VSM sodba I Cp 1563/2014

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in drugotoženec krijeta sama svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prvotoženec in drugotoženec dolžna iz naslova strokovne napake odvetnika plačati tožniku 2.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi 27. 3. 2009 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške (točka I izreka). V odločbi o pravdnih stroških je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov prvotožencu v znesku 399,55 EUR in drugotožencu v znesku 399,55 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude (točka II izreka).

2Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker prvostopna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma se ne da preizkusiti. Prvostopnemu sodišču očita, da sodbo gradi na trditveni podlagi in dokaznem bremenu tožeče stranke, kateremu pa je ta v celoti zadostila. Odškodninska odgovornost drugotoženca kot odvetnika je podana iz razloga, ker tožbe ni vložil zoper pravo stranko, zaradi česar je bil zavrnjen zahtevek zaradi neobstoja pasivne legitimacije. Odškodninska odgovornost prvotoženca pa je podana v tem, da zoper zavrnilno prvostopno sodbo ni vložil pritožbe. Kateri od odvetnikov, ki sta v sporni pravdi zastopala tožečo stranko, pa je storil odvetniško napako, pa je stvar dokazne presoje prvostopnega sodišča, ne pa stvar trditvene podlage tožeče stranke. Zraven tega pa je dokazna presoja prvostopnega sodišča o pravilnosti postopanja obeh odvetnikov tako pavšalna, da se ne more preizkusiti, kar tudi predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, „da izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi in toženima strankama naloži povrnitev plačila pravdnih in pritožbenih stroškov“. Podrejeno predlaga razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3Drugotoženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev prvostopne sodbe. Prvotoženec odgovora na pritožbo ni vložil.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ni sporno, da je med tožnikom in obema tožencema kot odvetnikoma obstajalo pooblastilno razmerje. Drugotoženec je tožnika v pravdni zadevi P 48/2011, vodeni pred Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni, zastopal od vložitve tožbe v letu 2009 (tožba je bila vložena 11. 6. 2009). V navedeni pravdni zadevi je tožnik zoper toženo stranko D. d.d. vložil odškodninsko tožbo zaradi škode, ki jo je utrpel pri naletu v divjad na avtocesti. Prvotoženec pa je prevzel zastopanje tožnika v navedeni pravdni zadevi tik pred zaključkom postopka in je tudi prejel zavrnilno sodbo sodišča, zoper katero pa ni vložil pritožbe.

6Prvostopno sodišče povsem pravilno navaja, da materialnopravno podlago za razsojo v predmetni zadevi predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki urejajo mandatno pogodbo. Toženca sta kot odvetnika s pooblastilom tožnika prevzela naročilo za opravljanje poslov odvetniškega zastopanja (766. člen OZ). Ker odvetnik svojo dejavnost opravlja poklicno (767. člen OZ), zanj glede na drugi odstavek 6. člena OZ velja, da mora pri tem ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). Pri presoji ustrezne skrbnosti veljajo za odvetnika določbe Zakona o odvetništvu (ZOdv) ter Kodeksa poklicne etike OZS (sprejet 16. 12. 1994 na skupščini OZS). Odškodninska odgovornost odvetnika ima tako praviloma naravo pogodbene oziroma poslovne odškodninske odgovornosti, torej odgovornosti, ki izhaja iz kršitev obveznosti iz mandatne pogodbe med odvetnikom in njegovo stranko, pri čemer se kot pravno priznana škoda, ki jo stranka ima, šteje vsaka z zakonom priznana oblika premoženjske in nepremoženjske škode, ne glede na izvor obveznosti. Nujno pa je, da je škoda, za katero naj odvetnik odgovarja, posledica kršitve zakonske ali druge norme, sicer odvetnik zanjo ne odgovarja. Za obstoj odškodninske odgovornosti odvetnika morajo biti tako podane splošne predpostavke civilnega delikta, in sicer protipravno (nedopustno) ravnanje ali opustitev, škoda, vzročna zveza med škodljivim dejstvom in škodo ter krivda oziroma odgovornost. Dokazno breme za prve tri nosi tožnik, glede neobstoja odgovornosti za nastalo škodo (krivdo) pa nosi tožena stranka.

7Prvostopno sodišče je pravilno presodilo, da prvotoženec in drugotoženec kot odvetnika pri postopanju v navedeni pravdni zadevi nista prekršila zahtevane stopnje skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega odvetnika. Od povprečnega odvetnika se pričakuje skrb za interese stranke, poučitev stranke o dejanskem stanju in pravnih vprašanjih obravnavane zadeve, ocena verjetnosti uspeha, obveščanje stranke o delu ter poznavanje relevantnega materialnega prava, postopkovnih pravil in sodne prakse. Drugotoženec je v okviru navedene odvetniške dolžnosti in skrbnosti vložil tožbo v zadevi P 48/2011, ker je ob vložitvi tožbe postopal tako, kot bi ravnal vsak povprečen odvetnik. Tožbo je po zatrjevanju tožnika, da je divjad na avtocesto prišla iz razloga nevzdrževanosti oziroma nezadostne vzdrževanosti avtocestne ograje, pravilno naperil zoper D. d.d., torej gospodarsko družbo, ki upravlja z avtocestami, in ki je tudi dolžna vzdrževati avtocestne ograje tako, da se preprečuje prehod divjadi na avtoceste. Ob navedeni trditveni podlagi samega tožnika, da je do naleta v divjad na avtocesti prišlo zaradi opustitve vzdrževanja ograje, drugotoženi odvetnik ni imel dejanske podlage, da bi tožbo naperil primarno proti Republiki Sloveniji ali celo proti upravljalcu lovišča (lovski družini) na podlagi četrtega odstavka 54. člena Zakona o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju ZDLov-1). Morebitno odškodninsko odgovornost Republike Slovenije za nepremoženjsko škodo na podlagi citirane določbe je namreč razlagati restriktivno, pri čemer trditve o opustitvi vzdrževanja avtocestne ograje, ne predstavljajo podlage za odgovornost Republike Slovenije zaradi škode, ki jo povzroči divjad. Dejstvo pa je, da se divjad na avtocesti praviloma znajde iz razloga opustitve vzdrževanja ograje. Drugotožencu tako iz razloga, ker je tožbo naperil zoper D. d.d., ne pa zoper Republiko Slovenijo, ni očitati odvetniške strokovne napake. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

8Prvotoženec je v pravdo na podlagi pooblastilnega razmerja s tožnikom vstopil tik pred zaključkom pravde. Vročena mu je bila zavrnilna sodba, na katero ni vložil pritožbe. Z nevložitvijo pritožbe prvotoženec tudi po presoji pritožbenega sodišča ni kršil zahtevane stopnje skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega odvetnika. Zavrnilna sodba je sicer temeljila na napačni presoji prvostopnega sodišča, da ni podana pasivna legitimacija D. d.d. (ta je bil upravljalec avtoceste in kot tak je bil tudi dolžan skrbeti za vzdrževanje ograje), kar je tožeči stranki dajalo možnost za pritožbeni uspeh ob pritožbenem ugovoru, da je podana pasivna legitimacija D. d.d.. Kljub temu pa se prvotoženec pravilno ni odločil (pri tem je bil tožnik povsem pasiven in nedosegljiv za komunikacijo s prvotožencem) za vložitev pritožbe, ker je tožnik z zavarovalnico, pri kateri je imel D. d.d. zavarovano civilno odgovornost, sklenil poravnavo, v kateri je dogovor, da bodo s plačilom odškodnine zavarovalnica ter odgovorne osebe proste vsakršnih obveznosti iz tega škodnega dogodka v razmerju do oškodovanca. To pa pomeni, da je bila z navedeno poravnavo po toženi stranki v celoti poplačana nepremoženjska škoda, katero je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku. Ugovor izpolnitve terjatve pa lahko privede le do zavrnitve zahtevka. Zraven tega pa je bilo glede na dokazno breme tožeče stranke tudi vprašljivo nedopustno ravnanje tožene stranke D. d.d. glede opustitve vzdrževanja ograje. Prvostopno sodišče ima tako prav, da prvotoženec utemeljeno ni vložil pritožbe zoper navedeno zavrnilno sodbo, ker dokončna odločitev v predmetni zadevi ne bi bila v korist tožnika. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

9Prvostopno sodišče je razloge za zavrnitev zahtevka tožeče stranke zoper prvotoženca in drugotoženca zelo temeljito, pravilno in argumentirano obrazložilo, pri tem tudi ni zašlo v prav nobeno protispisnost, prvostopna sodba je povsem sklepčna in razumljiva in tako prvostopnemu sodišču tudi ni očitati bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

11Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, drugotoženec pa s pritožbo ni v ničemer pripomogel k dodatni razjasnitvi zadeve in zato pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.