VSK sodba Cpg 281/2014

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (točka II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki I in III izreka spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 7.310,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2009 dalje; tožeča stranka pa mora v 15-ih dneh povrniti toženi stranki 35,80 EUR pravdnih stroškov.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh plačati tožeči stranki znesek 7.310,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2009 dalje. V preostalem delu – glede plačila zneska 31.053,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2009 dalje – pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 524,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje.

Zoper zavrnilni del te sodbe in izrek o pravdnih stroških se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je v zadevi bistveno, kdaj je v plačilo zapadla terjatev na plačilo drugega dela kupnine v višini 38.082,00 EUR, katerega je bila družba V. d.o.o. iz Srbije na podlagi pogodbe z dne 18.6.2008 dolžna poravnati tožeči stranki v roku 30 dni po izročitvi opreme in priloženem predračunu (3. člen pogodbe). Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi napačno ugotovilo dejansko stanje glede trenutka zapadlosti terjatve tožeče stranke do družbe V. d.o.o., saj je ocenilo, da naj bi terjatev v višini 38.082,00 EUR zapadla v več obrokih v obdobju med 18.8.2008 in 5.9.2008. Sodišče prve stopnje bi moralo pravilno ugotoviti, da je terjatev zapadla v enkratnem znesku dne 5.12.2008. Tožeča stranka je namreč trdila in dokazovala, da je drugi obrok kupnine v višini 38.082,00 EUR zapadel v plačilo 5.12.2008, kar je bilo 30 dni po izročitvi opreme. Tožeča stranka je namreč opremo izročila 5.11.2008, ko sta pogodbeni stranki tudi pregledali vso pripeljano opremo ter podpisali prevzemi zapisnik. Da je bila oprema izročena 5.11.2008, je potrdila tudi priča J.Š., ki je ob zaslišanju povedal, zakaj je bil 5.11.2008 podpisan zapisnik o izročitvi hladilnih vitrin, čeprav je bilo blago pripeljano v Srbijo že pred navedenim datumom. Ta priča je pojasnil, da je šlo za tri ali štiri priklopnike, torej za veliko blaga, ki je bilo zapakirano. Vse je bilo treba manipulirati z viličarji, pri čemer se ne morejo vsi detajli pregledati (če je kje kaj poškodovano). Izročitve opreme v konkretni zadevi ne moremo enačiti s trenutkom, ko je bila oprema fizično prepeljana iz Slovenije v Srbijo, temveč je pravno pomemben tisti trenutek izročitve opreme, ko je dobavitelj dogovorjeno opremo izročil kupcu. V tej zvezi tožeča stranka opozarja tudi na vsebino 450. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), iz katerega izhaja, da je v primeru, če dan izročitve stvari ni določen, potrebno stvar izročiti v primernem roku, in sicer glede na naravo stvari in druge okoliščine. V konkretnem primeru je šlo za izročitev velike količine blaga ter pripadajoče tehnične dokumentacije v tuji državi, tako da je bilo glede na okoliščine pričakovano, da se bo izročitev napravila na način, da bo tožeča stranka najprej dobavila vse blago v tujo državo ter izvedla vse pripadajoče carinske in druge postopke, nato pa bosta pogodbeni stranki skupaj blago pregledali, nakar bosta zapisniško potrdili izročitev celotnega predmeta pogodbe. Delne dobave kupcu ne pomenijo nič, saj takšne nepopolne opreme ni mogoče uporabiti za namen, za katerega je opremo kupec kupoval. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji tudi pojasnila, da je navedene račune izdajala ob vsakem posameznem transportu zgolj zaradi potreb davčnih in drugih postopkov uvoza v Srbijo. Med tožečo stranko in družbo V. d.o.o. ni nikoli prišlo do podaljšanja dogovorjenega roka plačila 30 dni od izročitve opreme. Ta rok 30 dni od izročitve opreme je ostal ves čas enak. Oprema je bila izročena 5.11.2008, rok plačila pa je bil 30 dni od izročitve. Zmotno je tudi stališče sodišča, da iz razloga, ker je bil nad tožečo stranko 3.6.2009 uveden stečajni postopek, bi morala tožeča stranka z družbo P. d.o.o. skleniti pogodbo za izterjavo predmetnih terjatev. Sodišče je prekršilo tudi bistvene določbe postopka, zato pritožba izpostavlja kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišče je v izpodbijani sodbi obrazložitev oprlo na navedbo, da v pogodbi nikjer ni določeno, da naj bi rok za plačilo kupnine začel teči šele po dobavi celotne opreme. Ta ugotovitev je v nasprotju s samo vsebino pogodbe. Iz teh razlogov je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

