UPRS sklep in sodba I U 1648/2014

I. Zadevi I U 1648/2014 in I U 1699/2014 se združita v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva naprej vodi kot I U 1648/2014.

II. Tožbi se zavrneta.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem investitorju A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) izdala gradbeno dovoljenje za že zgrajeni enostanovanjski objekt na zemljišču parc. št. 430/12 k.o. ..., pod navedenimi pogoji, med drugim z minimalnim odmikom 14,36 m od zemljišča parc. št. 430/17 k.o. ...

Iz obrazložitve je razvidno, da sta tožnika solastnika nepremičnine parc. št. 430/17 in da sta v postopku zatrjevala neurejeno parcelno mejo z zemljiščem gradnje. Ker je zato vprašljiva velikost zemljišča parc. št. 430/12, po njunem mnenju ni mogoče izkazati skladnosti z občinskim prostorskim načrtom in izračunati odmikov od meje, določiti parcele, namenjene gradnji, faktorja izrabe zemljišča itn. Upravni organ je njune ugovore zavrnil in se pri tem skliceval na predloženi elaborat geodetskega načrta obstoječega stanja (izdelovalec GP geodetske storitve B.B. s.p., november 2011) in na podatke zemljiške knjige in geodetske uprave. Iz slednjih izhaja, da je zemljišče parc. št. 430/12 v izmeri 538 m2 v lasti investitorja, iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2990/2002 z dne 23. 5. 2006 pa, da stanovanjska hiša v izmeri 112 m2, stoječi na parc. št. 430/12, z dvoriščem v izmeri 426 m2 (skupaj torej 538 m2) ne spada v zapuščino po pok. C.A., ker je last D.A. Po sklepu o dedovanju I D 3295/2010 pa je njegov edini dedič investitor A.A. Zato dejstvo, da meja ni dokončna, ne more vplivati na presojo o zadostnem odmiku objekta od sosednjega zemljišča v smislu 24. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (v nadaljevanju OPN).

Upravni organ druge stopnje je pritožbi tožnikov zavrnil, s sklepom z dne 3. 9. 2014 pa odločil o stroških pritožbenega postopka.

Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in vsak v svoji tožbi zatrjujeta napačno uporabo 22. člena OPN (verjetno mišljen 24. člen OPN, op. sodišča) o odmiku stavb tipov NA, NB (niz), ND in NV (nad terenom) od meje sosednjih parcel. Ker je meja med zemljiščema sporna, je bilo napačno ugotovljeno, da je obravnavani objekt od meje z njunim zemljiščem parc. št. 430/17 k.o. ... oddaljen 14,36 m. Pojasnjujeta, da je bil za ureditev meje pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani sprožen nepravdni postopek N 223/2014 in da imata na vrtu, ki leži na delu parc. št. 430/12 in ki sega do linije treh metrov oddaljenosti od objekta legalizacije, posestna in lastninska (iz priposestvovanja izhajajoča) upravičenja. Opozarjata, da bi se glede na sporno mejo površina investitorjeve nepremičnine lahko zmanjšala tudi za 230 m2, zato bi sodna odločba, izdana v nepravdnem postopku, lahko posegla v dejstva, ki jih je zmotno ugotovil upravni organ. Vprašanje meje je zato predhodno vprašanje, z izdajo gradbenega dovoljenja pa bi bilo treba počakati do pravnomočnega zaključka nepravdnega postopka. Poleg tega se ne strinjata z navedbo upravnega organa, da bi bil odmik stavbe od meje večji od štirih metrov, tudi če bi se v postopku parcelacije določilo pripadajoče zemljišče k njunemu gospodarskemu objektu na zemljišču parc. št. 430/17 v širini štirih metrov.

Ker je gradbeno dovoljenje nezakonito, izpodbijata tudi sklep z dne 3. 9. 2014, s katerim je drugostopenjski organ odločil o stroških pritožbenega postopka. Predlagata, naj sodišče omenjena upravna akta odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbi ni odgovorila.

