VSM sodba PRp 68/2015

I. Pritožba prekrškovnega organa Policijske postaje Maribor II se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 10. 2. 2015 je le-to ustavilo postopek o prekršku zoper obdolženo I. Z. po njeni vložitvi zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa in sicer na podlagi 10. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ker so obstajale okoliščine, ki so izključevale postopek o prekršku, razsodilo pa je tudi, da stroški postopka o prekršku na prvi stopnji bremenijo proračun.

2Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil prekrškovni organ Policijska postaja Maribor II, ki je v pritožbi med drugim navedel, da 11.a člen ZP-1 ne določa razmerja med prekrški in predlagalnimi delikti ter kaznivimi dejanji, pregonljivimi na zasebno tožbo in v zvezi s tem lahko v praksi nastanejo nelogične situacije, predvsem v primerih popolnega ali pretežnega prekrivanja prekrška s kaznivim dejanjem, ki je določeno kot predlagalni delikt, kar pomeni, da je uvedba oziroma izvedba kazenskega pregona odvisna od volje oškodovanca, pri prekrških pa pregon na predlog, kakršen je znan v kazenskem pravu, ne obstaja. Kadar prekršek in kaznivo dejanje izvirata iz istega dejanskega stanja, imamo v veljavni zakonodaji z logičnega vidika sporno rešitev, po kateri se po pravnem pomenu lažje ravnanje obvezno preganja, pregon po pravnem pomenu težjega dejanja pa je odvisen od volje oškodovanca. Odsotnost predloga oškodovanca pri predlagalnem kaznivem dejanju pomeni negativno procesno predpostavko, ki onemogoča pregon, glede 11.a člena ZP-1 pa je v tem primeru potrebno šteti, da se kazenski postopek ni začel, kar pomeni, da se postopek za prekršek lahko izvede. V primerih, ko oškodovanec poda predlog za pregon, a ga nato v kazenskem postopku umakne, se vzpostavi možnost kaznovanja za prekršek in to kljub temu, da je jasno, da oseba, oškodovana s prekrškom oziroma kaznivim dejanjem, nima interesa in morda celo izrecno ne želi, da bi se storilca preganjalo. Prekrškovno pravo ne upošteva volje oškodovanca, kar je sicer neustrezno, če upoštevamo, zakaj in kdaj kazensko pravo uporablja institut predlagalnega delikta. Pritožnik v pritožbi meni, da odstop od pregona v kazenskem postopku ni razlog, ki bi izključeval postopek o prekršku, saj kot tak tudi v samem ZP-1 ni določen oziroma obravnavan, hkrati pa kot razloge lahko štejemo poravnavanje ali odložen pregon po 161.a in 162. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ali da niso podani vsi elementi kaznivega dejanja, ki ima hkrati vse elemente prekrška. Pritožnik ugotavlja, da se lahko storilka odgovornosti za dejanje v celoti izogne kljub temu, da so bile posledice njenega dejanja večjih razsežnosti, saj je oškodovanec v obravnavani zadevi utrpel lahke telesne poškodbe, v postopku pa tudi niso bile ugotovljene okoliščine oziroma razlogi, zakaj je oškodovanec v kazenskem postopku dejansko odstopil od pregona, niti kaj je vplivalo na njegovo odločitev.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik je v navedbah svoje pritožbe kontradiktoren, saj hkrati ugotavlja, da gre po veljavni zakonodaji z logičnega vidika za sporno rešitev, po kateri se po pravnem pomenu lažje ravnanje obvezno preganja, pregon po pravnem pomenu težjega dejanja pa je odvisen od volje oškodovanca in prekrškovno pravo ne upošteva volje oškodovanca, kar je neustrezno, če upoštevamo, zakaj in kdaj kazensko pravo uporablja institut predlagalnega delikta, hkrati pa pritožnik uveljavlja v pritožbi prav nasprotje tem ugotovitvam, ko navaja, da se lahko storilka odgovornosti za dejanje v celoti izogne, kljub temu, da so bile posledice njenega dejanja večjih razsežnosti, saj je oškodovanec v dogodku utrpel lahke telesne poškodbe in odstop od pregona v kazenskem postopku ni razlog, ki bi izključeval postopek o prekršku, ob tem pa po mnenju pritožbenega sodišča tudi zamenjuje okoliščine ter pogoje iz prvega in drugega odstavka 11.a člena ZP-1. Iz sklepa Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru z dne 21. 