UPRS sodba III U 111/2014

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 62242-17/2013/10 z dne 6. 3. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 276,57 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila izdajo kulturovarstvenega soglasja za raziskavo in odstranitev enote dediščine G. na parceli št. 35/3 k.o. ...

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da za izdajo soglasja niso izpolnjeni pogoji iz prve alineje drugega odstavka 31. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1). Tožnik namreč v postopku ni predložil dokazov, da bi bila obravnavana hiša dotrajana do te mere, da bi bil objekt nevaren za ljudi in premoženje ter da bi ogrožal življenja mimoidočih. Iz poročila Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKD) namreč izhaja, da je hiša na naslovu G. v občini Idrija v takšnem stanju, da jo je mogoče obnoviti z običajnimi sredstvi in znanimi metodami gradbene sanacije ter da obstoječe gradbeno stanje ne ogroža varnosti ljudi in premoženja.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Po njegovem je na podlagi ugotovitev ogleda konzervatorskega svetovalca in njegovih fotografij jasno razvidno, da stoji hiša vzporedno z glavno vaško potjo in tik pod cerkvijo. Zato je „več kot na dlani“, da je nevarnost poškodovanja mimoidočih zelo verjetna, možnost padanja strešnikov nanje pa zelo velika. Meni, da se prvostopenjski organ ni natančneje opredelil do strokovnega mnenja in ocene upravičenosti rušitve, ki ga je izdelal sodni izvedenec gradbene stroke B.F., ki je v svojem mnenju izračunal in opravil primerjavo stroškov kompletne sanacije objekta in stroškov novogradnje podobnega objekta. Tožnik pojasnjuje, da je celovita prenova (ne pa le nujna sanacijska dela) potrebna, ker želi sin, ki naj bi prevzel kmetijo, urediti objekt tako, da bi bil primeren za bivanje. Na podlagi izvedenskega mnenja in svojih izkušenj, pridobljenih v 25 letnem bivanju v objektu, tako meni, da dotrajanosti objekta ni mogoče odpraviti z običajnimi sredstvi. Zaradi nasprotujočih mnenj konzervatorskih svetovalcev zavoda in izvedenskega mnenja bi bilo treba imenovati izvedenca gradbene stroke.

Tožnik odločbi očita pomanjkljivo obrazložitev, med drugim, da bi morala toženka za ugotovitev, da je mogoče dotrajanost objekta odpraviti z običajnimi sredstvi, navesti tudi dokaze, na katerih omejena ugotovitev temelji in opraviti tudi presojo tožnikovih dokazov. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene očitke in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po drugem odstavku 31. člena ZVKD-1 se kulturnovarstveno soglasje, s katerim se dovoljuje raziskavo in odstranitev registrirane nepremične dediščine, za poseg v katero je treba pridobiti kulturnovarstveno soglasje, lahko izda, če se ugotovi njena dotrajanost ali poškodovanost, ki je ni mogoče odpraviti z običajnimi sredstvi, ali če ogroža varnost ljudi in premoženje (prva alineja).

Glede na navedeno določbo za omenjeno kulturnovarstveno soglasje ni bistvenega pomena motiv, zaradi katerega stranka zahteva njegovo izdajo. V konkretnem primeru to pomeni, da za odločanje niso relevantni načrti tožnikove družine, da na mestu, kjer stoji obravnavana hiša G., postavi novo, ker je to stroškovno ugodneje kot njena obnova v obsegu, ki bi omogočil današnjim časom prilagojen standard bivanja. Ker ni sporno, da je tožnikova hiša registrirana nepremična dediščina, zanjo velja režim varstva dediščine, to varstvo pa je v javno korist (prvi odstavek 2. člena ZVKD-1) in med drugim obsega ohranitev dediščine in preprečevanje škodljivih vplivov nanjo (druga alineja drugega odstavka). S tega vidika je tožnikova lastninska pravica na obravnavani hiši brez dvoma omejena z interesi varstva kulturne dediščine, torej z javno koristjo. To pa zahteva restriktiven pristop pri presoji upravičenosti odstranitve nepremične kulturne dediščine, kar pomeni, da je treba tako nepremičnino ohranjati vse dotlej, dokler je to mogoče z običajnimi sredstvi.

