VSL sodba III Cp 966/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 216552/2011-4 z dne 24. 1. 2012 v celoti ohranilo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 6.663,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2011 ter izvršilne stroške v višini 56,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2012. Toženi stranki je še naložilo, da povrne tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 1.036,88 EUR s pp.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s stroškovno posledico. Opozarja, da tožena stranka ni imela možnosti izjavljati se v postopku, saj so bila vsa procesna dejanja opravljena po začasno postavljenem zastopniku, ki s toženo stranko ni mogel navezati kontakta in jo seznaniti z obstojem pravde. Zato ni mogoče izključiti možnosti, da sta tožena stranka ali njena mama vtoževano terjatev že v celoti ali vsaj deloma poplačali. Tožena stranka res nima urejenega stalnega prebivališča, kar pa še ne pomeni, da sodišče tožene stranke, ob vseh svojih možnostih in zakonskih pooblastilih (npr. pomoč policije) ne bi moglo najti in jo zaslišati. Sodišče prve stopnje je kršilo temeljno načelo kontradiktornosti postopka, pravico do izjave in pravico do sodnega varstva interesov in koristi tožene stranke.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

S sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 889/2015 z dne 26. 3. 2015 je bila pristojnost za sojenje v tej zadevi prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Bistvo pritožbenih navedb je, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz z zaslišanjem tožene stranke.

Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje je bil postopek ugotavljanja dejanskega stanja prebivališča za toženo stranko zaključen z ugotovitvijo, da je tožena stranka izbrisana iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je nato ob tehtanju med pravico tožeče stranke po učinkovitem sodnem varstvu brez nepotrebnega odlašanja na eni strani ter pravico tožene stranke do izjavljanja pred sodiščem na drugi strani, prednost dalo prvi in s sklepom z dne 20. 9. 2012 sklenilo, da se za začasnega zastopnika tožene stranke postavi odvetnik J. K. Po določilih 83. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ima začasni zastopnik v postopku, za katerega je postavljen, vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika. Zakoniti zastopnik pa ima v postopku enak položaj, kot bi ga imela stranka (79. člen ZPP). Logična posledica postavitve začasnega zastopnika toženi stranki je, da sodišče dokaza z zaslišanjem tožene stranke ni moglo izvesti.

Pritožnik v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da ni uporabilo vseh zakonskih pooblastil (npr. pomoč policije) za zagotovitev tožene stranke na glavni obravnavi zaradi izvedbe dokaza z njenim zaslišanjem, pri tem pa ne pojasni, katera konkretna zakonska pooblastila je imel v mislih. Sodišče kot državni organ obvesti pristojni organ, da je pri vročanju sodnega pisanja ugotovilo, da posameznik ne prebiva na naslovu, ki ga je prijavil, zaradi česar pristojni upravni organ na podlagi prvega odstavka 8. člena ZPPreb uvede postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča. V konkretnem primeru je bil navedeni postopek uveden, katerega rezultat je bil, da je bila tožena stranka izbrisana iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije. V pravdnem postopku pa zoper stranke ni mogoče uporabljati prisilnih ukrepov za zagotovitev njihove navzočnosti na glavni obravnavi, kot je to sicer značilno za kazenski postopek.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne in na dokazih temelječe razloge glede vseh pravno relevantnih dejstev ter je o tožbenem zahtevku tudi materialnopravno pravilno odločilo. Ker sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje tudi ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere mora v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.