VSK sodba Cpg 320/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 1 v veljavi tako, da je dolžna tožena stranka v 8 dneh plačati tožeči stranki znesek 19.814,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 17.207,24 EUR od 19.1.2012 in od zneska 2.606,78 EUR od 17.3.2012 ter izvršilne stroške v znesku 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2012 dalje. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 30.250,61 EUR ne obstoji, tožena stranka pa mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki tudi pravdne stroške v višini 2.277,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je tožena stranka že v pripravljalnih vlogah z dne 21.8.2013 in 12.3.2014 izpostavila, da tožeča stranka vseh del po pogodbi nikoli ni dokončala in da razen primopredajnega zapisnika, iz katerega izhaja nedokončanje del po pogodbi, ni bilo nobenega nadaljnjega primopredajnega zapisnika, ki bi potrjeval izvedbo vseh del po pogodbi. Poleg tega je tožena stranka tudi opozorila, da zaradi preskopih navedb tožeče stranke sploh ni jasno, katera dela tožeča stranka sploh vtožuje in kako je opredelila višino tožbenega zahtevka. Tožeča stranka kljub izrecnemu opozorilu s strani tožene stranke, da vsebina vtoževanih del in s tem tudi višina zneska nista ustrezno podprta z ustrezno trditveno podlago, tožbe ni dopolnila, ampak je zgolj navedla, da so bila vsa dela po pogodbi opravljena. Kljub temu je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, pri čemer je po mnenju pritožbe nedvomno kršilo načelo ločenosti trditvenega in dokaznega bremena. Prav tako je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je navedlo, da tožena stranka ni konkretizirala škode zaradi nezmožnosti oddaje sob od 12.10.2011 do 20.12.2011. Tožena stranka je namreč navedla, da je nameravala izvesti otvoritev objekta gradu C. 15.10.2011, do česar pa zaradi nedokončanih del tožeče stranke ni prišlo. S tem je podala ustrezne navedbe in obrazložila temelj odškodninske odgovornosti ter vzročno zvezo med kršitvijo pogodbe in nastankom škode, višino škode pa je tudi opredelila s primerjavo prometa v enakem obdobju eno leto kasneje. S tem je opredelila vse elemente poslovne odškodninske odgovornosti. Da je prišlo do zamude z izpolnitvijo obveznosti tožeče stranke, jasno izhaja iz elektronskega sporočila g. B. z dne 20.12.2011 in elektronskega sporočila ge. H. 27.12.2011. Do teh elektronskih sporočil se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Tožena stranka je v zvezi s škodo zaradi nastajanja inventurnega manjka zaradi onemogočenja video nadzora, prav tako navedla, da ji je inventurni manjko nastal zaradi nedelovanja video nadzora, saj bi v nasprotnem primeru ta škoda ne nastala. S tem je torej tožena stranka postavila trditev, da je vtoževana škoda posledica kršitve pogodbe s strani tožeče stranke, kar pomeni, da sodišče prve stopnje odškodninskega zahtevka v tem delu ne bi smelo zavrniti zaradi pomanjkanja navedb, ampak bi moralo takšno trditev presojati v luči predloženih dokazov. Dejansko stanje je torej ostalo popolnoma neugotovljeno, poleg tega pa je zaradi odsotnosti kakršnekoli obrazložitve podana tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožena stranka je podala tudi vse navedbe v zvezi s škodo zaradi nedelovanja pozdravnih luči. V tej zvezi je namreč toženi stranki nastala škoda zaradi tega, ker je morala dajati gostom popuste zaradi nedelovanja pozdravnih luči. Veliko gostov se je zaradi tega pritoževalo čez gostinsko storitev, zaradi česar je morala tožena stranka izraženo nezadovoljstvo gostov blažiti z raznimi ugodnostmi na način, da jim je podarjala vina ali olivna olja ali pa jim dajala popuste pri nočitvah. Te ugodnosti ne bi bila dolžna nuditi, če bi pozdravne luči delovale. S tem je toženi stranki stranka očitno postavila trditev, da je tožeča stranka kršila Pogodbo, zaradi te kršitve pa je toženi stranki nastala škoda v obliki zmanjšanja premoženja. V tej zvezi je tožena stranka poleg ostalih dokazov predlagala tudi postavitev izvedenca poslovno finančne stroke, ki bi lahko ocenil, kakšen izpad prihodka je tožena stranka utrpela iz naslova nezadovoljstva gostov zaradi nedelujočih pozdravnih luči. Poleg tega pa je obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu pavšalna in ne ustreza standardu obrazloženosti sodne odločbe, kar je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zavrnilo tudi ostale dokazne predloge tožene stranke (zaslišanje priče Vo. in priče Vr.), s čimer je bilo kršeno tudi načelo enakosti orožju, saj toženi stranki ni bila dana možnost dokazovanja svojih trditev. Sodba je nezakonita in v nasprotju s 14. členom Ustave Republike Slovenije.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne izpodbija), da je tožeče stranka iz naslova izpolnitve pogodbene obveznosti (po Pogodbi za nadaljevanje elektroinštalacijskih del na objektu grad C. – priloga A1, ki sta jo sklenili tožeča stranka kot izvajalec elektroinštalacijskih del in tožena stranka kot naročnik teh del) uveljavlja od tožene stranke plačilo za opravljeno pogodbeno delo po dveh računih: računu št. 11 – priloga A2, ki se nanaša na pogodbeno plačilo pete začasne situacije v višini 17.207,24 EUR z zapadlostjo 18.1.2012 in računu št. 12 – priloga A3, ki se nanaša na pogodbeno plačilo končne situacije v višini 2.606,78 EUR z zapadlostjo 16.3.2012. Nobenega dvoma ni bilo, da je tožena stranka ta dva računa prejela, prav tako pa pritožbeno sodišče na podlagi trditvenega gradiva strank ugotavlja, da tožena stranka tudi ni trdila, da bi pred izstavitvijo spornih računov ne prejela omenjenih gradbenih situacij. Ravno tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba prav tako ne izpodbija), da je v konkretnem pravnem razmerju toženo stranko kot pooblaščenka zastopala B.H., nadzor nad delom elektroinštalacij na objektu pa je za toženo stranko izvajal S.K., pri čemer je pooblaščenka tožene stranke tožeči stranki (elektronsko sporočilo z dne 29.2.2012 in 8.3.2012 – priloga A24) potrdila, da je končno situacijo prejela in da čaka na potrditev del s strani omenjenega nadzornika, ki je skupaj s pooblaščenko tožene stranke sodeloval tudi pri tehničnem pregledu v postopku izdaje uporabnega dovoljenja (zapisnik z dne 11.10.2011 – priloga A29, pri čemer je bilo za objekt izdano uporabno dovoljenje, ki je postalo pravnomočno 20.12.2011 – priloga B9). Tožeča stranka je vse pomanjkljivosti omenjenega dela (ugotovljene v primopredajnem zapisniku – priloga A8) odpravila in to okoliščino 31.1.2012 sporočila toženi stranki, pri čemer je nadzorni organ tožene stranke končno situacijo potrdil 8.3.2012 in to sporočil obema strankama – priloga A5), nakar je pooblaščenka tožene stranke tožeči stranki obljubila preostanek plačila do 30.3.2012 (priloga A12), česar obravnavana pritožba tudi ne izpodbija.