Zato je pravilno stališče toženke, da v obravnavani zadevi ne gre za vprašanje, ali je mogoče obravnavani objekt celovito prenoviti in ga izboljšati v smislu, da bo primeren za bivanje, ampak zgolj za to, ali je mogoče z običajnimi sredstvi in znanimi metodami gradbene sanacije preprečiti njegovo nadaljnje propadanje. V tem pogledu izvedensko mnenje, ki ga je predložil v postopku tožnik in ki temelji na primerjavi izračuna stroškov temeljite sanacije objekta, ki bi jo bilo treba opraviti za namen bivanja (ta po povzetku v izpodbijani odločbi obsega njegovo odstranitev, sanacijo temeljev, zamenjavo ostrešja in kritine, izvedbo hidro- ter toplotne izolacije, delno novih prizidav, stroške odvoza odpadnega gradbenega materiala na deponijo), s stroškom novogradnje podobnega objekta, zaradi svoje vsebine ni dokaz, s katerim bi se lahko ugotavljalo, da so poškodbe na hiši takega obsega, da jih ne bi bilo mogoče obnoviti z običajnimi sredstvi tako v stroškovnem kot v gradbeno-tehničnem pogledu. V kakšnem smislu naj bi se upravni organ še natančneje opredelil do tega mnenja, iz tožbe ni razvidno, zato nadaljnji preizkus očitane kršitve ni mogoč.

Utemeljen pa je tožbeni ugovor, da bi morala toženka navesti, na čem temelji njeno stališče, da je mogoče dotrajanost spornega objekta odpraviti z običajnimi sredstvi. V obrazložitvi se sicer sklicuje na poročilo, ki ga je na podlagi ogleda z dne 7. 11. 2013 pripravila pooblaščena oseba ZVKD.

Iz predloženih upravnih spisov tako izhaja, da je toženka pozvala ZVKD na predložitev mnenja, v okviru katerega naj ZVKD poda svoje stališče in usmeritve v zvezi z razvojem objekta, predvsem pa katere vrste gradbenih del bi bile sprejemljive po njegovem strokovnem mnenju in v skladu z veljavnimi prostorskimi akti (naštete so odstranitev obstoječega objekta in gradnja novega ali rekonstrukcija objekta – v tem primeru naj ZVKD navede, katere lastnosti enote dediščine naj se ohranijo oziroma rekonstruirajo ter na kakšen način). Kot je razvidno iz povzetka mnenja ZVKD z dne 27. 11. 2013 v obrazložitvi izpodbijane odločbe oz. samega mnenja v spisih, je pooblaščena oseba ugotavljala stanje objekta, ne pa tudi, kako je mogoče odpraviti njegovo dotrajanost in poškodovanost. V mnenju je namreč le trditev, da splošno gradbeno stanje objekta ni nestabilno in tako slabo, da ga ne bi bilo možno obnoviti z znanimi in uveljavljenimi postopki sanacije.

To pomeni, da omenjeno poročilo ni odgovorilo, katere gradbene metode bi prišle v poštev v obravnavanem primeru, posledično pa niti organ, ki je očitno menil, da so za odpravo poškodb na voljo običajna sredstva gradbene sanacije, ni pojasnil, katere so te običajne metode in zakaj jih je v obravnavanem primeru mogoče uporabiti. Odločbe zato v tem delu ni mogoče preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožnik v zvezi s presojo nevarnosti objekta za varnost ljudi in premoženja v tožbi navaja, da ta nevarnost obstoji za mimoidoče, saj se hiša nahaja neposredno ob glavni vaški poti in tik pod imenovano cerkvijo. Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je podobno navajal v svoji vlogi z dne 12. 11. 2013, temu pa med drugim predložil tudi fotografijo deloma odtrgane strešne kritine. Pooblaščena oseba ZVKD je sicer ugotovila, da sta kritini (na eni strani opečni bobrovec, na drugi eternit plošče) bolj ali manj dotrajani in mestoma poškodovani, ni pa razvidno, da bi se ukvarjal z vprašanjem, ali stanje objekta že ogroža varnost ljudi in premoženja, niti se organ v odločbi ni opredelil do v postopku predloženih fotografij. Zato je preuranjeno stališče, da stranka v postopku ni predložila dokumentov, ki bi potrjevali, da je objekt nevaren za ljudi in premoženje.

Glede na navedeno je sodišče zaradi bistvene kršitve pravil upravnega postopka (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (2. točka istega člena) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov do višine 285,00 EUR. Ker je v tožbi priglasil nagrado za tožbo v znesku 206,70 EUR in za materialne stroške 20,00 EUR, od tega pa še 22% DDV (49,87 EUR), je sodišče te stroške priznalo. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).