2. člen ZVKD-1
(javna korist varstva dediščine)
(1)Varstvo dediščine je v javno korist. Javna korist varstva dediščine se določa v skladu s kulturnim, vzgojnim, razvojnim, simbolnim in identifikacijskim pomenom dediščine za državo, pokrajine in občine.
(2)Javna korist varstva dediščine obsega:
- identificiranje dediščine, njenih vrednot in vrednosti, njeno dokumentiranje, preučevanje in interpretiranje,
- ohranitev dediščine in preprečevanje škodljivih vplivov nanjo,
- omogočanje dostopa do dediščine ali do informacij o njej vsakomur, še posebej mladim, starejšim in invalidom,
- predstavljanje dediščine javnosti in razvijanje zavesti o njenih vrednotah,
- vključevanje vedenja o dediščini v vzgojo, izobraževanje in usposabljanje,
- celostno ohranjanje dediščine,
- spodbujanje kulturne raznolikosti s spoštovanjem različnosti dediščine in njenih interpretacij ter
- sodelovanje javnosti v zadevah varstva.
(3)Država, pokrajine in občine uresničujejo javno korist varstva tako, da organizirajo in podpirajo dejavnosti in ravnanja iz prejšnjega odstavka in izvajajo ukrepe na podlagi tega zakona.
(4)Pri uresničevanju javne koristi varstva dediščine država, pokrajine in občine sodelujejo z lastnicami in lastniki dediščine (v nadaljnjem besedilu: lastnik), poslovnimi subjekti, nevladnimi organizacijami in civilno družbo v okviru, ki ga določajo zakoni in strategija iz 73. člena tega zakona.
- UPRS Sodba I U 167/2018-14Upravno sodišče RS · 2019
Pred uveljavitvijo ZDen vložena vloga za uveljavitev tovrstnega zahtevka, ki je bila v nadaljevanju postopka tudi ustrezno vsebinsko obravnavana (torej po pravilni materialnopravni podlagi), ne pomeni, da za vodenje denacionalizacijskega postopka organ ni imel podlage. V koliziji pravice denacionalizacijskega upravičenca, da dobi vrnjeno podržavljeno stvar, ki je s sprejetjem ZDen postala pričakovana pravica in lastninskimi upravičenji podjetja oziroma njegovih delavcev, ima po stališču Ustavnega sodišča RS prednost pravica denacionalizacijskega upravičenca. Oškodovanja, nastala zaradi nezakonitega lastninskega preoblikovanja, pa ne morejo preprečiti realizacije denacionalizacijske pravice na stvari, ki je brez zakonitega pravnega temelja v sredstvih podjetja. Tožnik nima prav, da je postavitev skrbnika po svoji vsebini začasna odredba, zaradi česar bi bilo treba upoštevati 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju in 304. člen ZUP ter izkazati verjetnost nastanka hude škode. V denacionalizacijskih postopkih se skrbnik za posebni primer namreč postavi zaradi rednega upravljanja denacionaliziranega premoženja, da se to ohrani za dediče, dokler ni izveden postopek dedo
- UPRS sodba I U 27/2011Upravno sodišče RS · 2011
Za pridobitev naziva muzejski svetnik se zahteva najmanj 20 let delovnih izkušenj na področju varstva kulturne dediščine ali sorodnem strokovnem področju. Znanstveno in raziskovalno delo SAZU sicer res ni namenjeno izključno varstvu kulturne dediščine. Izključno tega namena tudi nima ustanovitev inštitutov v njeni sestavi, vključno z biološkim, v katerem je bila zaposlena tožnica. Ni pa, glede na skupni dolgoročni program SAZU in ZRC SAZU - Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda, izključeno, da je bilo tožničino znanstveno in raziskovalno delo namenjeno pretežno, če že ne v celoti varstvu dediščine. O tem izpodbijana odločba nima razlogov, oziroma še več, to vprašanje pušča odprto, saj iz njene obrazložitve in iz zapisnika 2. seje Komisije za podeljevanje naziva svetnik, ki je podlaga za izpodbijano odločitev, izhaja, da se Komisija glede obdobja sorodnosti dela ni mogla opredeliti. Zato je izpodbijana odločitev bistveno pomanjkljiva.
Povezano: sklici 1Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 27. 8. 2019Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS Sodba I U 167/2018-14Upravno sodišče RS · 27. 8. 2019
Pred uveljavitvijo ZDen vložena vloga za uveljavitev tovrstnega zahtevka, ki je bila v nadaljevanju postopka tudi ustrezno vsebinsko obravnavana (torej po pravilni materialnopravni podlagi), ne pomeni, da za vodenje denacionalizacijskega postopka organ ni imel podlage. V koliziji pravice denacionalizacijskega upravičenca, da dobi vrnjeno podržavljeno stvar, ki je s sprejetjem ZDen postala pričakovana pravica in lastninskimi upravičenji podjetja oziroma njegovih delavcev, ima po stališču Ustavnega sodišča RS prednost pravica denacionalizacijskega upravičenca. Oškodovanja, nastala zaradi nezakonitega lastninskega preoblikovanja, pa ne morejo preprečiti realizacije denacionalizacijske pravice na stvari, ki je brez zakonitega pravnega temelja v sredstvih podjetja. Tožnik nima prav, da je postavitev skrbnika po svoji vsebini začasna odredba, zaradi česar bi bilo treba upoštevati 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju in 304. člen ZUP ter izkazati verjetnost nastanka hude škode. V denacionalizacijskih postopkih se skrbnik za posebni primer namreč postavi zaradi rednega upravljanja denacionaliziranega premoženja, da se to ohrani za dediče, dokler ni izveden postopek dedo
- UPRS sodba I U 27/2011Upravno sodišče RS · 18. 10. 2011
Za pridobitev naziva muzejski svetnik se zahteva najmanj 20 let delovnih izkušenj na področju varstva kulturne dediščine ali sorodnem strokovnem področju. Znanstveno in raziskovalno delo SAZU sicer res ni namenjeno izključno varstvu kulturne dediščine. Izključno tega namena tudi nima ustanovitev inštitutov v njeni sestavi, vključno z biološkim, v katerem je bila zaposlena tožnica. Ni pa, glede na skupni dolgoročni program SAZU in ZRC SAZU - Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda, izključeno, da je bilo tožničino znanstveno in raziskovalno delo namenjeno pretežno, če že ne v celoti varstvu dediščine. O tem izpodbijana odločba nima razlogov, oziroma še več, to vprašanje pušča odprto, saj iz njene obrazložitve in iz zapisnika 2. seje Komisije za podeljevanje naziva svetnik, ki je podlaga za izpodbijano odločitev, izhaja, da se Komisija glede obdobja sorodnosti dela ni mogla opredeliti. Zato je izpodbijana odločitev bistveno pomanjkljiva.