VSL sklep I Cp 3221/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in V.B. napotilo na pravdo zaradi ugotovitve, da se dodatek k oporoki zapustnice z 20.10.1986 nanaša tudi na parc. št. 844/2 in delež 7466/10037 parc. št. 844/1 k. o. X.

Zoper sklep se pritožuje V.B. Navaja, da je izpodbijani sklep nenavaden in v nasprotju s sklepom Višjega sodišča z 2.10.2013. Na pravdo napoteni dediči T.Š., M.M.Š. in K.Š., tožbe niso vložili, zato se šteje, da se tudi oni z oporoko strinjajo v celoti. Iz obrazložitve sklepa z 20.8.2014 izhaja, da je sodišče samo pridobilo zemljiškoknjižne izpiske za parc. št. 844 k. o X. Iz historičnega izpiska, ki ga je priložil pritožnik, je razvidno, da se je parc. št. 844 k. o. X razparcelirala. Prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo, da Republika Slovenija do leta 1995 ni imela svojega Zakona o zemljiški knjigi in se je zato do tega leta uporabljala avstrijska zakonodaja, pravila pa so veljala samo za zasebno lastnino. Za družbeno lastnino je bila sprejeta vrsta novih predpisov. Dejstvo, da se je parc. št. 844 k. o. X razparcelirala, ni imelo takega vpliva, kot ga ima danes. Sprememba v zemljiško knjigo ni bila vpisana 16.10.1985, ampak je bila takrat šele priglašena. Nacionalizirana je bila le ena polovica parcele 844 in to le tisti del parcele, ki se je kasneje razparceliral v parc. št. 844/1 in 844/2. Če se upošteva zapustničina listina "podarim" z 10.10.1986, darilna pogodba s 15.10.1986, pogodba o razdružitvi nepremičnine s 7.2.1987, darilna pogodba za parc. št. 844/3 k. o. X ter dodatek k oporoki in dejstvo, da Republika Slovenija ni imela Zakona o zemljiški knjigi, je jasno, da je bila poslednja volja I.L. zapustiti F.B. celotno parc. št. 844 k. o. X, ki se je pazparcelirala v parc. št. 844/1, 844/2 in 844/3 k. o. X.

Vse v zvezi z denacionalizacijo je vodila F.B. Če ta postopkov ne bi vodila, T.Š., M.M.Š. in K.Š. ne bi dedovali nič. Ker je bila F.B. v času denacionalizacijskih postopkov že v pokoju, je veliko odvetniških stroškov kril njen sin V.B. F.B. je prejela za parc. št. 833/3 k. o. Glince 12.000,00 DEM, kar stroškov ni pokrilo. Poleg tega je zapustnica z darilnimi pogodbami in dodatkom k oporoki želela izkazati F.B. hvaležnost. I.L. je T., M. M. in K.Š. pomagala, saj so otroci staršev, ki so bili ubiti v avionski nesreči. F.B. pa je finančno pomagal njen sin V.B.

Pritožba je bila vročena ostalim dedičem, ki na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po 1. točki prvega odstavka 210. člena Zakona o dedovanju(1) sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, med ostalim tudi v primeru, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoka ali razmerje med dedičem in zapustnikom, ki je podlaga za dedovanje po zakonu (1. točka drugega odstavka tega člena). Pritožnik v zapuščinskem postopku uveljavlja pravico na parc. št. 844/2 in 7466/10037 parc. št. 844/1, obe k. o. X, kot dedič po pokojni F.B. na podlagi zapustničinega dodatka k oporoki z 20.10.1986. Ker so sodediči njegovi zahtevi ugovarjali (navajali so, da iz zapisa dodatka k oporoki ni razvidno, s čim naj bi oporočiteljica sploh razpolagala, nepremičnina, kot je označena, ni določena, oporočiteljica pa v času zapisa listine ni bila lastnica te nepremičnine in z njo ni mogla razpolagati), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je med dediči prišlo do spora glede vsebine oporoke po 1. točki drugega odstavka 210. člena ZD.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da bi morali biti na pravdo napoteni dediči T.Š., M.M.Š. in K.Š., ki tožbe na ugotovitev neveljavnosti dodatka k oporoki z 20.10.1986 niso vložili. Prvostopenjsko sodišče je zapuščinski postopek že enkrat prekinilo in na pravdo napotilo oporočne dediče T.M.M. in K.Š. na vložitev tožbe za ugotovitev neveljavnosti zapustničinega lastnoročnega dodatka k oporoki z 20.10.1986. Na pravdo napoteni dediči tožbe niso vložili, zato se tudi sporna dejstva glede vsebine oporoke v pravdnem postopku (še) niso mogla razčistiti. Ker na pravdo napoteni dediči tožbe za ugotovitev neveljavnosti dodatka k oporoki niso vložili, obravnava sodišče zapustničin dodatek k oporoki kot veljaven.

Sodišče je pravilno uporabilo določilo 213. člena ZD in na pravdo napotilo V. B. kot dediča, katerega pravico je štelo za manj verjetno. Pritožnik uveljavlja pravico na parc. št. 844/2 in 7466/10037 parc. št. 844/1 obe k. o. X, na podlagi dodatka k oporoki z 20.10.1986. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da parc. št. 844, navedena v dodatku k oporoki z 20.10.1986 ni določno označena, da v času sestave dodatka parc. št. 844 ni več obstajala, saj je bila razdeljena na tri parcele, zapustnica pa je bila v času sestave dodatka k oporoki solastnica parc. št. 844/1, 844/2 in 844/3 k. o. X, zgolj do 1/2, druga polovica pa je bila že več kot 30 let splošno ljudsko premoženje. Prav tako pa je zapustnica parc. št. 844/3 že podarila F.B. Pravico pritožnika, ki se zavzema za to, da bi se ugotovilo, da je zapustnica z dodatkom k oporoki razpolagala tudi s parc. št. 844/2 in 74766/10037 in parc. št. 844/1, obe k. o. X, je zato pravilno štelo za manj verjetno od pravice sodedičev.

Ostale pritožbene navedbe so take narave, da za odločitev niso odločilnega pomena in nanje pritožbeno sodišče ne odgovarja (360. člen ZPP).

Ker so bile pravilno uporabljene določbe ZD, pritožbene navedbe pa niso utemeljene, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku(2) v zvezi s 163. členom ZD).

--------

(1) Ur. list SRS, št. 15/1976 in naslednji, v nadaljevanju ZD.

(2) Ur. list RS, št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP.