VSC sklep EPVDp 114/2014

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da se storilca oprosti plačila sodne takse.
Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenih delih izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom storilcu preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja po sklepu z dne 20. 9. 2012 in mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2Zoper tak sklep se pritožuje storilčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, kršitve materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1., 2. in 3. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1). V pritožbi navaja, da je v zvezi z odložitvami izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja nastal kaos v izvedbenem delu, saj pravne osebe, ki izvajajo dodatno usposabljanje, objektivno niso zmožne obdelati toliko storilcev, kot se jih prijavi, zato so roki, ki jih sodišča določajo, objektivno prekratki. Storilec se je na dodatno usposabljanje prijavil in o tem pridobil potrdilo, ob vključitvi v program pa mu je bilo sporočeno, da bo o dejanski izvedbi programa obveščen naknadno. V nadaljevanju storilec ni prejel nobenega povabila ali poziva za udeležbo v programu in mu tako udeležba v programu sploh ni bila omogočena. Če je storilcu bilo potrdilo o prijavi izdano hkrati z obljubo, da bo o udeležbi obveščen, se od storilca ne more pričakovati, da temu ne bi verjel. Storilec je bil upravičeno prepričan, da je v programu usposabljanja takšna gneča, da še ni prišel na vrsto. Sodišče se s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Sodišče bi moralo upoštevati objektivno preobremenjenost pravne osebe, ki izvaja program in dopustiti posamezniku možnost, da opravi obveznost v daljšem roku, če iz objektivnih razlogov ni prišel na vrsto v času, ki ga je sodišče predpisalo. Storilec ni kriv, če ga pravna oseba, ki program izvaja, ni povabila, da bi program lahko opravil. Storilec pa tudi zaproša za oprostitev plačila sodnih taks, saj je brezposeln, brez dohodkov in brez premoženja. Skupaj s partnerko, ki je prav tako brez premoženja, skrbita za enega mladoletnega otroka, zato nima sredstev, iz katerih bi lahko plačal sodno takso.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Drugi odstavek 202. e člena ZP-1 določa, da sodišče s sklepom prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec v preizkusni dobi stori hujši prekršek ali v rokih, ki jih določi sodišče, ne izpolnjuje vseh obveznosti iz sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

5Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je sodišče s sklepom z dne 20. 9. 2012 ugodilo predlogu storilca za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter mu naložilo obveznost, da se mora v preizkusni dobi dvanajst mesecev udeležiti programa dodatnega usposabljanja za varno vožnjo, da se je storilcu preizkusna doba iztekla 20. 9. 2013 ter da storilec do dneva izdaje obvestila izvajalske organizacije M. T. d. o. o. z dne 10. 11. 2014, kjer je bil storilec vključen v program, dodatnega usposabljanja za varno vožnjo ni opravil, sodišče pa tudi ni prejelo kakršnegakoli obvestila o tem, da se je vključil v program pri kakšni drugi organizaciji, ki je pooblaščena za izvajanje programa dodatnega usposabljanja za varno vožnjo.

6V pritožbi storilčev zagovornik pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da storilec do izteka preizkusne dobe ni opravil obveznosti udeležbe v programu dodatnega usposabljanja za varno vožnjo, kot razlog za to pa navaja, da storilec po prijavi ni bil povabljen k udeležbi v takšnem programu pri izvajalcu, pri katerem se je prijavil, to je M. T. d. o. o.. V nasprotju s takšnimi pritožbenimi navedbami iz dopisa pooblaščenega izvajalca M. T. d. o. o. z dne 10. 11. 2014 na list. št. 45 spisa izhaja, da je storilec bil večkrat pozvan na izobraževanje, vendar se je vedno opravičeval, da mu zaradi pomanjkanja časa njihovi termini ne ustrezajo in tako pri M. T. d. o. o. ni opravil dodatnega usposabljanja za varno vožnjo. Tako se pritožbene navedbe izkažejo za neresnične. Hkrati pa je potrebno poudariti, da tudi v primeru, če storilec dejansko s strani izvajalske organizacije ne bi bil pozvan k udeležbi v programu dodatnega usposabljanja za varno vožnjo, to dejstvo samo po sebi ne bi bilo opravičljiv razlog za neizpolnitev te obveznosti. Kot je poudarilo že prvostopenjsko sodišče v 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa se v postopku odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja od storilca pričakuje aktivno sodelovanje ter vestno in dosledno izpolnjevanje obveznosti, ki so mu naložene v sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Storilec je bil s svojimi obveznostmi in s posledicami neizpolnitve teh obveznosti, ki jih jasno določa že sam drugi odstavek 202. e člena ZP-1, nedvomno seznanjen. Ker ima ravno storilec največji interes, da se izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izvrši, bi moral tudi v primeru, če resnično ne bi bil vabljen na udeležbo v programu dodatnega usposabljanja za varno vožnjo, sam poskrbeti za to, da bi pravočasno izpolnil obveznost, ki mu je bila naložena in bodisi pri izvajalcu, pri katerem se je prvotno prijavil za udeležbo v programu zahtevati, da mu omogoči udeležbo v programu, bodisi poskusiti svojo obveznost opraviti pri kakšnem drugem izvajalcu programov dodatnega usposabljanja za varno vožnjo, v obeh primerih pa o tem tudi obvestiti sodišče prve stopnje pred iztekom roka za izpolnitev obveznosti. Tega pa očitno ni storil in težave zatrjuje šele v pritožbi zoper sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, čeprav je od izdaje izpodbijanega sklepa oziroma od izteka preizkusne dobe po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja do dneva izdaje izpodbijanega sklepa preteklo več kot eno leto. Tako pritožbeno sodišče pritožbene navedbe, da storilec ni kriv, če ga pravna oseba, ki izvaja program dodatnega usposabljanja za varno vožnjo, ni povabila na udeležbo v programu in da so zato podani objektivno opravičljivi razlogi za neizpolnitev storilčeve obveznosti, šteje za neutemeljene.

7Pritožba pa je delno utemeljena v delu, ki se nanaša na obveznost plačila sodne takse za izpodbijani sklep, saj iz pritožbenih navedb izhaja, da je storilec brezposeln, brez dohodkov in brez premoženja in je tudi prejemnik denarne socialne pomoči, zaradi česar izpolnjuje pogoje za oprostitev plačila sodne takse v skladu s prvim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

8Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi storilčevega zagovornika na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo v II. točki izreka tako, da je storilca oprostilo plačila sodne takse za izpodbijani sklep, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9Ker je pritožbeno sodišče pritožbi storilčevega zagovornika delno ugodilo in je tako bilo delno odločeno v storilčevo korist, storilcu ni naložilo obveznosti plačila sodne takse (drugi odstavek 147. člena ZP-1).