodba pločnika dovolj velika, da lahko človek stopi vanjo ali stopi na rob in zdrsne vanjo, ter še, da so primeri, ko pride do takšnih padcev, razmeroma pogosti. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi skrbne ocene vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, prišlo do pravilne ugotovitve dejanskega stanja o tem, da se je tožnica poškodovala na način, kot ga zatrjuje v tožbi na kraju, kjer je bila na pločniku luknja in to dne 19. 4. 2008, ko se je poškodovala med hojo domov po tem pločniku.

6Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z oceno soprispevka tožeče stranke, katerega je sodišče prve stopnje ocenilo v višini 15 % in pritožbene navedbe ne izpostavljajo dejanskega stanja, katerega je v tej zvezi, glede soprispevka ugotovilo sodišče prve stopnje, povzema ga, pa le ob drugačni uporabi materialnega prava skuša doseči do 70 % soprispevek k nastalemu škodnemu dogodku. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da na tem delu pločnika ni bilo dovolj prostora za vzporedno hojo dveh oseb, luknja je bila zatravljena, kot je razvidno iz fotografije, ki potrjuje tožničine navedbe, kar sicer pomeni, da bi ob povprečni skrbnosti splošno razgledan človek, ob dnevni svetlobi lahko opazil razliko med zatravljenim delom, za katerim bi lahko tudi tožnica predpostavljala, da se razlikuje od asfaltnega dela pločnika. Na to bi morala biti bolj pozorna in ni stopila dovolj previdno glede na obstoječe okoliščine, ki so ji bile znane in zato sodišče druge stopnje, ob enakem dejanskem stanju ne more zvišati soprispevka tožnice, kot to zahtevata toženi stranki. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo vse elemente protipravnosti delovanja toženih strank, kateri sta delovali malomarno pri opravljanju naloženih obveznosti, saj je do tožničinega padca in posledičnih poškodb prišlo zaradi vstopa v luknjo, kar je v vzročni zvezi z opustitvijo dolžnostnih ravnanj obeh toženih strank in če te ne bi obstajale, ne bi prišlo do tožničinega vstopa vanjo in nato do padca. Tako je pretežni del odgovornosti za škodni dogodek vendarle pripisati toženim strankam, glede na takšne dejanske zaključke sodišča prve stopnje.

7Neutemeljena je tudi pritožba toženih strank, glede višine prisojene odškodnine iz naslova neugodnosti med zdravljenjem in v zvezi s pretrpljenimi fizičnimi bolečinami. Iz mnenja izvedenca izhaja, da ni mogoče pripisati bolečin in neugodnosti v zvezi s samim škodnim dogodkom, katere je tožnica utrpela pri škodnem dogodku s predhodnim stanjem tožnice (degenerativne spremembe na hrbtenici, nezgoda iz leta 1994). Pri vsem tem se pri prisoji pravične denarne odškodnine sodišče druge stopnje v celoti pridružuje ugotovljenemu dejanskemu stanju v tej zvezi, pri tem pa izpostavlja, da je zdravljenje trajalo 305 dni in da je vso to obdobje tožnica trpela cel spekter bolečin, od hudih, pa do občasnih lahkih in da bodo te trajale tudi v bodoče. Imela je številne preglede pri kirurgih, pri njej je bila prisotna tudi akutna inkontinenca ob dogodku. Izvedenec in sodišče prve stopnje pa sta zaključila, da gre za osebo, ki je bolj prizadeta in torej bolj občutljiva zaradi njene osebnosti in da je torej potrebno upoštevati tudi individualizacijo prisojene odškodnine v tej smeri.

8Za strah toženi stranki ne podajata pritožbe.

