VSL sodba I Cp 589/2015

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdne stranke krijejo same vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženi stranki dolžni plačati tožeči stranki 36,43 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila, v ostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna drugi toženi stranki povrniti 155,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka se v pritožbi zoper sodbo sklicuje na pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sporno je stališče sodbe, da je tožbeni zahtevek utemeljen le v delu, ki predstavlja 1/8 celotnega vtoževanega zneska, ker je bil pok. M.P. v zemljiški knjigi zapisan kot lastnik le do 1/8 nepremičnine. Sodišče je zmotno uporabilo 24. člen Stanovanjskega zakona, ki glede obratovalnih stroškov določa primarno odgovornost uporabnika stanovanja ter subsidiarno odgovornosti lastnika stanovanja. Skladno z novejšo sodno prakso je v razmerju do upravnika večstanovanjske stavbe upoštevna dejanska lastnina, ne pa zemljiškoknjižno stanje. V evidencah tožeče stranke je bil kot uporabnik in lastnik naveden pok. M.P., ki ga je zavezovala tudi pogodba o upravljanju. Toženi stranki sta kot dediča vstopili v pravni položaj zapustnika, iz česar izhaja, da sta v vtoževanem obdobju bili dejanski lastnici predmetne nepremičnine. Neupravičena obogatitev prvotožene stranke je podana že zaradi njene občasne dejanske uporabe stanovanja in okoriščanja v zvezi s tem. Niti pok. M.P. niti dediči upravniku niso sporočili morebitne spremembe lastništva ali uporabe, zato je utemeljeno sklepal, da je lastnik in uporabnik ostal nespremenjen. Upravnik se je na podatke v svojih evidencah upravičeno zanesel, zato je celotna terjatev obveznost M.P. oziroma njegovih dedičev.

Oba toženca sta vložila odgovor na pritožbo, predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Ker se spor v obravnavani zadevi nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, gre za spor majhne vrednosti, za katerega Zakon o pravdnem postopku – ZPP predpisuje posebna pravila v določbah 442. - 458. člena. Za tovrstne spore med ostalim velja, da se sme sodba sodišča prve stopnje izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tudi ne zaradi relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno očita sodbi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer konkretno ne pove, v čem naj bi bila kršitev in zgolj posplošeno navaja, da se sodišče ni izjavilo o vseh odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva skrbno in zanesljivo ugotovilo, zato sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Tožeča stranka je upravnik večstanovanjske hiše v L. in zahteva od tožencev povrnitev obratovalnih stroškov in stroškov upravljanja za obdobje od septembra 2011 do novembra 2013. Sodišče prve stopnje je ugotovilo sledeče dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano: toženca sta dediča po pok. E.M. P., v zapuščino po njem sodi tudi sporno stanovanje (nepremičnina posamezni del št. 903 v stavbi št. 1248 k. o. X., ID znak 000), do 1/16; dediča sta v zapuščinskem postopku sklenila dedni dogovor, vendar so vtoževani stroški nastali pred delitvijo zapuščine; pogodba o upravljanju z dne 9. 5.2006 zavezuje tudi toženo stranko; stanovanje je bilo v obdobju, na katerega se nanašajo vtoževani stroški, prazno. Na takšni dejanski podlagi je sodišče delno ugodilo ugovoru zastaranja ter ugotovilo znesek zastaranih terjatev 65,61 EUR, v preostalem delu pa je tožencema naložilo plačilo zahtevanih stroškov le v višini solastninskega deleža pok. solastnika stanovanja, v preostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno uporabilo materialno pravo in je neutemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi določbe 24. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1), ki ureja razmerja med lastnikom in najemnikom, med ostalim tudi glede terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe. Po tej določbi (četrti odstavek 24. člena) je res v primeru, če najemna pogodba ne določa drugače, dolžnik vseh terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe najemnik, dolžnik vseh ostalih terjatev pa etažni lastnik. Vendar v konkretni zadevi ne gre za spor o tem, ali mora stroške obratovanja plačati etažni lastnik ali najemnik stanovanja, pač pa je sporno, ali lahko upravnik terja od etažnega lastnika celotni znesek obratovalnih stroškov, ali pa le solastniškemu deležu (1/16) sorazmerni del stroškov. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno na podlagi 68. člena Stvarnopravnega zakonika odločilo, da sta toženca dolžna kriti sporne stroške upravljanja le v sorazmerju z velikostjo solastninskega deleža na nepremičnini, ki je v tem obsegu sodil v zapuščino. Sklicevanje tožeče stranke na drugačne lastne evidence, po katerih naj bi bil pok. M. P. edini lastnik zadevnega stanovanja ter da niti sam, niti dediča niso obvestili tožeče stranke o spremembi lastništva, na odločitev ne more v nobeni smeri vplivati.

Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) v izpodbijanem zavrnilnem delu.

Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, stroški odgovora na pritožbo pa po oceni pritožbenega sodišča niso potrebni stroški postopka (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 15. člena ZPP).