VSL sklep II Cp 564/2015

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

1Sodišče prve stopnje se je izreklo za nepristojno odločati v tej pravdni zadevi. Odločilo je, da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, Zunanji oddelek v Novem mestu.

2Pritožuje se tožeča stranka. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v meritorno odločanje. Zatrjuje nepravilno uporabo določil Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) in Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Opozarja na ugotovitev, da je tožnik delal na gradbišču pod nadzorom in po navodilih tožene stranke, kateri je bil skupaj s še drugimi delavci s strani svojega delodajalca V. d.o.o. posojen. Pri toženi stranki tožnik ni bil zaposlen, razmerje med njegovim delodajalcem in toženo stranko pa mu ni poznano. Oba se ukvarjata z gradbeno dejavnostjo. Delodajalec nima koncesije za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu (uporabniku). Zgolj v primeru, da bi šlo za primer takega zagotavljanja delavcev, bi bilo sporno razmerje rešljivo v delovnem sporu. Sklicuje se na sodno prakso (odločbe Vrhovnega sodišča RS VIII R 5/2012, VIII R 130/2006, VIII R 6/2007) in navaja, da obravnavanega odškodninskega spora ni mogoče opredeliti za individualni delovni spor.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo tožbeno trditev, da je bil tožnik v času škodnega dogodka zaposlen pri družbi V. d.o.o., delal pa je za toženo stranko, kateri je bil s strani svojega delodajalca posojen. Ni pa pravilno ovrednotilo dejstva, da razmerje med toženo stranko in njegovim delodajalcem tožniku ni znano. V tožbi se ne navaja, da bi tožnikov delodajalec imel status delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja delavcev drugemu uporabniku v smislu 59. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS 21/2013, v nadaljevanju ZDR-1).

5Tak dejanski stan ne omogoča sklepanja, da gre za identično situacijo kot v primeru, ko delodajalec v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti drugemu delodajalcu zagotavlja delo delavcev. Iz sodne prakse, ki jo citira pritožba, je razvidno, da bi šlo za delovni spor samo v primeru, da bi bil tožnik s strani svojega delodajalca napoten na delo k toženi stranki v smislu zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku v smislu 59. čl. ZDR-1 in sicer na podlagi točke c) prvega odstavka 5. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Zgolj tožbena navedba, da gre za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel v nesreči pri delu, brez ugotovitve, da je bil pri toženi stranki v delovnem razmerju ali napoten v smislu določb 59. čl. ZDR-1, spora ni mogoče opredeliti za delovni spor.

6Iz trditev tožeče stranke sledi, da gre za premoženjski spor, za rešitev katerega je glede na določbo 1. čl. Zakona o pravdnem postopku prisojno sodišče splošne pristojnosti. Odločitev prvostopenjskega sodišča je zato razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (354. čl. Zakona o pravdnem postopku).

7Sodnica posameznica odloča na podlagi 366.a. čl. Zakona o pravdnem postopku.