Zoper ugodilni del sodne odločbe se je pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer je pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni v korist tožene stranke. V pritožbi opozarja, da je sodišče spregledalo, da premija za zavarovanje terjatve do zavarovalnega rizika B. d.o.o. sploh ni bila plačana. V členu 266 Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) je izrecno določeno, da toženec lahko odkloni izpolnitev, dokler stečajni dolžnik ne opravi svoje izpolnitve. Toženec obveznosti ni mogel točno specificirati, dokler ni prejel odškodninskega zahtevka od tožnika. V zadevnem primeru je upravitelj tožeče stranke sam vložil odškodninski zahtevek več kot tri mesece po začetku stečaja, zato je nesmiselno zahtevati od toženca, da bi ga moral obveščati o obstoju vzajemno neizpolnjene pogodbe. Sodišče tudi ni z ničemer povedalo, kako bi lahko toženec prišel do podatkov o stečaju v Srbiji. Prav tako je sodišče pozabilo na potek dogodkov, ki so pomembni za končno odločitev: 1.) stečaj dolžnik se je začel 3.6.2009, 2.) rok za prijavo terjatev je bil do 3.9.2009, 3.) tožnik je vložil škodni zahtevek 19.10.2009, 4.) 24.12.2009 je toženec pozval tožnika na plačilo premije na podlagi vzajemno neizpolnjene pogodbe, 5.) tožnik je 25.11.2011 vložil tožbo in 6.) toženec je v odgovoru na tožbo uveljavljal pobotni ugovor. Do roka za prijavo terjatev v stečajni postopek toženec sploh ni vedel, katere obveznosti plačila zavarovalnine ima, niti ni vedel, kdaj bodo zapadle, niti kakšen bo ta znesek. Nastanek obveznosti plačila zavarovalnine po zavarovalni pogodbi o zavarovanju terjatev obstaja od nastanka terjatve do zavarovanega kupca in je vezana na odložni pogoj nastanka zavarovalnega primera in pogoj vložitve škodnega zahtevka (do česar je prišlo 19.10.2009) ter izpolnitve drugih pogodbenih obveznosti (na primer plačilo premije). Če toženec do takrat ni vedele točno, katere obveznosti ima, niti ni mogel vedeti, kdaj bodo zapadle in ni mogel uveljavljati še pobota. Da te terjatve niso več navadne, pa je obvestil tožnika takoj, ko mu je bilo to znano, to je 24.12.2009. Toženec meni, da dejstvo, da se mu bile priznane terjatve v stečajnem postopku kot navadne terjatve, ne preprečuje pravice, da se te terjatve pobotajo s sodno ugotovljenimi proti terjatvami tožnika. Sodišče tudi ni z ničemer povedalo, kako bi lahko toženec prišel do podatka glede stečaja v Srbiji, zlasti v smeri kakšna škoda je nastala z neprijavo tožnika njegovih terjatev v stečajni postopek družbe B. d.o.o..

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo tožene stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

K pritožbi tožene stranke:

Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbeno kritiko, da so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za pobot medsebojnih terjatev pravdnih strank. Tožena stranka je namreč svojo terjatev do tožeče stranke iz naslova neplačila premije za zavarovanje iztoževane denarne terjatve do zavarovanega rizika B. d.o.o. prijavila v stečajno maso tožeče stranke, pri čemer je bila ta prijavljena terjatev v stečaju tudi priznana. Iz tega razloga ni prišlo do pobota terjatev ob začetku stečaja, saj upnik svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki preneha zaradi pobota po prvem odstavku 261. člena ZFPPIPP, ne sme prijaviti v stečajnem postopku kot navadne terjatve (četrti odstavek 261. člena ZFPPIPP). Prav tako upnik svoje terjatve do stečajnega dolžnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe ne prijavi v stečajnem postopku, saj ima le v tem primeru pravico do plačila te terjatve po pravilih ZFPPIPP o plačilu stroškov stečajnega postopka. S prijavo terjatve v stečajnem postopku (in priznanjem te terjatve) doseže lahko upnik le sorazmerno (in ne celotno) plačilo zneska svoje terjatve. Sicer pa terjatev upnika do stečajnega dolžnika, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, tudi ni dovoljeno pobotati z nasprotno terjatvijo stečajnega dolžnika do tega upnika, ki je nastala po začetku stečaja (264. člen ZFPPIPP).

Pravilno pa pritožba opozarja na okoliščino (ki jo je izpostavila že v postopku na prvi stopnji), da tožeča stranka svoje terjatve do srbske družbe B. d.o.o. v višini 7.310,00 EUR (račun št. 115053) sploh ni prijavila v stečajno maso tega dolžnika (stečaj nad družbo B. d.o.o. se je začel v tujini 7.4.2011), pri čemer tožeča stranka tej toženčevi trditvi sploh ni nasprotovala. Neprerekana dejstva pa se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Pritožbeno sodišče, ki mora na pravilno uporabo materialnega prava paziti tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), tako ugotavlja, da je omenjena terjatev zaradi neprijave v stečajno maso prenehala (prvi odstavek 80. člena, prvi in peti odstavek 111. člena in drugi odstavek 117. člena Zakona o stečaju, Sl. Glasnik Rep. Srbije, št. 104/2009, 99/2011, 71/2012 – odločitev US, 83/2014 v zvezi s 479. členom ZFPPIPP). S prenehanjem glavne obveznosti pa ugasnejo tudi vse stranske (akcesorne) pravice, ki so nastale v zvezi s to temeljno pravico: v konkretnem primeru iztoževana terjatev do tožene zavarovalnice iz naslova zavarovanja terjatev tožeče stranke do kupca B. d.o.o. (1).

Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in odločilo, kot je razvidno iz drugega odstavka izreka te sodbe.

K pritožbi tožeče stranke:

10Enako velja tudi za iztoževano terjatev v znesku 31.053,90 EUR s pp, ki predstavlja akcesorno terjatev (iz naslova zavarovanja), ki je nastala v zvezi s terjatvijo tožeče stranke do beograjske družbe V. d.o.o. v višini 31.053,90 EUR s pp (po računih št. 113077, 113079, 113087, 113088, 113375 in 115050). Tudi te terjatve tožeča stranka ni priglasila v stečajno maso nad omenjenim dolžnikom (stečaj je bil uveden v tujini 11.6.2010), zato je ta terjatev prenehala, kar velja tudi za iztoževano terjatev zoper toženo zavarovalnico kot stransko pravico, ki deli usodo temeljne pravice, v zavezi s katero je nastala.

11Pa tudi sicer je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna in zakonita. Neprepričljivi so pritožbeni argumenti, da je bila v konkretnem primeru izročitev opreme opravljena šele 5.11.2008, spričo česar je bil po pogodbi kupec dolžan plačilo v roku 30 dni od tega dne. V pogodbi med tožečo stranko in kupcem V. d.o.o. (v prilogi A76 in A53 spisa) ni bilo nikjer določeno, da začne teči rok za plačilo kupnine šele po dobavi in montaži celotne opreme, upoštevaje ob tem, da je bila zadnja dobava v konkretnem primeru opravljena 5.9.2008. Roki za plačilo posameznih dobav (ki so se izvajale med julijem in avgustom 2008) niso razvidni zgolj iz predloženih računov, temveč je sodišče prve stopnje v tej zvezi tudi pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba izrecno ne izpodbija), da je tožnica glede spornih dolgov dolžnika V. d.o.o. v novembru 2008 obvestila toženo stranko (priloga B12 spisa), pri čemer iz tega obvestila jasno izhaja, kdaj so bile opravljene posamezne dobave po posameznih računih, oziroma da je račun po zadnji dobavi (izročitvi blaga) zapadel v plačilo 5.9.2008. Iz tega razloga je tožena stranka 1.12.2008 poslala dolžniku po faksu pisni opomin za plačilo tega dolga (priloga A81 spisa). To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča dodatno potrjuje, da je terjatev do omenjenega dolžnika zapadla v plačilo že v pogodbenih rokih po dejanskih dobavah hladilne opreme.

12Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje odločilo (potem ko tudi ni zaznalo nobene kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti), da se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

13Tožena stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, tožeči stranki pa ti stroški ne gredo, ker v pritožbenem postopku ni uspela.

--------------------------------------

op. št. 1: drugi odstavek 295. člena Zakona o obligacionim odnosima, Sl. list SFRJ, br. 29/78 in sledeči v zvezi s 27. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku – ZMZPP; enako tudi v drugem odstavku 270. člena OZ.