VSK sodba Cpg 414/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev skupščinskega sklepa o uporabi bilančnega dobička. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bilo izpodbijanim sklepom odločeno o dobičku v višini 1,23 % osnovnega kapitala. Edina razloga za izpodbojnost sta zato nasprotje z zakonom ali statutom. Sprejeti sklep ni bil v nasprotju z nobenim od zakonov, prav tako ne v nasprotju s statutom. Vprašanje okoliščin, v katerih družba posluje, in presoje dobrega gospodarstvenika ob višini dobička, ki je bila predmet odločanja, ni relevantno.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Zakon presoje pravilnosti sklepa o uporabi bilančnega dobička ne omejuje zgolj na razloge, ki jih navaja sodišče, temveč veže dopustnost delitve bilančnega dobička tudi na razmere oziroma stanje, v katerem se družba nahaja. Tak utemeljen razlog predstavlja prav določba 399. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Tožeča stranka je navajala in med postopkom tudi dokazala, da je bila tožena stranka v času sprejetja spornega sklepa kapitalsko neustrezna in bi bila kvečjemu potrebna dokapitalizacija družbe v znesku najmanj 60 mio EUR, ne pa izplačilo dobička v znesku 852.259,17 EUR. Kapitalsko ustreznost družbe lahko in morajo zagotoviti delničarji. Delničarji morajo pri izvrševanju svojih pravic upoštevati interese družbe in se vzdržati ravnanj, ki bi zaradi upoštevanja lastnih interesov delničarja nesorazmerno škodovala interesom družbe. Načelo zvestobe družbi smiselno izhaja iz določbe tretjega odstavka 395. člena ZGD-1. V situaciji, ko je družba kapitalsko neustrezna, ima likvidnostne težave in so ogroženi njeni upniki ter družba, zaradi česar družba potrebuje dodatni kapital, je izplačilo dobička nedopustno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo v zadevi. Ugotovilo je, da izpodbijani sklep ni bil v nasprotju niti z zakonom niti s statutom in temu zaključku pritožba ne nasprotuje. Sporno je tako le vprašanje razlage preostalega pogoja za izpodbijanje skupščinskega sklepa. Po določbi 399. člena ZGD-1 se namreč sklep lahko izpodbija tudi v primeru, da je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4 % od osnovnega kapitala družbe, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Tožeča stranka gornjo določbo razlaga tako, da je v vsakem primeru potrebno upoštevati konkretne okoliščine, v katerih družba posluje in nato po presoji dobrega gospodarstvenika ocenjevati, ali te okoliščine omogočajo uporabo bilančnega dobička z dividende. Tako stališče ni pravilno. Prvenstveni namen citirane določbe 399. člena ZGD-1 ni varstvo upnikov in družbe (1), temveč varstvo interesov manjšinskih delničarjev. Možnost izpodbijanja sklepa skupščine, ker za dividende ni bil uporabljen bilančni dobiček v višini najmanj 4 % osnovnega kapitala, spada med tako imenovane manjšinske pravice. Pravica do udeležbe v dobičku je namreč temeljna premoženjska pravica, ki jo ima delničar in tudi najpomembnejši razlog, da delničar sploh je delničar. Zakon je zato določil minimalni znesek, ki ga skupščina praviloma mora uporabiti za dividende. Če ta višina ni dosežena, lahko delničarji izpodbijajo sklep skupščine, družba pa se lahko brani, da po presoji dobrega gospodarstvenika okoliščine ne omogočajo delitve dobička med delničarje. V predmetni zadevi ne gre za tak primer. Tožeča stranka želi doseči ravno nasprotno od upravičenja, ki ga daje 399. člen ZGD-1 (želi, da se med delničarje dobiček sploh ne deli), zato zahtevka na izpodbijanje sklepa skupščine, s katerim je bil v okviru zakona in statuta bilančni dobiček uporabljen za dividende, iz razloga, ker konkretne okoliščine delitve dobička med delničarje ne omogočajo, po določbi 339. člena ZGD-1 nima. Taka ureditev je logična, saj skupščina odloča samo o uporabi bilančnega dobička, torej le tistega dela dobička, ki ostane, ko so bili že poplačani davki in je bil dobiček že porabljen za namene, ki jih določata zakon in statut družbe in so predpisani zaradi zagotavljanja kapitalske stabilnosti družbe in varstva upnikov (pokrivanje morebitne izgube iz preteklih let in oblikovanje obveznih in statutarnih rezerv ter drugih rezerv iz dobička v višini 50 % po pokritju zakonskih in statutarnih rezerv). Praviloma zato ni razloga, da se na opisani način dobljeni preostanek čistega dobička ne bi uporabil za dividende. Nenazadnje pa je v zadnjem stavku drugega odstavka 399. člena ZGD-1 določeno pooblastilo sodišču, da sklep o uporabi bilančnega dobička spremeni, če obstajajo okoliščine, ki upravičujejo delitev bilančnega dobička. Ta dikcija jasno kaže na namen zakonodajalca, da se sklep o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija v primeru, ko se za dividende uporabi premalo bilančnega dobička in ne obratno. Pritožba ne more uspeti s sklicevanjem na odločbo VSK I Cpg 196/2005, saj se relevantno dejansko stanje bistveno razlikuje. V zadevi I Cpg 196/2005 je namreč šlo za tožbo manjšinskih delničarjev, ker bilančni dobiček ni bil uporabljen za dividende.

Eden od siceršnjih razlogov za izpodbojnost skupščinskih sklepov je res tudi določba tretjega odstavka 395. člena ZGD-1, po kateri se izpodbijanje lahko opira na to, da je delničar z uresničevanjem glasovalne pravice zase ali v korist tretjega poskušal pridobiti posebne ugodnosti na škodo družbe ali drugih delničarjev, če je na podlagi sprejetega sklepa skupščine ta namen mogoče doseči. To pa ne velja, če je drugim delničarjem na podlagi sklepa zagotovljeno primerno nadomestilo za tako škodo. Trditve tožeče stranke o tem (2) so bile le pavšalne in se sodišču prve stopnje o njih zato ni bilo treba opredeljevati. Določba tretjega odstavka 395. člena ZGD-1 namreč pride v poštev, kadar gre za zlorabo pravic, ki jih ima (konkretni) delničar, zloraba pa se ne domneva in nanjo ni mogoče sklepati na podlagi podatkov o slabem stanju družbe (zlasti pa ne na podlagi podatkov o stanju družbe po več kot treh letih od sprejema spornega sklepa), temveč mora svoje očitke o zlorabi tožeča stranka konkretizirati, da bi bili sposobni obravnave.

Na podlagi povedanega in ker ni zasledilo tudi nobene uradoma upoštevne kršitve (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

-----------------------------------------

op. št. 1: Temu so v zvezi z delitvijo dobička namenjene predvsem določbe o obveznem odvajanju dela dobička v rezerve.

op. št. 2: Šlo bi lahko kvečjemu za oškodovanje družbe, saj uprava ni zastopnik delničarjev.