9Neutemeljena je pritožba glede prisoje pravične denarne odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kjer sodišču toženi stranki očitata neobrazloženost v tej zvezi. Že kot povedano je prišlo pri tožnici za srednje hud primer škodnega poškodovanja. Vse posledice škodnega dogodka je sodišče prve stopnje opisalo v točki 31, 32 in 33 obrazložitve, katerim se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje. Zaradi posledice nezgode je prišlo do zavrtja gibljivosti levega ramena srednje stopnje, zato so zmanjšane predvsem tiste tožničine aktivnosti, ki zahtevajo popolno in nebolečo gibljivost levega ramena, zato je ovirana pri vsakdanjem gospodinjskem delu, ovirana je pri delih, kjer mora dvigovati levo roko nad nivo ramena, prav tako pri osebni higieni, pri opravilih, ki zahtevajo dvigovanje in nošenje težjih predmetov z levo roko. Težave ima pri opravilih, ki zahtevajo intenzivnejšo uporabo leve roke, ker si mora poleg desnice pomagati tudi z levico, kot npr. pri likanju, kuhanju, pomivanju posode. Pri tem pa zaradi obravnavanega škodnega dogodka duševno trpi. Iz obrazložitve sodišča je razbrati, da je tožnica obravnavano nezgodo doživljala z izrazito prizadetostjo in da je potrebno oškodovanca jemati takšnega kot je. Sodišče je takšno povečano dojemanje tožnice glede posledice poškodbe, upoštevalo pri prisoji odškodnine, ko je imelo v vidu odražanje težav v tožničini psihi, glede na teorijo, da je potrebno oškodovanca jemati takšnega kot je. Odškodnina iz tega naslova je bila tako prisojena, kot pravična denarna odškodnina (člen 179 OZ in 182 OZ).

10Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri tožnici ostala vidna posledica v smislu nekoliko višjega položaja levega ramena. Ugotovilo je, da je glede prisoje odškodnine za skaženost iz tega naslova prisoten pri tožnici tako subjektivni kot objektivni kriterij za obstoj skaženosti in torej, da gre za pravno priznano obliko nepremoženjske škode, saj skaženost pri oškodovanki ustvarja določeno psihično neravnotežje, oziroma duševne bolečine. Sodišče je ocenilo, da spremenjen položaj levega ramena sicer ne vzbuja pretirane radovednosti glede na mesto nahajanja ter dejstvo, da tožnica spremembo zunanjosti, ki sicer ni očitna, lahko zakriva v določenih situacijah. Sodišče zaključuje, da je vsekakor podan objektivni kriterij in glede na izpoved tožnice, čeprav je ta govorila o luknji v ramenu, ki je zanjo očitno moteča, govori tudi o obstoju subjektivnega kriterija. Ker je tako tožeča stranka izkazala oba kriterija, tako objektivnega kot subjektivna, je zato sodišče prve stopnje imelo dovolj opore, da ji je prisodilo pravično denarno odškodnino tudi iz tega naslova.

11Tudi v celoti gledano je sodišče prve stopnje, ob pravilni uporabi materialnega prava, in sicer določb člena 179 in 182 OZ, prisodilo pravično denarno odškodnino, ki je primerna osebnostnem podoživljanju posledic nezgode tožnice in je primerljiva tudi z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih. (1)

12Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje, ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo toženih strank v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, tako glede temelja, kot višine in je zato sodišče druge stopnje na podlagi določbe člena 353 ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

13Ker pritožnici s pritožbo nista uspeli, sami trpita svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

14Ker toženi stranki s pritožbo nista uspeli, tožeča stranka pa je podala obširni in utemeljen odgovor na pritožbo, sta ji zato toženi stranki dolžni povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo in sicer v skupnem znesku 740,78 EUR (glej stroškovnik tožeče stranke v odgovoru na pritožbo), vse v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje.

-----

Op. št. (1): Sodba VS RS II Ips 112/2003, kjer je bila prisojena odškodnina za podoben primer v višini 13 povprečnih neto plač brez prisojene odškodnine iz naslova strahu, Sodba VS RS II Ips 35/1996 z dne 17. 5. 1994, kjer je bila z nekoliko višjo obliko telesnih bolečin prisojena skupna odškodnina v 19 povprečnih mesečnih plačah, Sodba VS RS II Ips 622/2006, kjer je bil v podobnem primeru tožnici prisojena odškodnina v seštevku 20 povprečnih neto plač.