Iz teh razlogov je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (plačilo omenjenih računov v skupnem znesku 19.814,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega računa do plačila), pri čemer povsem upravičeno tudi ni sledilo navedbi tožene stranke (tudi zato, ker tožena stranka ni trdila, da pred izdajo iztoževanih računov spornih situacij ne bi prejela), da se do po višini nesubstanciranega tožbenega zahtevka glede zatrjevano opravljenih del ne more opredeliti (zadnji stavek v prvem odstavku na 3. strani druge pripravljalne vloge tožene stranke). Očitana procesna kršitev razpravnega načela iz 7. in 212. člena ZPP zato po mnenju pritožbenega sodišča ni podana.

Prav tako je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno in zakonito odločilo, da v pobot uveljavljena odškodninska terjatev v višini 30.250,61 EUR ne obstoji. Glede škode v višini 16.884,00 EUR zaradi nezmožnosti oddaje hotelskih sob za čas od 15.10.2011 do 20.12.2011 namreč tožena stranka ni podala dovolj konkretnih navedb glede zamude same tožeče stranke (upoštevaje ob tem, da je tožena stranka navajala še, da tudi zaradi zamud z deli drugih izvajalcev niso mogli pravočasno oddajati sob), zlasti pa ni konkretizirala nedokončanih del tožeče stranke, zaradi katerih je nastopila omenjena zamuda z uporabo hotela, upoštevaje ob tem tudi, da je postalo uporabno dovoljenje za objekt pravnomočno že 20.11.2011, kar pomeni, da konkretne pomanjkljivosti oziroma napake tožeče stranke (ugotovljene v primopredajnem zapisniku z dne 19.1.2012, ki so bile kasneje sicer odpravljene) v tej povezavi po naravi stvari nimajo nobenega relevantnega pomena. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča v tem delu vse predpostavke (predvsem nedopustno ravnanje in vzročna zveza) niso bile dovolj konkretizirane, upoštevaje ob tem, da je bila tožena stranka na to nesklepčnost pobotnega zahtevka s strani sodišča prve stopnje tudi ustrezno opozorjena (1).

Enak zaključek velja tudi glede inventurnega manjka vinskih steklenic v vrednosti 10.866,61 EUR, ki naj bi ga tožena stranka utrpela zaradi nedelovanja video nadzora. Tudi v tem delu so trditve tožene stranke glede predpostavk odškodninske terjatve premalo konkretizirane (glede na to, da je tožeča stranka tudi v tem delu pobotnemu ugovoru odločno nasprotovala), zato ni mogoče slediti pritožbeni kritiki, da bi moralo sodišče prve stopnje te trditve (zaradi nedelovanja video nadzora je toženi stranki nastal omenjeni inventurni manjko) presojati v luči predloženih dokazov. Očitana nepopolna ugotovitev dejanskega stanja zato ni podana, kar velja tudi za očitano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo tudi v pobotu uveljavljenemu odškodninskemu zahtevku tožene stranke v višini 2.500,00 EUR zaradi nedelovanja pozdravnih luči, pri čemer je na tem mestu tožena stranka postavila trditev, da je zaradi tega nastajalo nezadovoljstvo gostov, ki ga je blažila s tem, da je gostom podarjala vina ali olivna olja ali jim dajala popust pri nočitvah (v povprečju približno 25 % popust), ob tem pa je še primeroma navedla (in v tej zvezi predložila dokazila), da so bili trije gostje (L.G. v višini 24,8 %, D.D. v višini 15 % in Đ.I. v višini 39,8 %) v letih 2013 in 2014 zaradi omenjene težave deležni popusta pri plačilu hotelskih storitev tožene stranke. Nesklepčnost (pomanjkanje konkretnih pravno pomembnih trditev) zahtevka je tudi v tem delu več kot očitna, zato sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo dokaznemu predlogu tožene stranke za postavitev sodnega izvedenca poslovno finančne stroke (nedopustnost poizvedovalnega dokaza), kar velja tudi za ostale dokazne predloge, na katere opozarja obravnavana pritožba.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------------------

op. št. 1: Zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba niti opredeliti do elektronskih sporočil, na kar zmotno opozarja obravnavana pritožba.