Investitor A.A. kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovorih na tožbi pritrjuje stališčem drugostopenjskega organa, in sicer da je ta navedbe o sproženem nepravdnem postopku pravilno štel za nedopustne pritožbene novote ter da sprožitev tega postopka še ni dokaz, da je meja drugačna od tiste, ki jo izkazuje projektna dokumentacija. Poudarja, da je v omenjenem nepravdnem postopku podrobneje utemeljil svoje stališče, da tožnika s predlogom za sodno določitev meje nedopustno uveljavljata lastništvo nepremičnine, ki je v izključni investitorjevi lasti. Predlaga, naj sodišče tožbi zavrne, tožnikoma pa naloži v plačilo njegove stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

K I. točki izreka

Sodišče lahko s sklepom združi v skupno obravnavo in odločanje več odprtih postopkov o istem predmetu, ki se vodijo pri oddelku sodišča (prvi odstavek 42. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Spisi se združijo tako, da se kasnejši spis vloži v prejšnjega (prvi odstavek 249. člena Sodnega reda, SR).

Vsak od tožnikov je vložil svojo tožbo, s katerima izpodbijata isti upravni akt in to z enakimi navedbami, s katerimi zatrjujeta poseg v njuno solastninsko pravico na isti nepremičnini. Ker je odločitev za oba lahko le enaka, je sodišče zadevi združilo, združena zadeva pa se vodi naprej pod starejšo številko I U 1648/2014.

K II. točki izreka

Tožbi nista utemeljeni.

V skladu s 1. točko prvega odstavka 56. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) velja za dokazilo o pravici graditi po tem zakonu izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega izhaja, da ima investitor na določeni nepremičnini lastninsko ali kakšno drugo stvarno oziroma obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo oziroma izvajanje del na takšni nepremičnini.

V zadevi ni sporno, da je investitor zemljiškoknjižni lastnik zemljišča gradnje parc. št. 430/12 k.o. ..., prav tako ne, da je bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2990/2002-2 z dne 23. 5. 2006 pravnomočno ugotovljeno, da je na tem zemljišču stoječa stanovanjska hiša v izmeri 112 m2 z dvoriščem v izmeri 426 m2 last D.A. in da je po sklepu o dedovanju I D 3295/2010 z dne 9. 3. 2011 investitor njegov edini dedič.

O obsegu investitorjeve lastninske pravice na parc. št. 430/12 je bilo torej že odločeno v omenjeni pravdni zadevi in s sklepom o dedovanju, to pa po ugotovitvah upravnega organa v obravnavanem gradbenem dovoljenju, ki niso izpodbijane, izhaja tudi iz podatkov zemljiške knjige in geodetske uprave. Zato so neupoštevne navedbe o priposestvovanju investitorjevega zemljišča do linije treh metrov oddaljenosti od objekta legalizacij, tožnika pa ne moreta preprečiti izdaje gradbenega dovoljenja niti s tem, ko zatrjujeta, da je mejna površina sporna in sta zato tudi sprožila nepravdni postopek. Če bo sodna odločba, izdana v nepravdnem postopku, res posegla v dejstva, pravno pomembna za izdajo gradbenega dovoljenja, bo to lahko razlog za uporabo katerega od izrednih pravnih sredstev, predvidenih v Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP). Do tedaj pa velja, da je zemljišče načrtovane gradnje tako, kot izhaja iz javnih evidenc ter je prikazano v elaboratu geodetskega načrta obstoječega stanja (z možnimi odstopanji) št. 095_11, november 2011, prav tako lega tožnikove stavbe na njem. V skladu s šestim odstavkom 8. člena Pravilnika o geodetskem načrtu se namreč šteje, da podatki o mejah zemljiških parcel niso dovolj natančni za namen priprave projektne dokumentacije za graditev objekta in je treba v skladu s tretjim odstavkom 4. člena tega pravilnika meje zemljiških parcel pred grafičnim prikazom na geodetskem načrtu urediti skladno s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin, če se zaradi slabše lokacijske natančnosti podatkov o mejah zemljiških parcel z nameravano gradnjo lahko poseže v sosednja zemljišča ali z nameravano gradnjo ni mogoče zagotoviti predpisanih zahtev o odmiku objektov od sosednjih zemljišč. V obravnavanem primeru, ko iz geodetskega načrta izhaja, da je natančnost zemljiškokatastrske vsebine ± 0,3 m pri informativni meji, ta odstopanja ne vplivajo na zahtevani odmik.