2. 2014, s katerim je zavrglo kazensko ovadbo prekrškovnega organa zoper storilko zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ker so obstajale okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon - oškodovanec je umaknil predlog za pregon, je med drugim razvidno, da je bil 21. 2. 2014 na Okrožnem državnem tožilstvu v Mariboru opravljen narok za odložitev kazenskega pregona, na katerem je oškodovanec umaknil predlog za pregon. To pomeni, da se v obravnavani zadevi presojajo okoliščine zavržene kazenske ovadbe prekrškovnega organa po prvem odstavku 11.a člena ZP-1, saj je bila navedena kazenska ovadba zavržena na podlagi odloženega pregona oziroma v tovrstnem postopku, ob tej okoliščini pa se skladno z navedeno zakonsko določbo postopek o prekršku (absolutno) ne vodi in se tudi ne izrekajo sankcije za prekršek. V tem primeru se postopek za prekršek zoper storilca ne vodi niti, če ga razlogi za navedeno odločitev ne izključujejo. Zavrženje kazenske ovadbe na podlagi odloženega pregona (ali postopka poravnavanja) pomeni absolutno prepoved vodenja postopka o prekršku in izrekanje sankcij za prekrške, zavrženje kazenske ovadbe iz kakršnihkoli drugih razlogov pa vodenje postopka o prekršku zoper storilca omogoča, če ga razlogi za navedeno odločitev ne izključujejo, kakor to predpisuje drugi odstavek 11.a člena ZP-1. V obravnavani zadevi zoper storilko I. Z. gre za zavrženje kazenske ovadbe v postopku odložitve kazenskega pregona in torej za absolutno prepoved vodenja postopka o prekršku in izrekanja sankcij za prekrške iz prvega odstavka 11.a člena ZP-1, pri čemer pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da bi bilo tudi v primeru, če bi šlo za zavrženje kazenske ovadbe zaradi umaknjenega predloga za pregon zoper (v kazenskem postopku) osumljenko I. Z. s strani oškodovanca (njenega sina) in ne bi šlo za zavrženje na podlagi postopka poravnavanja ali odloženega pregona, neutemeljeno vodit postopek o prekršku po drugem odstavku 11.a člena ZP-1 prav iz razlogov, ki jih je v svoji pritožbi navedel že pritožnik („prekrškovno pravo torej ne upošteva volje oškodovanca, kar je sicer neustrezno, če upoštevamo, zakaj in kdaj kazensko pravo uporablja institut predlagalnega delikta“), enak pa je bil tudi zaključek prekrškovnopravne šole 2014, da v primerih, ko se kazenski postopek zaključi zaradi umika predloga oškodovanca (in ne gre za zavrženje ovadbe na podlagi postopka poravnavanja ali odloženega pregona oziroma okoliščin iz prvega odstavka 11.a ZP-1), formalno pravno ni ovire za vodenje prekrškovnega postopka, če ta postopek ni bil pogojen s predlogom oškodovanca in tudi v takšnem primeru je potrebno upoštevati oškodovančevo voljo izraženo v kazenskem postopku kot vsebinski razlog (za razliko od prej navedenih formalnih), ki izključuje postopek o prekršku. Zaradi tega, in ker se pritožbeno sodišče strinja z oceno Okrajnega sodišča v Mariboru iz tretjega odstavka obrazložitve izpodbijanega sklepa, da gre v obravnavanem primeru za normativni stek obeh storilcu očitanih kaznivih ravnanj, to je očitanega kaznivega dejanja in prekrška, saj se v celoti, to je po vseh znakih, prekrivata in izhajata iz istega historičnega dogodka, je navedeno sodišče z izpodbijano sodbo z dne 10. 2. 2015 utemeljeno ustavilo postopek o prekršku zoper storilko I. Z. v zvezi s sumom storitve obravnavanega prekrška.

5Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 163. člena ZP-1 sklenilo, kot je navedeno v izreku te sodbe in je pritožbo pritožnika zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.