Obravnavana gradnja torej s svojo lego na investitorjevem zemljišču izpolnjuje pogoj o najmanj 4-metrskem odmiku stavbe od sosednjega zemljišča iz prvega odstavka 24. člena OPN. Po tej določbi mora biti namreč odmik stavb tipov NA, NB (NIS), ND in NV (nad terenom) od meje sosednjih parcel, če ni z gradbeno črto določeno drugače, najmanj štiri metre. V skladu s šestim odstavkom je odmik stavb nad terenom lahko tudi manjši, če s tem pisno soglašajo lastniki sosednjih parcel, vendar ne manj, kot je navedeno v nadaljevanju te določbe. Upravni organ je zato pravilno zavrnil kot neupoštevne ugovore tožnikov o vplivu neurejene meje na predpisani odmik (ta je glede na trenutno stanje kar 14 m) in o vplivu – sicer še ne določenega – štirimetrskega pasu funkcionalnega zemljišča okoli njunega gospodarskega poslopja. Sodišče se na te razloge sklicuje, prav tako na razloge pritožbene odločbe, s katerimi je upravni organ druge stopnje zavrnil pritožbene navedbe, ki so v bistvenem enake kot v tožbah (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Iz navedenih razlogov se tožnika neutemeljeno sklicujeta še na neizpolnjevanje drugih pogojev za gradnjo, vezanih na površino investitorjeve parcele, in sicer oporekata ustreznosti parcelacije ter faktorju izrabe zemljišča, menita pa tudi, da zaradi neurejene meje ni mogoče govoriti o enoti urejanja prostora (EUP) po 7. členu OPN. Poleg vsega omenjeno predstavlja javnopravne pogoje za gradnjo, s katerimi tožnika ne varujeta svojega pravnega položaja kot lastnikov sosednje nepremičnine, ampak javni interes. Ob tem pa iz 7. člena OPN izhaja, da je EUP območje z enotno namensko rabo, enotnim tipom zazidave objektov in z enakimi prostorskimi izvedbenimi pogoji, ter je prikazano na naštetih kartah. Določitev območij EUP je torej stvar OPN. Kakšen pomen naj bi imela v tej zadevi neurejena parcelna meja na določitev območja katere od EUP in ali bi to imelo za posledico drugačne pogoje za gradnjo z vidika OPN, iz tožbe ni razvidno, zato so te tožbene navedbe tudi v tem pogledu neutemeljene.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbi zoper gradbeno dovoljenje kot neutemeljeni zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). O zadevi je odločilo na seji, saj med strankami ni sporno, da meja med investitorjevim in sosednjim zemljiščem ni urejena, vendar pa to dejstvo po stališčih te sodbe ni pomembno za odločitev.

Posledično tožnika neutemeljeno izpodbijata tudi sklep drugostopenjskega upravnega organa z dne 3. 9. 2014. Z njim je bila zavrnjena zahteva prve tožnice za povrnitev njenih pritožbenih stroškov (1. točka izreka), tožnikoma pa naloženo, da investitorju A.A. povrneta vsak po 348,31 EUR stroškov odgovora na njuni pritožbi v roku enega meseca od prejema tega sklepa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu pa je bil investitorjev stroškovni zahtevek zavrnjen (2. točka).

K III. točki izreka

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

Navedena določba velja za vse stranke upravnega spora: tožnika, toženca in prizadeto osebo s položajem stranke, kadar tako določa zakon (16. člen ZUS-1). ZUS-1 tako v prvem odstavku 19. člena položaj stranke priznava tudi osebi, ki bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, v konkretnem primeru investitorju, ki bi z odpravo izpodbijanega gradbenega dovoljenja izgubil pravico do gradnje. Tak investitor torej ni stranski intervenient iz drugega odstavka istega člena ZUS-1 (glede katerega ZUS-1 nima določb o povračilu stroškov postopka), ki se ima pravico udeleževati upravnega spora, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi.

Glede na navedeno investitor A.A., ki je stranka upravnega spora, v skladu z omenjeno določbo ZUS-1 ni upravičen do povračila priglašenih stroškov za odgovora na tožbi. Odgovora tudi sicer po svoji vsebini nista v ničemer pripomogla k odločitvi v tej zadevi, saj sta glede bistvenih okoliščin le ponovila stališča obeh upravnih organov.